Ko se moraš kot majhna deklica soočiti z izgubo očeta

Foto: Shutterstock

Smrt je del življenja. A izguba boli. In jo je potrebno preboleti. Meta Bevk je bila stara tri leta in pol, ko je umrl oče. Kot majhna deklica ni razumela, zakaj ga je Bog vzel, in si njegove smrti ni znala razložiti. Med odraščanjem pa je spoznala pomembno resnico, ki jo je osvobodila žalosti in jeze. Z možem Primožem imata dva fantka, Filipa in Timoteja, s katerima odkrito govorita o bolezni in smrti.

Kot majhen otrok si doživela izgubo očeta. Kaj ti ostaja v spominu?

Ko mi je umrl oče, sem bila stara komaj 3 leta in pol. Imel je raka, na smrt s(m)o se lahko nekako pripravili. Starejša brat in sestra sta bila takrat najstnika, mami pa se je znašla v vrtincu brez moža, z dvema odraščajočima otrokoma in eno majhno punčko, ki je hotela vso pozornost.

Spomnim se, da me je v času očetovega umiranja in smrti večkrat dala v varstvo k svojim prijateljem, ki so prav tako imeli enako staro deklico. Do svoje odrasle dobe sem jo sovražila iz dna srca, čeprav ni bila ona ničesar kriva. Šele ko sem zavestno predelovala očetovo smrt in te občutke, sem se zavedala, da ji delam krivico in da sem kot otrok naredila čisto popačene povezave. Ampak tako pač majhen otrok razmišlja …

Kako si se s tem soočila, sploh kot otrok?

Zato težko govorim o zavestnem soočenju s smrtjo. Bolj sem doživljala vse ostalo okolje, ki se je drastično spremenilo po njegovi smrti. Mami mi je, kdo bi ji zameril, takrat razložila očetovo smrt tako, da se je nerodno izrazila, da je sedaj moj ati šel k Bogu. In jaz, triinpolletna deklica, sem zopet naredila popačeno povezavo. To se je v moji majhni glavici slišalo nekako takole: »Ati me je zapustil, ker ga Bog bolj rabi kot jaz.«

Seveda se nisem mogla strinjati s tem, zato sem razvila poseben odpor do Boga. Jezna sem bila kot ris! Nisem več želela moliti, vse v povezavi z Bogom sem zavračala, spomnim se celo, da sem zahtevala, da odstranijo vse križe s korpusi, ker Jezusa sploh nisem mogla videti. Tako zelo jezna sem bila. To je trajalo kar nekaj let.

Si lahko kako spremenila pogled na Boga, ko si odrasla?

Z mami sva se, ko sem malo zrasla, veliko pogovarjali o očetu, skupaj sva hodili na sprehode in ona mi je razlagala, kakšen je bil, kako je razmišljal, kaj je rad počel, o njegovi družini, o otroštvu. To mi je odprlo vsaj majhen vpogled v njegovo vlogo v naših življenjih.

Počasi sem se omehčala, stvari sem začela gledati z bolj odraslimi očmi in razumsko sem poskušala osmisliti dogodke.

Še vedno pa nisem mogla vzpostavit odnosa z Bogom, tako zelo se mi je upiralo vse to. Ampak očitno sem morala dozoreti, ker sem kot »iščoča se« najstnica na duhovnih vajah doživela pravo ozdravljenje notranjih ran.

Spomnim se, da smo se lahko čisto približali izpostavljenemu Najsvetejšemu, tako, na deset centimetrov. Ko sem sedela tam pred Njim, so molili zame in gospa, ki je imela »dar podob«, je začela govoriti o vsebini mojega srca – kako je v njem orjaška luknja, polna skal, kamenja, trnja in prahu, kako krvavi srce in se ne more zaceliti. In kako prihaja Jezus in kako kot buldožer, počasi, skalo za skalo, odkopava to bolečino. Ko je jama prazna, pa gre s svojo roko in boža vse krvaveče rane, da se zacelijo. Potem iz svojega srca začne zlivati Ljubezen in to jamo napolni do vrha, pa se pri vrhu ne ustavi, ampak naliva naprej, da teče povsod.

Zjokala sem se kot majhna punčka in po tej molitvi sem lahko nadaljevala svoje življenje skupaj z Jezusom.

Si mamica dvema majhnima fantkoma. Kaj misliš, da je najpomembnejše, ko otroku govorimo o smrti?

Izpostavila bi, da otroku odprto govorimo o vsem, kar se dogaja, da mu nič ne prikrivamo. Tudi če je zahtevno, komplicirano, četudi se nam zdi, da je otrok premajhen. Ni! Otrok res drugače doživlja, ampak najslabše je, če ga umaknemo, da je izločen. Prav se mi zdi, da doživi smrt od blizu.

Se s svojimi otroki pogovarjaš o smrti?

Seveda, smrt je neizogiben del življenja, vse, kar je na tem svetu živega, bo nekoč umrlo. Sedaj pred praznikom vseh svetih pa se o smrti pogovarjamo še toliko bolj.

Ker mami ne zmore več fizično urediti groba, sem jaz prevzela to nalogo. Tako smo se že pred dnevi odpravili na pokopališče, v prtljažnik smo naložili nov pesek, krtačo in čistilo za kamenje, zemljo in lopatko, se vmes ustavili v vrtnariji in kupili nekaj rastlin … Potem pa sem skupaj z obema otrokoma urejala grob svojega očeta.

Kar močno pričevanje je bilo za njiju, saj sta spraševala, kdo je tukaj pokopan, kdo vse je v grobu, ali so sedaj skupaj v nebesih, kdaj jih bomo šli kaj obiskat … V takšnih trenutkih se zavem, kako lepo je, ko lahko otroku iz srca priznaš, da je tudi tebi še kdaj hudo, da koga pogrešaš, ampak da lahko osmisliš izgubo in žalost s tem, da je to zemeljsko slovo le začasno. Za nekaj let. Potem bomo pa spet celo večnost skupaj!

Ali misliš, da je dobro otroku pustiti, da se sreča z umirjajočim?

Ravno v tem mesecu smo se poslovili od naše drage stare mame. Naš Filip je sedaj star ravno toliko, kot sem bila jaz, ko je umrl ati. Filip je mamo zelo dobro poznal, saj je zadnje leto živela v domu starejših na začetku naše ulice in smo jo redno obiskovali. On je šel tja zelo rad, celo večkrat kot jaz. Potem sem izvedela, da je to tudi zaradi piškotov, ki jih ima mama na nočni omarici.

Ko je umirala, smo jo še pogosteje obiskovali. Filipu smo povedali, da je mama že zelo stara in utrujena, da se poslavljamo od nje, da bo umrla. On jo je vsakič pobožal in ji povedal, da se bosta pa v nebesih naprej igrala. Potem ko je umrla, smo mu tudi to povedali. Vsak večer smo zanjo molili, prižgali svečko itd. Nekaj dni po pogrebu pa sta se z njegovim bratrančkom igrala pogreb. Pokrivala sta se z dekicami, se »posuvala« s kockami, tako kot se meče rožice v grob …

V resnici smo odprli veliko različnih debat, npr. zakaj damo truplo v krsto? Zakaj damo pokojniku rožni venec v roke? Takšne debate, ki tudi odraslega vsaj malo spodbudijo k razmišljanju …

Če povzamem, otrok zelo močno doživlja smrt bližnjega, zdi se mi krivično, če ga prikrajšamo za to pomembno življenjsko izkušnjo.