Ko oprosti ni dovolj ...

Polonca Sokol
Torek, 24. julij 2012, 1:22
Image
pomaga

Je zahtevati od otroka opravičilo krivica ali nuja?

 

Zahtevati od otroka, da se opraviči za svojo jezo, je velika krivica, saj je jeza popolnoma naraven odziv na določeno dogajanje in zanj ne smemo zahtevati opravičila (tako kot ga ne zahtevamo za smeh, strah (tudi, če se ta strah kaže v obliki "teženja" pred spanjem), veselje ali žalost...). Enako velja glede zahteve za opravičilo za nesreče (npr. ponesreči polit sok, če vsebina seveda ne prizadene drugih). 

Nekaj povsem drugega pa je, če svojo jezo izrazi na neprimeren način - recimo z žaljenjem drugih ali pretepanjem ali pljuvanjem itd. Tudi, če se zgodi nesreča in je prizadet (polit, umazan, prestrašen) nekdo drugi, je prav, da otroka spodbudimo k opravičilu

Nekaj drugega je tudi, ali gre za nesrečo ali pa gre za posledico nečesa, na kar smo predhodno opozorili (s hrano se ne igramo, če boš tako pil, ti lahko kozarec pade iz rok ...).

Beseda oprosti naj bo domača vsem

Ko otrok raste in iz dneva v dan bolj navdušeno uveljavlja svojo voljo (tudi na neprimerne načine), je povsem naravno in prav, da zahtevate tudi opravičilo. 

Ob tem je dobro in zaželjeno, da ni beseda "oprosti" povsem nova beseda v družinskem besednjaku, temveč jo uporabljamo vsi, tudi starša med seboj in tudi starša v odnosu do otroka (ne boli, če se otroku za svojo napako opravičimo).

Imam pa včasih občutek, da je beseda oprosti pribita na jezik in nikakor ne more zdrkniti iz ust. Če gre za kaj, kar se nam zgodi ponesreči, še kar gre. Kadar pa z oprosti priznamo svojo napako, takrat se valja po ustih in zlepa ne more ven!

Če priznamo, kako težko se je opravičiti nam odraslim, potem tudi svojemu otroku lažje pustimo več časa za premislek. Ne vidim smisla, da kdo od staršev vztraja pri zahtevi po opravičilu v danem trenutku.Če priznamo, kako težko se je opravičiti nam odraslim, potem tudi svojemu otroku lažje pustimo več časa za premislek. Ne vidim smisla, da kdo od staršev vztraja pri zahtevi po opravičilu v danem trenutku. Če gre za situacijo, ko se otrok ne bo mogel opravičiti čez pol ure, mu lahko pomagamo. Lahko smo ob njem, ga držimo za roko, lahko ga imamo v naročju, če ne gre drugače, se opravičimo namesto njega ("Mislim, da je našemu ... žal, da te je udaril. Te še boli?"). Moja osebna izkušnja je, da se otrok ne more opravičiti, ker mu je tako zelo žal in ne, ker bi mu bilo vseeno.

Je "oprosti" dovolj?

Toda še posebej doma se kaj rado zgodi, da z oprosti doseže "hitrejše premike" in naenkrat oprosti postane beseda, ki odpira vrata hladilnika, računalniških igric, igranja z mamico ... (naravno je, da se mamica, ki jo je otrok prizadel, ne more takoj prijazno igrati z njim. Naravno pa je tudi, da zamere ne vleče čez tri dni ...)

Takrat se velja ustaviti in razmisliti k čemu spodbujamo otroka in ali s tem dosežemo svoj namen. Ko sem se sama znašla v taki situaciji, sem se spomnila knjige, ki sem jo prebirala še v času študija: Restitucija, preobrazba vzgoje v šolah. Za branje te knjige je bil zaslužen izreden profesor Rudi Ocepek, ki je do otrok pristopal na povsem drugačen način, kot danes uči večina profesorjev.

Knjiga med drugim govori o tem, kako spodbujati otroke, da svoje napake popravijo, ne le operejo z besedo "oprosti". Le tako naj bi se naučili prevzemati odgovornost za svoja dejanja. 

Slovenski termin za besedo "restitucija" bi bil "ponovna vzpostavitev" - v tem kontekstu - ponovna vzpostavitev odnosa. Gre za to, da ob večjih napakah otroke spodbudimo k "popravku" napake.

Restitucija ni kazen!

Medtem ko je kazen vselej neprijetna, negativna in kvečjemu slabi otrokovo samozavest, pa je popravek lahko otroku celo v veselje in kot tak, resnično pomaga ustvarjati občutek lastne vrednosti in empatijo do sočloveka.O kazni in slabih lastnosti le-teh, se je na tem portalu že mnogo pisalo. Popravek pa ni kazen, saj je lahko celo prijeten (če ne prej, pa mora biti po opravljenem popravku otroku prijetno!). Medtem ko je kazen vselej neprijetna, negativna in kvečjemu slabi otrokovo samozavest, pa je popravek lahko otroku celo v veselje in kot tak, resnično pomaga ustvarjati občutek lastne vrednosti in empatijo do sočloveka. Hkrati tudi razvija darovanjsko držo posameznika.

Popravek mora biti vedno namenjen prizadetemu, če to ni mogoče pa vsaj smiselno povezan z napako. V omenjeni knjigi je bil naprimer naveden primer, ko sta otroka (osnovnošolca) sneg s strehe metala na mimo vozeče avtomobile. Seveda kasneje svoje napake nista mogla popraviti tako, da bi koristila voznikom. Starša enega od sošolcev sta jima dala dovolj časa za razmislek. Po pol urnem razmisleku sta se sama domislila in odšla kidati sneg starejši sosedi. To sta počela skupaj in bilo je naporno in prijetno hkrati.   

Cilj je, da do rešitve - popravka pridejo (večji) otroci sami, vendar je v začetku potrebno malo pomoči, še posebej pri mlajših. Kasneje pa jim dovolimo lastne ideje, četudi se razlikujejo od naših. Pomembno je, da besedi oprosti sledi popravek, ki umiri, pomaga, olajša ... prizadetega (če je to mogoče). 

Kaj pa odrasli?

Restitucija je zanimiva tudi zato, ker je med odraslimi nekako samoumevna: Če nekomu poškodujemo avto, "oprosti" ne bo dovolj! Svojo nespretnost moramo popraviti. Je pa na žalost res, da včasih dobimo občutek, da je že sam popravek dovolj in, da iskreno opravičilo ni potrebno. Priznati svojo majhnost, šibkost, svojo napako nikoli ni prijetno, je pa vsekakor potrebno, saj tudi iz tega rastemo

In še nekaj mi je ostalo močno v spominu. So ljudje, ki si svoje napake želijo popraviti. Zato naslednjič, ko bodo obiski pri vas razbili kozarec in vas bo mamica vprašala, kje ste kupili kozarec, da vam ga vrne, ne zamahnite z roko rekoč: "Je že v redu!", v očeh pa se vam zrcali žalost. Če že ne morete preprosto odgovoriti, recite vsaj: "Je že v redu, a če se boš ti bolje počutila - kupljeni so bili v ..."

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.