Ko bi le vedel pred poroko …

Vir: Shutterstock

V zakon vstopamo z mnogimi zgrešenimi prepričanji o ljubezni. Obvezno branje za vse, ki ste z mislimi že pri poroki, in za vse mlade zakonce.

Taylor Ward in njegova žena sta srečno poročena pet let in sta starša dveh otrok. A že kmalu po navdušenja polnih začetkih je prišlo obdobje, ko jima je bilo v zakonu težko – veliko težje, kot sta si kdaj koli prej predstavljala.

Trenutek razočaranja je prišel, ko sta bila 18 mesecev poročena in po prvem čudovitem letu zakona stvari niso bile več takšne, kot sta si jih nekoč predstavljala … On je po prepiru vedno pogosteje odvihral ven in ob tem zaloputnil vrata za še bolj dramatičen učinek. Žena je v solzah zlezla pod odejo, še pred tem pa je med svojo in njegovo stranjo postelje postavila zid iz blazin – ki naj bi ga, ko se bo vrnil, spomnil na to, da ni vse OK.

Bila sta zmedena, saj sta pred poroko skrbno študirala zakonske priročnike in še vedno sta verjela drug v drugega. A nekaj je manjkalo in ni jima bilo jasno, kaj. Ko sta brskala in brskala, sta naletela na kup zmotnih prepričanj, s katerimi sta vstopila v zakon.

Da bi tudi drugim prihranila kup težkih noči, zidov iz blazin in loputanja z vrati, se je Ward lotil razmišljanja, študiranja in pisanja za pare, ki se pripravljajo na poroko. Svoja spoznanja je strnil v knjigi in na svojem blogu, kot ključna pa je za članek v Huffington Postu opisal naslednja tri:

1. »… in srečno sta živela do konca svojih dni« ni bistvo zakona

Takoj ko smo sposobni razumeti zgodbice za lahko noč, nam začnejo Pepelka in njeni prijatelji razlagati o tem, da gre pri ljubezni zgolj za srečo. Hollywood zvesto sledi tej Pepelkini kampanji in nas še naprej zasipa s sporočili o tem, da sta zakon – in spolnost – vstopnica za »srečno do konca svojih dni«.

Kaj pa, če bi vam rekel, da »srečno sta živela do konca svojih dni« ni pravo bistvo zakona?

Ne treba biti dolgo poročen, da se večina od nas zave, da sta nam Disney in Hollywood nakladala. Na tej točko se naša frustracija s Pepelko lahko kosa samo še z razočaranjem, ki ga v tistem trenutku čutimo nad našimi zakoni.

Naša moderna obsedenost s tem, da je treba biti srečen, pogosto povzroči, da se nam zdi veliko bolj naravno ljubiti srečo kot pa ljubiti drugega človeka.Naša moderna obsedenost s tem, da je treba biti srečen, pogosto povzroči, da se nam zdi veliko bolj naravno ljubiti srečo kot pa ljubiti drugega človeka. In čeprav je sreča povsem resničen stranski učinek zdravega odnosa, je teža, ki jo dajemo osebni sreči, tako prenapihnjena, da zaradi nje ne vidimo enega najlepših smislov zakona. Starodavna judovska kultura ga je, prav nasprotno, znala zelo dobro videti. Jezik nam ta ideal prav poudarja in razkriva.

V hebrejščini beseda, ki se jo uporablja za zakon, pravzaprav pomeni ogenj. In ne tako naključno je ogenj tudi element, ki v starodavni judovski kulturi predstavlja osebno preobrazbo. V tem pomenu zakon (in trenja, ki so v njem neizogibna) ni toliko vstopnica za »srečo do konca dni« kot orodje v božanskih rokah, s pomočjo katerega postajamo vedno lepši – vedno bolj svoj najboljši jaz.

2. Dobri potrošniki slabo ljubijo

Kako sem komaj čakal, da se poročim! Seveda sem imel rad svojo ženo in si nisem mogel predstavljati svoje prihodnosti z nikomer drugim. Pa vendar sem se večinoma veselil neskončne zabave v pižamah, slovesa od vsega čudaštva samskosti in (seveda) nenehne čudovite spolnosti.

V tem sem bil popolna ilustracija še enega sodobnega zmotnega prepričanja o zakonu.

Mnoge naše predstave o ljubezni nas vodijo k temu, da, zavedno ali nezavedno, vse pogovore začenjamo in končujemo s tem, kaj nam lahko zakon da. Žal ima ta egocentričnost moč, da izniči lepoto zakona – saj vzame nekaj, kar je bilo ustvarjeno za podarjanje, in ga predstavi kot nekaj, pri čemer gre za pridobivanje.

Ljubezen ni toliko v pravljičnih začetkih, kot je v majhnih, vsakodnevnih, ampak velikodušnih stvareh, ki jih za drugega naredimo vsak dan posebej.Tudi tu zmore hebrejščina dati nov pogled na naša sodobna prepričanja. Hebrejska beseda za ljubezen – ahava – nima nobene zveze s tem, kar nekdo čuti ali prejema. Ravno nasprotno – ahava je pravzaprav glagol, ki pomeni »dajem«. Takšna ljubezen ni frfotanje metuljčkov v trebuhu ob pogledu v oči drage/ga. Ni nekaj, kar se nam zgodi na zmenkih. Je veliko bolj preprosto – in veliko širše – od vsega tega. Gre za vsakodnevne odločitve, ki jih sprejemamo – naj bodo velike ali majhne – da bi dajali našemu zakoncu:

• Gre za odnašanje smeti.
• Gre za to, da se zavestno odločimo, da mu damo mir in prostor, kadar je pod stresom.
• Gre za sporočilce sredi dneva, s katerim mu sporočamo, da mislimo nanj.
• Gre za odločitev, da se ne bomo burno odzvali na nekaj, kar je izrekel, ampak ga bomo namesto tega vprašali, kaj je s tem mislil in kako se ob tem počuti.
• Gre za čas, ki ga nimamo več, saj že zamujamo na sestanek, pa si ga vseeno vzamemo, da se vrnemo v hišo in ženi – ker vemo, koliko ji to pomeni – povemo, koliko nam pomeni. Tudi v tem dnevu.
• Gre za naporno nočno bedenje z dojenčkom, da bi se žena lahko vsaj malce naspala.

Ljubezen ni toliko v pravljičnih začetkih, kot je v majhnih, vsakodnevnih, ampak velikodušnih stvareh, ki jih za drugega naredimo vsak dan posebej. In ko se pričnemo usmerjati v to vrsto ljubezni, ki od nas zahteva neprestan trud, bomo zagotovo odkrili lepoto tega paradoksa.

3. Ljubezen je potovanje in ne prosti pad

»Zaljubila sva se in poročila.«

Stanje »Ljubezni« (in vsi njeni sadovi) se razvija skozi leta učenja, kako biti z drugim – zato gre za potovanje.To vsekakor povzema tudi mojo osebno zgodbo. Po nekaj metuljčkih v trebuhu in obdobju definiranja odnosa se mi je zdelo, da sva z ženo prišla do tako iskanega fenomena ljubezni. Nič čudnega, da sem pričakoval, da se bodo vse krasote ljubezni razgrnile pred mano že v prvem dnevu zakona.

Saj veste, o katerih lepotah govorim – o zaupljivem prijateljstvu. Harmoničnem partnerstvu. Večni romanci.

A vsi, ki ste že doživeli, kako je biti poročen, veste, da čeprav gre pri tem za povsem resnične bonitete poročenosti, nič od tega ne pride samo po sebi.

• Zaupanje zahteva dlje časa trajajoče okoliščine, v katerih se izgrajuje.
• Resnično prijateljstvo se stke skozi leta pogovorov.
• In romantika? Hja, tiste vrste romantika, ki ne zbledi, pride samo preko stalnih prizadevanj skozi daljše časovno obdobje.

Mnogi se poročimo in že kar takoj pričakujemo, da bomo uživali vse sadove ljubezni, potem pa hitro spoznamo, da resnična ljubezen ni nekaj, kar se ti zgodi (tako kot zaljubljenost). Stanje »Ljubezni« (in vsi njeni sadovi) se razvija skozi leta učenja, kako biti z drugim – zato gre za potovanje.

Prijatelj se je po enem od svojih prepirov z ženo udeležil nekega srečanja. Ko sta se predstavljala drugim udeležencem, je povedal, da sta poročena pet let. Neka ženska je ob tem bleknila: »Pet let? Oh, saj sta šele vrtovčka.«

V tistem trenutku so se vse prijateljeve zakonske frustracije razblinile. Ob tem preprostem komentarju se je zavedel: od otrok v vrtcu vsakdo pričakuje, da se včasih še obnašajo otročje, sebično in da trmarijo. Morda pa bi bil lahko malce bolj prizanesljiv tudi do sebe in do žene in do njunega zakona.

Ne glede na to, kaj pred poroko vemo in česa ne, zakon bo od nas še vedno zahteval, da se raztegujemo preko svojih meja.Ne moremo pričakovati, da bomo ljubezen skuhali kot instant juho iz vrečke in ne moremo pričakovati, da nam bosta sozakonec ali zakon ponudila vse svoje lepote že prvi dan.

Zakona z njegovim vsakodnevnim iskanjem ravnotežja v radikalni bližini drugega človeka ne moremo nikoli spraviti v tesne predalčke formul in načelnih idealov. Tega se zavedam. In ne glede na to, kaj pred poroko vemo in česa ne, bo zakon od nas še vedno zahteval, da se stegujemo preko svojih meja – včasih vse do točke, ko bi se hoteli vdati. A morda nam bo z vsako zgrešeno predstavo o zakonu, ki jo uspemo nadomestiti z bolj brezčasno, postala nenaravna umetnost ljubezni do drugega bolj naravna.

Vir: huffingtonpost.com