V današnjem času vlada precejšnja zmeda o veljavnosti cerkvenega zakona. Cerkveni zakon je po definiciji enkraten oziroma nerazvezljiv, zato cerkvena ločitev ni možna.
Pa vendarle obstajajo primeri t. i. »ugotovitev ničnosti« cerkvenega zakona, ki pa jih mnogi napačno pojmujemo kot »ločitve«.
Kaj je razlika? Cerkvena ločitev bi pomenila, da bi nekdaj bil par veljavno cerkveno poročen, zdaj pa ne več. Ugotovitev ničnosti zakona pa pomeni, da par pravzaprav ni bil nikoli veljavno poročen. Ali z drugimi besedami: čeprav sta dva opravila poročni obred, v resnici nista bila nikoli poročena, saj niso bili izpolnjeni pogoji za to.
Zato si pogoje, ki jih morata fant in dekle izpolnjevati, da lahko skleneta veljaven cerkveni zakon, velja podrobneje pogledati:
1. Ne smeta imeti nobenih zadržkov za sklenitev cerkvenega zakon. Zadržki že sami po sebi preprečujejo vajino zmožnost, da se cerkveno poročita.
2. Starost. Ne smeta biti mlajša od 16 let. To pravilo je sicer univerzalno in v zahodnem svetu splošno veljavno, vendar lahko v posameznih kulturah glede na običaje veljajo prilagoditve starostnih mej.
3. Sposobnost spolnega odnosa. Tako fant kot dekle ne smeta imeti trajne nezmožnosti za spolne odnose. Če se denimo po poroki izkaže, da nekdo ni sposoben imeti spolnega odnosa, je zakon takoj prepoznan kot neveljaven. Cerkveni zakon namreč postane »izvršeno dejstvo« šele s prvim spolnim odnosom po poroki.
4. Obstoj zakonske zveze. Ne more se poročiti, kdor je v že veljavno sklenjenem cerkvenem zakonu.
5. Razlika v veroizpovedi. Načeloma se krščena oseba ne more poročiti z nekrščeno. Vendar tudi to pravilo dopušča izjeme. Krščeni in nekrščeni se lahko poročita, a le pod pogojem, da nekrščeni nima namena preprečevati verske vzgoje otrok. Obstajajo tudi posebna določila za poroke med kristjani različnih izročil (recimo katoličani + pravoslavni).
6. Duhovništvo in redovništvo. Poročiti se ne morejo duhovniki (oziroma natančneje tisti, ki so prejeli različne stopnje duhovniškega posvečenja: diakon, duhovnik, škof). Prav tako se ne morejo poročiti tisti, ki so dali zaobljube kot redovniki ali redovnice.
7. Prisila, ugrabitev, umor. Zakona ni mogoče skleniti, če je moški žensko ugrabil z namenom, da jo prisili v poroko. Zanimivo je, pravni predpis govori samo o ugrabitvi ženske. Prav tako se ne more poročiti, kdor je umoril ali sodeloval pri umoru svojega sozakonca z namenom, da bi se poročil z drugim.
8. Sorodstvo. Obstajajo podrobna pravila za prepoved porok znotraj sorodstvenih vezi, tako krvnih kot drugih (recimo pri posvojitvah: očim se denimo ne sme poročiti s posvojeno hčerko, ali mož, ki živi z ženo v zunajzakonski skupnosti, se ne sme poročiti z njeno mamo).
9. Zmožna morata biti svobodne in brezpogojne privolitve.Vsak, ki se poroči, mora biti psihološko zdrav do te mere, da se zaveda, kaj pomeni poročna obljuba. (Če se recimo ugotovi, da je bil nekdo psihično tako bolan, da se ni zavedal, kaj pomeni poročiti se, je zakon neveljaven.) Prav tako ne sme biti nihče na noben način prisiljen v poroko. (Recimo, da bi starši dekle, ki je zanosilo, prisilili, da se zaradi otroka poroči s fantom.) Kdor se želi poročiti, tudi ne sme svojemu bodočemu zakoncu postavljati za privolitev v poroko nobenih pogojev.
10. Sprejemati morata zvestobo zakoncu, nerazveznost zakona ter odprtost za novo življenje. Fant in dekle se morata strinjati, da si s poroko obljubita zvestobo za vse življenje in da njun zakon ne morebiti ločen. Prav tako morata biti odprta za novo življenje. To ne pomeni, da se ne more cerkveno poročiti denimo neploden moški ali ženska po menopavzi: oba se lahko, če sta mišljenja, da je načelni namen zakona tudi odprtost za novo življenje. Neveljaven pa je zakon, kjer se nekdo recimo sterilizira z namenom, da ne bo v zakonu imel nobenega otroka.
11. Poročiti se morata po formalno predpisanih pogojih. Mnogi se ne zavedajo, da cerkveni zakon skleneta fant in dekle sama in napačno mislijo, da ju cerkveno poroči duhovnik. Duhovnik je samo uradna priča poroki, kot s strani Cerkve pooblaščena oseba, ki potrdi, da se je poroka res zgodila in da je potekala po uradno predpisanem obredniku. Zato recimo poročni obred lahko potrdi celo nekdo, ki ni duhovnik, če ga Cerkev za to pooblasti (v deželah, kjer je manj duhovnikov, je to pogosta praksa). Poleg s strani Cerkve pooblaščene osebe morata poroko potrditi tudi dve priči, ki jih izbereta ženin in nevesta. Priči morata biti v trenutku poroke opravilno sposobni (morata se zavedati, kaj potrjujeta). Cerkvena poroka mora potekati samo v za to določenih prostorih (izjemoma je možna tudi drugje, a mora biti vsak primer posebej odobren).
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
