Kdaj discipliniranje ni na mestu

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Sobota, 14. september 2013, 5:00
Image
parenting-styles1

Pri vzgoji se srečujemo z različnimi situacijami. Med njimi so tudi takšne, kjer vzgojni ukrepi niso na mestu.

Nekaj primerov:

Običajno raziskovalno vedenje pri dojenčkih in malčkih. 

Navajanje na kahlico – to se bo zgodilo, ko bo otrok pripravljen.

Močenje postelje - to je fiziološki dogodek, ki ni pod nadzorom zavesti in se le redko (če sploh) odziva na nagrado ali kaznovanje. 

Težave z govorom.

Nesreče - starejšega otroka lahko vključimo v pospravljanje, popravilo in povračilo, še posebej, če je bila prisotna nepazljivost.

Razdražljivost, še posebej če je v povezavi z boleznijo ali hudo utrujenostjo.

Spričevalo, v katerem niso same petice - otroka ne bi smeli kaznovati, ker ni dosegel odličnega uspeha. Lahko pa postavimo ustrezna pravila, da učenje in domače naloge pridejo pred igro in zabavo. Če otrok ne dosega svojih sposobnosti, je problem lahko v pomanjkljivi samodisciplini ali v specifičnih učnih težavah. 

Pomanjkanje pozornosti oz. hiperaktivnost – takšni otroci imajo lahko veliko težav z nadzorom impulzov in učenjem iz napak, tudi če hočejo narediti prav. Pri vzgoji takšnih otrok potrebujete ogromno potrpljenja in vztrajnosti.

Uspehi v športu – izgubljena žoga ali nevklopljenost v ekipo ne bi smeli povzročiti disciplinskih ukrepov doma. V takih primerih je izredno pomembna podpora in spodbuda staršev.

 

vir: troubledwith.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
spet en svetopisemski
Nedelja, 28. februar 2010, 22:56

In reply to by maja (not verified)

Zivjo!

Ne vem, zakaj se mi zadnje case, ko razmisljam o vzgoji (ja, sem mlad stars!!), tolikokrat oglasijo Jezusove besede: Hvala Oče, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.

in: Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v Božje kraljestvo.

Potemtakem imajo otroci bolj prav kakor mi, modri in razumni odrasli. In kadar sem se prepustila (da nisem nadvladala s svojo avtoriteto), sem vedno ugotovila, da imata otroka res prav - v tem, da sta poslusala svoje telo - ki je hotelo bodisi pocivati, bodisi se igrati, ko sem jaz hotela red in spanje itd. Kako naj ju naucim spostovanja drugace kot s tem, da ju spostujem?

Sicer pa teh knjig, ki govorijo o tem, kako zelo kompetentni so naši otroci, omenila bi še Globine, ki so nas rodile, ki jo je napisala Slovenka Alenka Rebula, niti slučajno ni enostavno brati! Tako da se ne čudim nobenemu staršu generacije pred nami, da ga srce boli ob branju. Kajti jaz sem še na začetku in sem šele začenjala delati napake, starejša generacija pa je že soočena s tem, da je naredila, kar je in kakor je in ni enostavno spregledati, da so kje falili.

Pa tudi ne delam si utvar, da bomo prišli do uskladitve mnenj...

Nedelja, 21. februar 2010, 20:27

Se strinjam s primeri glede discipliniranja! Pri vsem tem je potrebno veliko mero razuma in treznosti predvsem pa pravičnosti. Pri uspehu v šoli je potrebno spremljati otroka skozi celo leto in potem presenečenj ni. Res pa je ptrebno sprejeti otoka in ni vedno najboljši učni uspeh sreča za otroka.

Imam pa pomisleke glede pomanjkanja pozornosti oz. hiperaktivnosti. Pod ta termin se skrije neki večji problem. Strokovnjaki, ki so začeli opozarjati na problem premehke vzgoje (Žorž, Divjak), poimenujejo ta problem kot razvajenost ali celo vzgojno zanemarjenost! Sigurno, da to ne velja prav za vsak primer, ampak za večina primerov. Otroci, ki vedno dosežejo kar hočejo že od prvih mesecov življenja, se kar naekrat ne bodo odzvali zahtevi starša: Počakaj, usedi se, sestavi, pobarvaj, pospravi.......

Še bolj problematično je, da se starši ob neumnostih majhnih otrok smejijo( skače po stolu, meče igrače, grize, vleče starše za lase...). Vse je uredu, ko pa ga poskušajo ustaviti, so nemočni - ker so PREPOZNI pri postavljanju meja!!!!!

Mnogo staršev hrani otroka ob tekanju za njim po stanovanju; Ob hranjenju za mizo otrok hrano razmetava po tleh; Ob gledanu knjigic, otrok po svoji volji obrača liste in menja knjige - ni pravega odnosa do literature; Igračo prime jo takoj zavrže - problem preveč igrač na razpolago naenkrat; otrok največkrat presliši, da je treba igrače pospraviti ......
Še bi lahko naštevala. V takih primerih je zelo nevarno, da otrok ki mu vse to uspeva z svojim obnašanje tako močno izraža nekaj kar on ne zna ubesediti: "Prosim reci mi DOSTI"

Tisti strokovnjaki, ki so zagovarjali izrazito mehko vzgojo so to poimenovali hiperaktivnost ali pomankanje konc.

Rezultati take vzgoje so zelo pogubni za mlado dete. Stroka na področju pedagogike - v Sloveniji že resno opozarjajo na ta problem.

Četrtek, 25. februar 2010, 22:10

ko smo že pri razvajenosti. žorž opozarja na problem premehke vzgoje,jesper juul pa dilemi postavljanje meja ali razvajanje postavi še tretjo dimenzijo: otroci so že od rojstva kompetentni, torej socialna bitja s čutim za drugega in potrebo po spoštljivem odnosu.

torej mehka vzgoja ima negativne posledice, trda pa prav tako.

škoda da ni več govora o tej tretji varianti, ki res vzgoji otroke ki so pripravljeni slediti, ki se vedejo lepo, spoštljivo in odrastejo v odgovorne odrasle s čutim za soljudi. pri tem pa niso nikoli kaznovani, niti jim ni vse dovoljeno da se razumemo.

predvsem je problem ker discipliniranje enačimo s kaznovanjem. v resnici pa je disciple-učenec in discipliniranje vodenje in ne kaznovanje in nadzorovanje. vodstvo pa otroci potrebujejo dokler ne odrastejo. torej v osnovi se ne strinjam z naslovom: vodenje-vzgajanje je vedno na mestu, še posebej v težkih trenutkih kot so močenje postelje, slab šolski uspeh, raziskovanje, razdražljivost, hiperaktivnost... dobro vodenje (kot tudi dober odnos) je najprej trdna opora v časih, ki so težki...

Petek, 26. februar 2010, 13:55

Katrin, ne, da o tem ni govora... le tisti, ki zagovarjamo rahločutno vzgojo oz. povezovalno starševstvo nismo pri ludeh, ki zagovarjajo avtoritarno vzgojo, nikoli prav razumljeni.

Sama imam strašne težave s svojimi starši, ker imajo o vzgoji drugačno mnenje. Oni menijo, da je to, kar jaz zagovarjam permisivna vzgoja in da bo otrok čisto razvajen (kljub temu, da vidijo, da je njihova vnukinja zelo prijeten, nerazvajen otrok, ki se pri dveh letih zna zahvalit, zna prosit, pospravit igrače za seboj... )

In največji užitek jim je potencirat: a pol, ko te bo udarla, boš tud kar držala? A ko te pri dvajsetih s sekiro v hladilnik pospravjo he tudi vse OK?! Jim ni jasno, da s takim otrokom sigurno starši niso normalno ravnali v otroštvu.

Sama ugotavljam, kolikokrat se ni potrebno skregat, čeprav me "prime" :) Če hčerka hoče 4 špangice namesto tistih dveh, ki sem si jih jaz zamislila, če hoče drugi pulover, če želi pregledovati mojo denarnico, če hčerka hoče odnesi kozarec na mizico (ne verjetno, pri nas umirjeno opozorilo: "Pazi, kozarec se lahko razbije, hodi počasi!" prime. Seveda je tako idealno v idealnih razmerah - ko ni utrujena in sva tudi midva z možem "skulirana". Ampak v očeh nekaterih je to "vse ji pustiš". Pa kaj? Zaradi tega, če ima ona 4 špangice nikogar ne boli, nihče ni ogrožen. Če razmeče (in ponavadi tudi pospravi) mojo denarnico tudi ne... Kadar je potrebno vodenje, pa poskušamo preusmeriti pozornost, ponuditi kaj boljšega... In ja, včasih pač ne gre in se za nekaj trenutkov valjamo jezni po tleh, ampak hitro mine :) (pa zato ni potrebno polivanje z mrzlo vodo!)

Petek, 26. februar 2010, 19:44

Spoštovana Naturmama! Tako me zaboli pri srcu, ko tako razmišljate o vzgoji. Ne vem kako bosta vzgaja moja odrasla otroka (vem, da stari starši ne smemo rušiti avtoritete staršev pri vzgoji naših vnukov). Ampak jaz se strinjam z vašimi starši - permisivna vzgoja za otroka, je zgubljanje tal pod njegovimi nogami. Nisem zagovornik avtoritativne vzgoje, zagotovo pa vem(iz izkušenj), da premehka vzgoja vodi otroka v življensko vodilo: Saj lahko storim, kar se mi zahoče - to pa ni priprava za življenje.(To se začne izražati že prav kmalu - trma, nikoli se ne strinja z vami, vedno hoče uveljaviti svojo voljo)

Lepo prosim, pogovorita se z možem in otroku postavita jasne meje(pri dveh letih še ni prepozno). Verjemita, kasneje (čez par let) vama ne bo žal!

Petek, 26. februar 2010, 21:17

Stefi ti živiš v svojem svetu in ne mori ljudi, saj sploh ne bereš kaj pišejo. Naturmama ni niti enkrat omenila permisivne vzgoje. Pojma nimaš kaj je povezovalno starševsto oz. rahločutna vzgoja. rahločutna vzgoja/povezovalno starševstvo NI ENAKO permisivni vzgoji DOJAMI že enkrat. Fino bi bilo, da ne bi morila z preverjeno zgrešeno vzgojo.

Petek, 26. februar 2010, 21:34

Stefi,
sploh nočete razumet o čem pišem(o)! Ne razumete, da vzgoja kjer otroka poskušamo razumeti, ne pomeni permisivne vzgoje brez meja!

Seveda podpirate moje starše, saj ne vi, ne moji starši nočete priznat, da v vaši vzgoji ni bilo vse prav. Jezite se kakšna je današnja mladina, kako razmišlja naša generacija, kakšna je izguba vrednot v svetu... toda nikoli se ne vprašate, kdo je proizvedel to generacijo?!

Lepo, da je bila pubereta pri vaši hiši lepa. Ampak v mojih očeh je najbolj normalno, da se otrok v puberteti upira, preizkuša meje... in se tako osamosvaja. Tega ne počnejo otroci, ki so že iz otroštva zafrustrirani. Imam v bližini konkreten primer - stroga vzgoja (ne pretepanje), ubogljiv sinek, neproblematična puberteta. In še danes, ko je ta sinek star 30 let je enako - nesposoben nikakršne odločitve, mamico vse uboga, nobenega upora... pa tudi dekleta ne in ničesar od svojega življenja. In veste kaj - mama je zeeeelo ponosna na svojega sina kako je lepo vzgojen...

V premislek...

pa srečno, se ne bom več prerekala, ker se mi zdi nesmiselno, jaz vas pač ne bom prepričala, vi pa mene še manj.

Petek, 26. februar 2010, 21:36

se opravičujem, zgornji prispevek je moj!

Sobota, 27. februar 2010, 12:32

jaz pa mam občutek, da se o spoštljivi vzgoji, povezovalnem starševstvu premalo govori. moj občutek je, da 99% staršev vzgaja z novo sodobno avtoritativnostjo (time out, postavljanje meja, doslednost ... o spoštovanju čustev pa ni ne duha ne sluha) ... ful se prevajajo knjige a la pantley pa sears, pa dolgo so se vrtele po tv une oddaje o supervaruški :unsure: ...

o idejah ki jih najdeš pri avtorjih kot so alfie kohn, pa patty wipfler pa pam leo pa alethe solters, heim ginott in mnogi drugi ... pa ne duha ne sluha :(

ja in drži ... v glavnem so take ideje označene za permisivnost. žal tako ...

ampak se ne bomo dali in bomo vztrajno razlagali in podpirali svoja prepričanja z argumenti. otroci si zaslužijo boljši svet.

trdno sem prepričana da današnja mladina ni posledica permisije (otroci permisije smo mi, generacija 70h) ampak te nove sodobne avtoritativnosti z odsotnostjo razumevanja čustev in otrokovih resničnih potreb.

Sobota, 27. februar 2010, 12:42

... in težko razumem kako da starši sami ne pogruntajo da je kaznovanje hudo problematično in da v končni fazi ne deluje, samo ustvarja nove probleme.

pri meni je bilo tako. ko je mel sinko tam malo čez 1leto so se začeli "izbruhi trme" in jaz dobro poučena začnem s time out ... in potem odvzem privilegijev, pa kaj vem kaj še vse. to ne deluje in začela sem brskati po internetu in rabila sem kar nekaj časa da sem dojela kako popolnoma zgrešena je današnja tipična vzgoja in v resnici ta proizvaja problematično mladino.

ko sem začela s sinom delati bolj spoštljivo, se je začel veliko lepše vesti.

danes upam it sama s 3 letnikom in 2 letnico v trgovino po nakupih in ne delata nobene scene, razumeta kaj je primerno vedenje in kaj ne ...

v bistvu me žalosti kako da več staršev ne sprevidi da mora obstajati način ki proizvaja veliko boljše rezultate kot pa to kar nam ponuja recimo "supervaruška"

Sobota, 27. februar 2010, 14:59

Hojla!

Samo vprašam Katrin, ne vem, a si se zmotila, ali si res mnenja, da Searsa nista OK (avtoja knjige Povezovalno starševstvo in številnih drugih)?

Sobota, 27. februar 2010, 16:35

sears je "strokovnjak " za vse, od vzgoje do pediatrije, prehrane, ni da ni ... ko pa se poglobiš vidiš da je tako širok, da je površen. ja imam knjigo o povezovalnem starševstvu in sem zagovornik in pristaš vseh teh idej ... samo potem pa sem brala na njegovi internetni strani in piše da time-out ni kaznovanje tako kot hočejo to nekateri prikazati ... to se mi zdi pa površno in nekorektno od njega ...

prav tako v knjigi uspešen otrok (ali nekaj podobnega, je v slo) pove, da je prvo leto odločilnega pomena in da se zamujeno ne da nadoknaditi ... mene je to prizadelo, sploh pa ni res. torej vse mame, ki smo se spopadale prvo leto s hudimi krizami imamo zavožene otroke za celo življenje. to pa ni res. jaz sem s sinov vzpostavila kvalitetno povezanost šele pri 2,5 letih. takrat je šele začel spati v ta veliki postelji poleg mene in se me je tišal ko klop pol leta. zaj imava zdravo navezanost (in spet spi v svoji postelji) in mislim da sva nadoknadila veliko tega kar sva zamudila prvo leto.

če bi bilo to res, kar pravi sears, potem vsa psihoterapija nebi imela nobenega smisla. človek pa se lahko ozdravi svojih ran in to kadarkoli, tudi tik pred smrtjo.

kar se pa pantleyeve tiče ... tudi kao ful dobra vzgojna pisateljica ... pa v uvodu piše da je dobra vzgoja 1. uveljavite svojo avtoriteto, 2. ne prosite, zahtevajte ... in tako dalje. sicer nekje vmes omenja spoštovanje, samo v teh prvih dveh točkah zame ni spoštovanja. poleg tega pa je tudi ona zagovornica time-outa.

da ne omenjam da ima pantleyeva kao najbolj in (in žal edino) knjigo o (ne)spanju otrok ... pa so v njej samo (sicer otroku prijazne) vedenjske tehnike in nič o čustvih. neuporabno.

problem spanja je problem s čustvi.

zato pa pravim da mi je žal, da prevajajo take avtorje in ne tistih pravih strokovnjakov ki imajo resnično revolucionarne stvari za povedati.

... kok sem se jst to danes razpisala ... :confused:

moram povedat, da sem navdušena da sem odkrila ta portal. končno nekaj takega kar že dolgo iščem.

Sobota, 27. februar 2010, 17:55

Hm Katrin jaz sem pristaš rahločutne vzgoje, pa v knjigi Otroško spanje, brez joka v sanje nisem našla nič spornega (je pa res, da sem jo prebrala že kar nekaj časa nazaj). Se mi zdi, da je ravno v tej knjigi zajet tudi vidik čustev: zato se pa odzivaš na otroka in ga ne pustiš jokat ... Me res zanima, kater aspekt se ti je zdel sporen.

Drugače sem pa jaz nad Searsonovimi knjigami navdušena, je pa res, da se prav v vse detajle nisem poglabljala. Najbolj mi je všeč njuno mnenje, da ti nobena knjiga in noben strokovnjak ne morejo dati pravega "nasveta", ker je edini odgovor v odnosu med staršem in njegovim otrokom. In to se mi zdi bistveno.

Time out pa je seveda lahko oblika kazni, vendar je odvisno kako ga uporabiš. Jaz sama time out razumem bolj kot to, da otroka umakneš iz situacije oz. ga umiriš, da je sploh sposoben razmišlati. Ni mi pa všeč princip time outa, kot ga nekateri uporabljajo, da mora otrok recimo it sedet na stol za določeno število minut in se ne sme umaknit od tam ... To pa tudi meni pomeni kazen in ne "premora".

Sobota, 27. februar 2010, 18:10

Uh, to so že teme za forum, ne komentiranje člankov :)

Jaz sem Attacment parenting book brala v ang. in se tudi nisem pretirano poglabljala. Me je pa edina zares nagovorila z enim od začetnih odstavkov, kjer pravi nekaj podobnega: Če bi bilo na samotnem otoku in bi okrog vas ne bilo nobene knjige, nobenih prijateljic, pametnih tet, mam... kako bi vzgajali? Bi pustili otroka zvečer jokati? Bi ga silili spati v svoji postelji... To je bila zame zares močna misel.

Katrin, najbrž imaš prav, da sta "strokovnjaka" za vse, sej mi bomo tudi, ko bomo 8 otrok vzgojil :D :D :D Malo za šalo, ampak nekaj je najbrž tudi na tem.

Maja, glede Timeoutov, se strinjam s teboj.

Katrin - dobrodošla na portalu, lepo je imeti somišljenike!

Nedelja, 28. februar 2010, 18:09

Soštovani mladi starši!
Kljub temu, da sem se s svojo odkritostjo in opozirlnim klicem o pasteh vzgoje pojavila na tem portalu sem mnogim trn v peti.

Bi se lahko pojavljali na tem portalu samo somišljeniki?

Že kar nekaj časa sem prebirala vaš portal in sem vedno bolj spoznavala, da se v vzgoji preveč pojavlja ameriški stil vzgoje, ki je preplavil tudi Evropo. V Ameriki je popolna kriza vzgoje(Supervaruške).

Glede stilov vzgoje je na tržišču ogromno literature. Strinjam se, da starši vzamejo tako literaturo, ki jim potrjuje da delajo prav (četudi temu ni tako).
Najhujšo napako naredijo mladi starši,ki zavrnejo vzgojo svojih staršev, kot popolnoma zgrešeno. V tem primeru vzgojijo neobvladljive otroke(ker hočejo vzgajati drugače). Najhuje je, ko se to pokaže, ko skoraj ni več popravnih izpitov.

Zato mladi starši, opozarjam vas - vzgoja je najbolj zahteven poklic, za katerega vas nihče ne izobražuje.

Zelo hudo mi je bilo prebirati knjigo o kompetentnemu otroku(Juul), ker je tako pomembno spoznanje kako res je otrok kompetenten - da te prevlada, ko se niti ne zavedaš. Zato so take knjige lahko zavajujoče - bodite previdni!! Razvajenost otrok je res rak sodobne družbe (kot pravi Žorž).

Rada bi poudarila, da je pri vzgoji najpomembnejša brezpogojna ljubezen, spoštovanje (najprej med možem in ženo)do otroka, umirjenost v odnosu. Samo v takem okolju se lahko ustvari ustrezna čustvena klima, kjer se bo otrok razvijal v osebo z pozitivno samopodobo.
Midva z možem sva vzgajala enako kot so naju vzgajali starši:

Demokratična vzgoja z avtoriteto.Otroka sva obravnavala spoštljivo, kot enakopravna člana družine in ne kot njen center.Občutljiva sva bila za njihove želje, potrebe. Vedno sva jima prisluhnila - za njih sva vedno imela dovolj časa (sploh jaz). Otroke sva vodila s svojo avtoriteto.( vzgoja kot cesta s prometnimi znaki)

Vsak dan smo ob kosilu ali samo ob čaju sedeli za mizo. Z možem sva se zelo veliko pogovarjala - kako je blo v službi, o počutju, doživljanju......
Ko sta bila otroka starejša sta zgled sprejela in smo se pogovarjali skupaj prelepo!!!
Po osnovni šoli, pa če se je le dalo smo zvečer skupaj zmolili (vedno pa sta se se po molitvi otroka razgovorila -midva z možem sva bila poslušalca(če sem čisto poštena sem bila jaz malo preveč svetovalna, pa mi je mož pri tem pomagal- sva naredila kar sva ZDAJ POSLUŠAJ)).

HVALA BOGU ZA NAJINO DRUŽINO in za najino sodelovalno vzgojo, se splača. Zelo lažja je nama bila vzgoja v verskih načelih.Družinska molitev vsak večer je zelo pomembna!

Hčerka se je lansko leto poročila in odšla, sin pa se tudi pripravlja na odhod. Zato tolikokrat poudarjam, da so otroci dani v varstvo - mi smo jih dolžni vzgajati.
Ko pa ostaneva z možem sama ga stisnem in rečem - Hvala Bogu za vse!!!!!!!!!

re:
Petek, 28. maj 2010, 19:20

In reply to by Stefi (not verified)

moram komentirat:[quote=Stefi]

Najhujšo napako naredijo mladi starši,ki zavrnejo vzgojo svojih staršev, kot popolnoma zgrešeno. [/quote]
js jo zavracam, ker mi niso vsec rezultati!!! ker vidim da nisem dobro vzgojena!!!

[quote=Stefi]V tem primeru vzgojijo neobvladljive otroke(ker hočejo vzgajati drugače).[/quote]
a drugace je nujno slabo?

[quote=Stefi]Najhuje je, ko se to pokaže, ko skoraj ni več popravnih izpitov.

!!!![/quote]

kaj pa naj pol nardim s sabo? se vrzem v smet? jasno da nikoli ne mores zavrtet casa nazaj, ampak spremeni se clovek lahko vse do smrti- vsaj po krščanskem nauku.

Nedelja, 28. februar 2010, 23:03

Gospa Maja, moram vam povedati, da ko postaviš pred otroka neko zahtevo - naj sedi za mizo, pospravi igrače, ne meče kock......., mu postaviš zato, ker ga imaš zelo rad - čez vse na svetu. Tudi jaz bi bila včesih marsikaj najraje spregledala, ker pa sem se zavedala, da je v veliki meri odvisno od mene ali se bo otrok razvil v odgovorno osebo, SEM VZTRAJALA. To sem naredila, ker sem ju imela zelo rada - to je vzgoja za življenje in to se kaže zdaj, ko sta odrasla.

Še to bi vam rada rekla - kaj otrok razmišlja(doživlja) v svoji glavi je silno varljivo. Vem pa zagotovo da, če starši skušajo vzgajati zelo rahločutno, premehko, preveč ustrči otroku, manj jih bo otrok spoštoval. To je bilo za mene največje presenečenje, ki zagotovo drži in se mi je v svoji praksi večkrat potrdilo.

Zato vas lepo prosim - postavite otroku meje, vzgojite mu delovne navade, ne dovolite mu tečnobe - da vas bo spoštoval.

Da pa ne pozabim - po opravljenem delu ga ne pozabite pohvalit. To je za otroka največja nagrada!

Ponedeljek, 1. marec 2010, 16:27

joj drage moje sogovornice, jst se moram mal popravt :confused: ... v svoji vnemi me je malce zaneslo in sem bla premalo natančna (in preveč ostra) v tem kar sem hotela povedati.

ja drži, sears in pantleyeva imata mnogo dobrih nasvetov, idej ... kot pa sem že rekla tudi tu pa tam kaj kar me je presenetilo in se ne sklada z mojo filozofijo.

pa da ne bomo presegli okvire te teme (ja res smo že za na forum :cheer: ) naj bo to dovolj o njima.

tudi to drži, da te lahko isti avtor v določenem trenutki življenja zelo različno nagovori ali pa v določenih temah. čisto ok je, če se delno najdemo pri njih delno pa ne.

moti me le ker postajajo pojmi kot je disciplina kaznovanje permisivnost potem tako zmedeni in nejasni. mislim pa da si tudi vzgoja kot stroka zasluži tu en določen nivo jasnosti.

kar se pa tiče stefi pa mi je res žal da ne vidite razlike med permisivnostjo in sočutnostjo. seveda postaviš meje, saj jih tudi možu in prijateljem ... vendar pri tem ne rabiš otroka ponižati kaznovati, ustrahovati ...

in žal mi je da je danes vse kar je ameriško tako zaničevano. jaz osebno sem našla prav v ameriških avtorjih odgovore ki so mi blizu.

Ponedeljek, 1. marec 2010, 17:06

veliko lažje je diskutirati ob konkretnih primerih. tale s kockam je dobra.

tudi jaz ne dovolim da otroci mečejo kocke, sploh pa ne po kuhinji in hodniku. kocke so za sestavljat žoge so pa za metat. in hodnik je za hodit in ne zato da jaz z dojenčkom v rokah vozim slalom med goro igrač.

kaj ma ljubezen s tem? jaz nočem da to počnejo zato ker mene moti in tako to otrokom tudi razložim. ker je nevarno da se spotaknem, ker se igrače uničijo če jih mečeš. v ljubezni mora biti prostora za potrebe otroka in potrebe starša. če smo torej res natančni: ne dovolim zato ker mam tut sebe rada ne zato ker mam otroka rada.

takole po konkretnih primerih mi je zelo všeč vaša vzgoja, stefi ... edino kar me moti je zmešnjava pojmov.

odgovornosti ne privzgojiš s tem da vztrajaš na pravilih ampak s tem da otroku pustiš da je odgovoren ...

primer: kocke so razmetane po hodniku ...

janezek, hočem da pospraviš kocke, če so na hodniku se lahko spotaknem. kocke maš lahko v svoji sobi na tleh.

in potem pričakuješ od otroka da jih pospravi ... če ne...

janezek kocke! motijo me, pospravi prosim.

in če še ne deluje, jst ponudim pomoč: a bi rad da ti pomagam? (to zmeraj pali). tako je to še vedno njegova odgovornost, jst mu pa kot ljubeča mama pri tem lahko pomagam.

to kar pa je resnično spoštljiva vzgoja je pa to, da se odmaknemo od tega da gledamo samo na vedenje ampak se osredotočimo na čustva in otrokove nezadovoljene potrebe. vedenje je zmeraj odraz čustev in potreb.

torej kocke so razmetane po hodniku ...

janezek, a bi se ti rad igral blizu mene in nočeš biti sam v svoji sobi?

ja :cheer:

dejva pol pospravit kocke nazaj v sobo pa mi boš pomagal kuhat ... in otrok že hiti pospravljat. ... če ne, pol nismo nagovorili njegove prave potrebe.

janezek, a bi ti mel rad veliko prostora da se bi igral?

ja :cheer:

potem pa se igraj v dnevni sobi dokler jaz kuham, samo potem ko bo kosilo pa hočem da pospraviš vse nazaj s svojo sobo.

ja bom in že prestavlja igrače :) ... in jih potem tudi pospravi.

in če tut v dnevni nočete met štalo, potem pač rečete da se boste šli lahko po kosilu igrati ven al pa ... možnosti je toliko kot je odnosov starš-otrok. zato tudi enotnega pravila ni. ok je kar je obema ok.

otrok se vede spoštljivo, če smo tudi mi do njega spoštljivi, upošteva naše potrebe, če mi upoštevamo njegove, sodeluje če znamo nagovoriti njegove resnične potrebe.

zdej nas bojo pa res izselili na forum če ne bomo nehal B)

Ponedeljek, 1. marec 2010, 21:54

Gospa Katrin, zelo dobro poznam termine različnih vzgojnih stilov in kaj se skriva za vsem tem.

Moram priznati, da se mi za pojmom "sočutnost do otroka" poraja negotov občutek. Tako kot ste opisala vi - kako "Janezek pospravlja igrače", se lahko sočutnost razlaga v pravem pomenu - vi vodite igro pospravljana, ki pripelje h končnemu cilju - otrok pospravi igrače in sta oba zadovoljna.

Res se mi po izkušnjah, ki jih imam starši nemočno skrijejo pod tem pojmom. A ti starši(v primeru pospravljanja igrač) na koncu izmučeni od prošenj, pregovarjanj, sami - namesto otroka pospravijo igrače.

Ne obsojam takih staršev - res hudo zanje. Ampak to je permisivna vzgoja - otrok prevzame vodenje in dokončno odločitev!!!!!Otroku je bilo predolgo vse dopuščeno, ko pa od njih zahtevaš(kar bi že zdavnaj moral) si brez moči.

Najhuje je, ker si ob zavedanju tega problema, res že skoraj prepozen.

ZATO tako resno opozarjam, da se pri vzgoji ne smemo slepiti - saj bo že!!!
Če obupani nad tem dvignemo roke, gre vzgoja samo navzdol.

Ponedeljek, 1. marec 2010, 23:13

Se strinjam s Karin - mnogi ne ločijo med permisivno, rahločutno vzgojo, avtoritativno vzgojo ...

Velik problem se mi zdi to, da otroci že v najzgodnejši dobi ne vzpostavijo pravega odnosa z otrokom (ker jim je bolj kot odnos pomembno to, da bodo imeli otroka pod kontrolo), potem pa ni čudno, da otrok ne želi sodelovati, da še bolj preizkuša meje ...
Če pa si do otroka rahločuten, ti otrok zaupa in veliko raje naredi tisto, kar mu rečeš.

In ko so bile že omenjene te supervaruške in oddaje: sama jih občasno gledam in ne vem če so bili kdaj prikazani starši, ki bi rahločutno vzgajali. Mame, ki preklinjajo svoje otroke, se derejo na njih, očetje, ki takoj izgubijo živce in pričakujejo, da jih bodo otroci ubogali kot roboti ... Ja taki primeri pripeljejo do težavnih otrok ne pa rahločutna vzgoja.

Četrtek, 4. marec 2010, 18:58

Se strinjam z gospo Majo in Karin - mnogi ne ločijo med permisivno, rahločutno vzgojo, mehko, trdo vzgojo...., oziroma nočejo razumsko prerešetati kje pravzaprav mlada starša z njuno vzgojo sta(kakšen vzgojni stil uporabljata).
Strinjam se tudi, kako pomembno je da otoci čutijo starševsko brezpogojno ljubezen, ki jo tudi ubesedijo. Strinjam se, kdor v najzgodnejših letih ne razvije pravega odnosa, je to zamujena priložnost!!!!! Kot sem že velikokrat omenila je najprej pomemben ljubeč odnos med možem in ženo - to je zgled, ki se nikoli ne izneviri. (Besede mičejo, zgledi vlečejo).

To vam mladi starši pišem, ker sva se tega midva z možem dobro zavedala -HVALA BOGU. Povedati vam moram - povratna informacije najinih otrok je potrditev in Zahvala za vzgojo, ki sta jo bila deležna.

Tudi vam želim enako potrditev od vaših otrok.

Discpiliniranje otrok
Sobota, 6. marec 2010, 21:15

Bil sem naključna priča neljubih dogodkov. V vrtcu v hodniku sem naletel na močno jokajočo in hlipajočo delkico. Zelo se mi je zasmilila in na vprašanje s katere skupine je mi je odgovorila, in povedala, da jo je vzgojiteljica poslala ven. Nemudoma sem ukrepal in obljubil deklici, da rešiva težavo. Stopil sem v igralnico in vzgojiteljica je rohnela na otroke in ko sem vstopil me še opazila ni. Kaj več nisem mogel storiti in mudilo se mi je naprej. Vest me peče in čutim odgovornost do naših otrok. Kako in na katerem naslovu bi uredili in zaščitili naše ljube otroke.

Nedelja, 7. marec 2010, 16:18

G.Revolter, razumem, da ste se počutil nekoliko zmedeno, ko ste hoteli pomagati jokajoči deklici. Škoda pa, da niste vprašali vzgojiteljico, kaj se je zgodilo; pa bi mogoče takoj razjasnil to stisko, ki jo zdaj nosite v sebi. Mogoče se vam deklica smili - povsem neupravičeno. Normalno je, da se močnejši postavimo na stran šibkejšega, vendar ne vedno upravičeno - ali pa.

Nedelja, 7. marec 2010, 18:47

@ Revolter, obrnite se na vodjo vrtca. Otroci ne smejo biti nikoli brez nadzora osebja. Nikoli. Ni je vzgojiteljske avtoritete, ki sme otroka postaviti pred igralnico samega pa čeprav je prej razbijal in mlatil prijateljčke okoli sebe. Tule ni opravičenih ali neupravičenih, tu je izključno varnost otroka.

Torek, 6. april 2010, 23:45

samo ne mi z varnostjo! S to varnostjo pretiravamo že na vseh mogočih korakih in mestih. Zaradi "varnosti" se v današnji družbi dogajajo "ne-varnosti"! pa ne bi o konkretnih primerih, ne zato ker jih ne vem, ampak zato ker ne sodijo v to temo.

Glede vzgoje pa lahko rečem, da se delno strinjam z vsemi. Najbolj pa s Katrin in Stefi, pa čeprav sta "nasprotniciŽ" če se smem tako banalno in neprimerno izraziti.

Se pa na tehntnici bolj nagibam proti Stefi-varianta vzgoje. Saj otrok sam ne ve kaj in kje so meje, zato jih je treba jasno določiti. Iz ljubezni do otroka samega ne zato da bi ga "kaznovali".

Petek, 28. maj 2010, 22:45

Anonimnež, če bi dobro prebral, bi videl, da vsi zagovarjamo meje,razlika je le v tem, na kakšen način se to doseže.

Ali s silo, kaznovanjem, ponižanjem, močjo, zstrahovanjem ... ali pa s sočutjem.
Žal starši prevečkrat vidijo le sebe in uveljavljanje svoje volje, ne pa otroka. ampak te meje niso potem postavljene na pravih temeljih.

Ponedeljek, 14. junij 2010, 15:36

Zdaj pa dovolj kreganja, mladina. Mislim, da vsi govorite eno in isto. Vsakemu normalnemu človeku je jasno, da otroka ne smeš poniževati, zastrahovati... Niso pa vsi normalni. Ok, pustimo to. Kar sem hotela povedati je, da je dober članek. Da se končno strinjam z avtorico. Kakšni njeni članki so mi popolnoma zgrešeni, ta je pa dober.

Še to. Koliko časa že obstaja sočutna vzgoja? So že kakšne generacije otrok odrasle s to vzgojo ali je zaenkrat le teorija?

Ponedeljek, 14. junij 2010, 15:39

Kaznovanje ni nič slabega. Vprašanje je, kakšno je to kaznovanje. Tudi ko si odrasel, se te kaznuje, če narediš nekaj narobe. Npr., če moški posili žensko gre v zapor. Torej je kaznovan. Bi ga mogoče morali pustiti na prostosti, dragi zagovorniki sočutne vzgoje?

Ponedeljek, 14. junij 2010, 15:52

Veste, kaj je zanimivo? \"Sočutne mamice\" ste totalno napadalne. Hm... Niste preveč sočutne, se mi zdi. Medtem, ko je Stefi zelo spoštljiva in mislim, da bi morale ve z več spoštovanja tudi njene izkušnje upoštevati. Zdi se, da ima več izkušenj za sabo kot ve. Verjetno tudi malo več modrosti. Vsaj kar se obnašanja, olike tiče. Veliko lepega je napisala.

Ponedeljek, 14. junij 2010, 17:43

mogoče zagovarjanje naših idej na trenutke deluje res malce agresivno ... to je zato, ker nas takoj proglasijo za permisivne. pa je sočutna vzgoja daleč od tega.

je bil že kdo tako vzgojen? seveda. vsi, ki so imeli srečno otroštvo, spontano vzgajajo sočutno. in upam, da ne berejo preveč o vzgoji, ker jih lahko samo zmede. mogoče zagovarjajo kaznovanje, vendar če jih vprašate, kdaj in kako so nazadnje kaznovali svoje otroke, se tudi spomnili ne bodo ...

[quote][/quote]Npr., če moški posili
žensko gre v zapor. Torej je kaznovan. Bi ga mogoče morali pustiti na
prostosti, dragi zagovorniki sočutne vzgoje?[quote][/quote]

ne vsekakor ne. vendar zaradi varnosti. spremenilo pa ga kaznovanje ne bo, kajne. torej kaznovanje ne dosega pravega namena: prevzgoje. kar pa ne pomeni, da jih pustimo in naredimo nič. to je permisija.

v vzgoji pa si želimo otroke učiti dobrega vedenja. no s kaznovanjem tega ne dosežemo (o tem sem že pisala v svojem članku: discipliniranje na zatožni klopi.)

vsi si želimo isto: da nas otroci ubogajo ... velika razlika pa je, če te ubogajo zaradi strahu ali zaradi ljubezni do tebe, kajne? no v tem je vsa razlika. permisivna vzgoja pa niti ni smer, je zabloda v vzgoji. nihče je ne zagovarja. jo pa mnogi zamenjujejo za ljubezen do otroka, pa to ni. permisivnost je vzgojna nemoč, zatiskanje oči, pretirano ugajanje ...

kaj več pa še kdaj v kakšnem članku.
alenka

Anonymous
Sreda, 16. junij 2010, 18:49

Citiram:
je bil že kdo tako vzgojen?
seveda. vsi, ki so imeli srečno otroštvo, spontano vzgajajo sočutno.

Vsi ljudje v zgodovini človeštva, ki so bili srečni so bili plod sočutne vzgoje? Haha. Ta je pa res bosa!

Nedelja, 28. februar 2010, 22:24

Stefi ja teorij vzgoje je veliko. Eni se pač ne strinjamo z metodami, kjer ima starš absolutno oblast in se otroka smatra le kot manipulirajoče bitje. Na žalost vsa ta "trda" vzgoja pozablja na čustva otroka in vidi le zunanji "uspeh", medtem ko je otrokovo doživljanje prezrto.
Kaj ti pomaga, če otrok lepo poslušno sedi za mizo, če pa v sebi nosi bolečino nesprejetosi in neljubljenosti s strani starša?

In ne vem, zakaj se vsi starši, ki prisegajo na trdo vzgojo, tako zelo bojijo, da bodo otroka razvadili, da bo otrok manipuliral z njimi ... Ja če je njihova vzgoja tako idealna, potem tega strahu ne bi smelo biti.

Jaz o tem recimo sploh ne razmišljam. Pomembno mi je le to, kaj doživlja otrok, kako določeno zadevo razume in kako mu lahko jaz pomagam, da bo razvil samodisciplino.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor