Kakšne starše potrebujejo najstniki?

Foto: Canva

Obdobje najstništva ni lahko ne za najstnike, ne za starše. Starši se pogosto sprašujemo, kako smo v tem obdobju lahko otrokom v pomoč. Na mestu pa je tudi vprašanje: Kakšni bi morali biti kot starši, da bi jim res lahko bili v pomoč?

Dva notranja procesa, ki zaznamujeta najstništvo

Najstniki ne doživljajo samo zunanjih, telesnih sprememb.

Pomembne spremembe se dogajajo tudi v njihovem miselnem in čustvenem svetu – spremenijo se njihove misli in občutki, sebe in svet začnejo dojemati na drugačen način, spremenijo se njihove želje in pričakovanja.

Obenem se dogaja še en proces: najstnik poskuša razumeti in potešiti svoje globlje potrebe po biti sprejet, biti prepoznan, biti razumljen, biti svoboden itd.

Najstniki si od staršev želijo vodstva in pomoči

Najstništvo je obdobje prehoda iz otroške v odraslo dobo. Tako kot otroci nosijo prirojeno potrebo po navezovanju na starše, si tudi najstniki želijo biti navezani na starše oziroma druge odrasle.

To se utegne slišati malce nenavadno zaradi prepričanja, da se otroci ravno v najstniškem obdobju začnejo navezovati na vrstnike. Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld pravi, da je navezovanje najstnikov eden na drugega zaželeno in zdravo, a hkrati morajo biti najstniki za optimalen psihološki razvoj, navezani tudi na svoje starše oz. druge odrasle.

Seveda se navezanost majhnega otroka na starše razlikuje od navezanosti najstnika na starše. Prvi dajejo pečat čustva in občutki topline, bližine in ljubezni.

Seveda se navezanost majhnega otroka na starše razlikuje od navezanosti najstnika na starše. Prvi dajejo pečat čustva in občutki topline, bližine in ljubezni.

Ko pa otrok vstopi v najstniška leta, to otroško navezanost med njim in starši nadgradi medsebojno spoštovanje; predvsem moramo starši s svojo držo najstniku dati občutek, da je viden in slišan, da čuti, da ga jemljemo resno.

Tako ima najstnik zagotovljeno vso pomoč pri razumevanju svojih nasprotujočih si misli in občutkov, ki so značilni za to obdobje.

Če starši ob najstniku niso navzoči (tako fizično kot tudi psihološko), obstaja velika možnost, da najstnik ne bo prišel do razumevanja svojih notranjih procesov – enostavno zato, ker so preveč intenzivni in ga lahko popolnoma preplavijo. Posledica tega so lahko vsakovrstne težave in nekonstruktivne življenjske odločitve.

Notranje boji in stiske najstnika

Tipični notranji boji in stiske najstnika so naslednji:

• nemir in zmeda,
• sramežljivost in sram,
• preplavi jih lahko veš različnih čustev hkrati,
• želja po navezanosti, a hkrati želja po neodvisnosti,
• ranljivost zaradi resnične ali navidezne šibkosti,
• jeza,
• občutki izgube in žalosti,
• vprašanja o tem, kaj in kakšni bi radi bili v življenju.

Kaj pa, če starši niso na voljo?

Kadar je najstnik soočen s katerim izmed teh notranjih občutij, si torej želi navezanosti in povezanosti z odraslimi. V idealnih okoliščinah je vedno prisoten eden od staršev, na katerega se najstnik lahko obrne za pomoč (ali druga odrasla oseba).

Prednost, ki jo starši imamo, je, da nismo otrokov najboljši prijatelj. Nuditi jim moramo stabilnost in modrost, katere se naš najstnik lahko oprime v časih notranje zmede in nemira.V situacijah, ko pa najstniku odrasli niso na voljo, se v njem ustvari nekakšna praznina, ki jo najstnik zapolni tako, da se naveže zgolj na drugega najstnika, ki pa je ravno tako nezrel in zato ne najboljši vir pomoči.

Neufeld pravi, da je to tako, kot če bi slepi vodili slepe. Lep primer tega pojava so mladostniške tolpe, ki kažejo na odsotnost zanesljivih in stabilnih odraslih, na katere bi se mladi lahko navezali.

Kot že rečeno, so tesna prijateljstva med najstniki zaželena; so nekaj pozitivnega. Ampak če se najstnik v trenutkih, ko je soočen z notranjimi konflikti oz. kadar doživlja notranjo stisko, obrne zgolj na svojega vrstnika, ki se sooča s podobnimi občutki, to največkrat vodi v še večjo zmedo in celo izolacijo.

Starši nismo otrokovi »prijatelji« – ob nas se izrazijo tako, kot se ob vrstnikih nikoli ne bi

Prednost, ki jo starši imamo, je, da nismo otrokov najboljši prijatelj. Zagotovo smo lahko »prijateljski« – prijazni, skrbni, ljubeči, sočutni in razumevajoči. A nuditi jim moramo stabilnost in modrost, katere se naš najstnik lahko oprime v časih notranje zmede in nemira.

Ameriški psiholog Klaus Klein takole opiše svojo izkušnjo dela s težavnimi najstniki: »Fantje in dekleta, ki pridejo k meni, ne čutijo potrebe, da bi name napravili vtis, saj nisem eden izmed njih. Tako se trmasti in ponosni fantje pri meni celo razjočejo – sem namreč odrasla oseba in ne eden izmed njihovih vrstnikov, pred katerimi se morajo dokazovati. Tudi dekleta so ranljiva in tudi one nočejo, da jih vrstnice vidijo kot šibke oz. da vidijo njihovo bolečo plat. V prisotnosti odraslega pa ti najstniki pravzaprav začutijo nekakšno olajšanje in varnost, tako da lahko podelijo tudi stvari, katerih ne bi nikoli delili z vrstniki.«

Kadar je najstnik navezan na starša oz. odraslega, se ustvari možnost in priložnost, da najstnik raziskuje samega sebe, ne da bi pri tem doživljal občutke sramu.

Bolj kot je odrasli čustveno in miselno stabilen, varnejše okolje ustvarja, v katerem se bo najstnik počutil čustveno varnega in bo lahko brez zadržkov delil to, kar ga žuli.

Skrb zase pomeni skrb za najstnika

V današnji družbi mnogi starši v času, ko vzgajajo svoje otroke, doživljajo:

• zmedo in nemir,
• izolacijo in zadrego ali celo sramoto,
• strah in skrb,
• jezo in razočaranje,
• izgubo in žalost.

A če starši želijo vzgojo dobro izpeljati, morajo poskrbeti tudi zase. Mnogi starši potrebujejo starševske podporne skupine, različne delavnice na temo vzgoje pa morda tudi osebno terapijo.

To pomeni, da morajo starši prevzeti odgovornost za lastno notranjo stisko, namesto da zahtevajo lepše »obnašanje« od svojih najstnikov zato, da se bodo sami počutili bolje.

Zato morajo starši torej dobro poskrbeti za lastne potrebe, da bodo lahko stabilna in varna opora svojim najstnikom.

Vir: G. Neufeld in G. Maté: Hold on to your kids: Why parents need to matter more than peers