Kako velik vpliv ima osebje v porodnišnici na to, ali bom dojila ali ne?

Nedelja, 7. februar 2016, 16:00
Image
breastfeeding-nurse-support-hospital
Veliko mamic je danes pod pritiskom, da morajo dojiti. In stiska po tem, ko dojenje ne steče, je zato še toliko večja. V čem je trik tega absurda?

V porodnišnici je bila sestra, ki me je napadala, če sem hotela dojiti in mi celo ni pustila. Bila sem čisto prestrašena in nisem več vedela, kaj je prav. Na tri ure so otročka silili, da je jedel dodatek, po drugi strani pa mu niso dali, ko je bil lačen. Še zdaj si očitam, da nisem zmogla odreagirati, ker sem bila tako prestrašena.

Ali je prav, da se mamica, ki bi najbolj na svetu potrebovala občutek varnosti, sooča s takšnim stresom? Koliko mater preprosto obupa – pa ne zato, ker ne bi imele mleka, temveč ker izgubijo vero vase? Škoda je pogosto težko popravljiva, včasih celo nepopravljiva! Odgovornost za otrokovo in ne nazadnje materino zdravje pa nosi mati sama. Kako krivično!

Sramotno ravnanje svetovalke za dojenje

Name so se sestre drle, kaj se grem, ker dojim otroka več kot 15 minut na eni dojki, da oni tega ne dovolijo. Tiščali so mi dodatek in ko sem ga prvič zavrnila, so rekle, naj jih kasneje ne kličem, ko bo otrok lačen jokal. Ker se nisva znala pristaviti, ga je zagrabila za vrat in mi ga zarinila v dojko z besedami, da tako menda bolj na široko odprejo usta.

Preden sem šla rodit, sem si ogledala, kdo so svetovalke za dojenje, da vem, na koga se obrniti, če ne bo šlo. Ampak na žalost je bila prav svetovalka za dojenje nočna mora. Prava zaradi nje bi lahko nehala dojiti, tako se mi je uprlo vse skupaj. Ampak na srečo sem vztrajala … Ponosna sem nase in hvaležna partnerju in družini, da so mi vlivali moči in me spodbujali, da nisem obupala in najina pravljica traja še danes.

Za nestrokovno in nečloveško ravnanje ni opravičila – še posebej, če je šlo za svetovalko za dojenje IBCLC, zavezano strogemu etičnemu kodeksu. Kako med zdravstvenimi delavci najti angela varuha in kako prepoznati dobro svetovalko za dojenje?

Otrokom ni treba jesti?

Dodatka nisem dobila, tudi ko sem prosila zanj. To je bilo prvo noč. Dobila sem odgovor, da otroku ni treba jesti. Celo noč se mi je jokal.

V porodnišnici za vsako težavo rešitev vidijo v nastavku, dudi in dodatku po steklenički. Veliko mamic verjetno podleže tem nasvetom in dojenje je zelo verjetno težje vzpostaviti.

Meni so dva dni govorili, da mu ni treba jesti. Tretje jutro pa panika: »Vaš otrok je zahiranček! Hitro dodatek!« Kaj?

Potem pa doma garanje: črpanje, črpanje, črpanje … Vsakič neuspešno pristavljanje. Drugi mesec nama je uspelo z nastavki in kmalu sem se jih znebila. Ampak po vsem tem garanju je bilo mleka že premalo. Pri petih mesecih sem dojila zjutraj in zvečer.

Ključno: število podojev v prvih 24 urah!

Ravno število podojev (8–12) v prvih 24 urah in uspešen prvi podoj dokazano vplivajo na to, ali in kako dolgo bo mati izključno dojila. V prvih dneh se tvori mleko po kapljicah. Nasvet, da prve dni ni mleka, je napačen. V prvih dneh mamice in dojenčki sodijo skupaj!

 

dojenje12

Kontrolno tehtanje …

Poznam primer, ko je sestra nadrla mamico, da strada otroka, ker ga je sama narobe stehtala. Ali je bila morda tehtnica napačno nastavljena, ne vem, napako so opazili šele pri naslednjem pregledu.

Moj dojenček prvi dan po porodu ni ničesar jedel. V porodni sobi so mi ga je sicer dali na prsi za nekaj sekund, a je potem babica ugotovila, da noče sesati. Tako sva šele drugi dan pričela z dojenjem.

Zgubljal je na teži. Babica mi je rekla, da je ona že drugi dan svoja sinova podojila za 80 g, medtem ko sem jaz samo 10 … Tako mi je bilo hudo! So mu hoteli dati dodatek, pa ga ni sprejel. Na silo sem šla domov tretji dan, ker sem si tako želela, čeprav so hoteli, da ostanem zaradi izgubljanja teže.

Odmisliti tehtnico in se prepustiti!

V porodnišnici sem ga največkrat pristavila sama. Na dan odhoda sem dobila naval mleka. Doma sem se bolje počutila in odmislila tehtanje po vsakem podoju. Delala sem po občutku. V enem mesecu je teža zvišala za dober kilogram! Srečna do nebes! 

Dojenčki so se sposobni sami priplaziti do materinih prsi in se prisesati – za ta podvig potrebujejo tudi do uro in pol ali dve uri, nato zaspijo. Po nekaj sekundah ali minutah govoriti, da dojenček noče sesati, je nesmisel. Golega bi morali pustiti na materinem prsnem košu in mu dati čas!

Novorojenček se zmore sam priplaziti do prsi in se začeti dojiti, ne da bi ga k tem vzpodbujali. 
Od kod mu/nam to znanje?

Koliko težav bi lahko preprečili – brez dodatnega truda, človeških in drugih virov. Da ne govorimo o nesmiselnosti kontrolnega tehtanja (napake!), koliko trpljenja bi lahko prihranili mamicam! Materam je treba pokazati, kako vedo, ali otrok učinkovito sesa in jim pomagati pri pristavljanju.

Norčevanje

Najprej so se norčevale, ker imam večje prsi – češ, velike prsi imate in take nimajo mleka. Potem so rekle, da nimam dovolj bradavic in spet težave. Sem poslala mojega po nastavke. Sama sem se trudila in ni bilo mleka oz. mleziva … So me poslali črpat, nič – 20 ml iz obeh. Sama sem vztrajala in stalno pristavljala, po treh dneh mi je uspelo. Nato pa so mi rekli: »No, saj smo vedeli, da jih nimate samo za okras.«

Pri mamicah z večjimi prsmi lahko sicer pride do zamika pri navalu mleka, kar pa ne pomeni, da nimajo mleziva (kolostruma). V prvih dneh se materino mleko tvori po kapljicah – od 30 do 100 ml v 24 urah! Tudi, če ne bi načrpala ničesar, to ne pomeni, da ni imela mleka. Če je načrpala 20 ml, je to super! Če bi bilo osebje strokovno, bi mamico pomirilo, si vzelo čas in opazovalo dojenje ter mamici pokazalo, kako naj ve, ali dojenček res pije na prsih.

Odvisno, na koga naletiš …

Na osnovi pričevanj mamic lahko sklepamo, da je fizično in psihično nasilje nad materami na poporodnih oddelkih dokaj pogost pojav, ki mu najbrž botrujejo nestrokovnost, pomanjkanje časa, kadrov, predvsem pa človečnosti.

Po porodu sem prosila, naj mi nekdo pomaga, da podojim otroka, pa mi je sestra odgovorila, saj si mati in sedaj imaš instinkt, moraš znati. Pa sem čisto v šoku odgovorila, da ne znam. Na to je odgovorila, da sem gotovo prebrala dosti literature. Sem rekla, da je teorija eno, praksa pa drugo in sem jo potem kar klicala, da naj mi pomaga, ko ni šlo … Potem je pomagala – zagrabila za glavico in jo potisnila v dojko … Naslednji dan je bila v službi babica, ki se je z menoj 45 minut trudila in kazala in sva poskušali. Ko sem jaz obupavala, me je tako mirno in lepo spodbujala in bodrila, da je treba počasi in bo šlo in nama je uspelo. Vse je odvisno od tega, na koga naletiš.

Ali je prav, da je oskrba otročnice odvisna od tega, na koga naleti?

 

dojenje13

Šikaniranje mamic drugih narodnosti

Starejša sestra je mamici v moji sobi, Bosanki po rodu, ki je pred nekaj leti prišla v Slovenijo, rekla: »Ja, lahko greš kadit, ko boš pa nazaj prišla, pa še enkrat potegni in novorojenčku v obraz pihni, da bo še on dobil, če si v nosečnosti kadila.« Mene je skoraj zadela kap! Tako sem bila zgrožena, da bi jo najraje prijavila.

Kajenje ni ok, to vemo. Vendarle je za otroke kadilk ključno, da so dojeni, saj so zaradi umetnega hranjenja še bolj dovzetni za bolezni. Dojenje bi bila lahko tudi dodatna motivacija mamic, da bi se poskušale rešiti odvisnosti. Zaničevanje in obsojanje zagotovo ni način, kako spodbuditi to mamico, da bi spremenila življenjski slog.

Na osnovi pričevanj mamic lahko sklepamo, da je fizično in psihično nasilje nad materami na poporodnih oddelkih dokaj pogost pojav, ki mu najbrž botrujejo nestrokovnost, pomanjkanje časa, kadrov, predvsem pa človečnosti. Na tem področju so sistematično kršene človekove pravice. Kaj bomo ukrenili?

Foto: embracefamilyhealth.com, bloomspokane.com, telegraph.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem