Kako sem z otroki tekla »maraton«

Pred nami so prve počitnice našega prvošolčka. Zanje nimamo nobenih posebnih načrtov. Ker bo najstarejši sin doma, tudi srednji ne bo hodil v vrtec, najmlajši pa se tako ali tako čuva doma. To pomeni, da bom ob dopoldnevih v dneh, ko bo mož v službi, sama z vsemi tremi. In malce me je strah. Ko pa zdaj včasih še skupne popoldneve težko »zvozimo«!

Saj ne, da mi je situacija naših skupnih (dopol)dnevov povsem nepoznana. Tako smo lani živeli pol leta (in še v tuji državi, daleč stran od kogar koli, ki bi nam lahko priskočil na pomoč). In smo preživeli. In tudi letošnje poletje so bili vsi trije otroci doma. Zakaj me je torej strah?

Ker nimam kondicije. Nisem več v formi. Ne vem, ali zmorem.

Kako zmorejo?!

Kako se sploh lahko pripraviš na takšen izziv? Meni se zdi nemogoče. Ampak očitno ni.Nekaj podobnega čutim, ko poslušam vesti ob Ljubljanskem maratonu, ki je bil ta konec tedna. Ne morem se načuditi, koliko ljudi ga teče. Neverjetni so! Kako zmorejo? To morajo biti nečloveški napori … Kako se sploh lahko pripraviš na takšen izziv? Meni se zdi nemogoče. Ampak očitno ni.

Nemogoče tudi ni imeti treh otrok. Pa mi je ravno zadnjič neka mamica dveh rekla: »Vi imate tri, kajne? Res vas občudujem. Sama si sploh ne predstavljam, že z dvema je tako naporno.« Jo razumem, ker sama na podoben način vidim mamice štirih, petih … desetih otrok. In nekako (včasih bolj za silo) kar zmorem tri otroke, pa čeprav se mi je nekoč zdelo, da je že z enim (in dvema) težko. In verjetno bi zmogla še kakšnega, čeprav se mi to v tem trenutku zdi skoraj izziv na ravni Ljubljanskega maratona.

Odločitev + trening + vztrajnost = samozavest

Nemogoče tudi ni imeti treh majhnih otrok doma. Nekateri jih imajo, pa se jim to ne zdi nič takšnega. Nekaterim se zdi nemogoče in na meji norosti.Nemogoče tudi ni imeti treh majhnih otrok doma. Nekateri jih imajo, pa se jim to ne zdi nič takšnega. Nekaterim se zdi nemogoče in na meji norosti (na trenutke danes tudi meni). Nekaterim se zdi že imeti drugega otroka doma, ko je mamica na porodniški z dojenčkom, nemogoče. Verjamem, da res čutijo, da je nemogoče in da ne bi zmogli. A mogoče ni nujno, da res ne bi.       

Ljudje zmorejo teči maraton, ker si tega močno želijo, ker se za to odločijo, na to pripravljajo in v tem vztrajajo. Postopno in vztrajno, dan za dnem, napredujejo. Svoje telo stalno preizkušajo, ga spoznavajo in vsak dan malce presegajo svoje trenutne meje. Verjetno začetki niso ravno preprosti, če vztrajajo, pa jim ves ta napor in vsi vzponi in padci verjetno postanejo nekakšna vsakodnevna rutina, nekaj poznanega in obvladljivega. Naporno sicer, ampak nič nemogočega.

Podobno je bilo, ko sem sama začela čuvati vse tri otroke (pred tem je vsaj najstarejši hodil za nekaj ur v vrtec, najmlajši pa se še niti rodil ni). Bila je situacija, v katero sem se preprosto morala vreči brez posebnih priprav (in tudi brez premišljene zavestne odločitve, če sem čisto odkrita). Na začetku je bilo težko (in tudi marsikdaj vmes). Toliko različnih potreb, različnih značajev, različnih bioritmov in najraznovrstnejših zapletov, ob njih pa toliko lastnih omejitev, strahov, nemoči in predvsem negotovosti.

Tekla sem maraton

Ves takraten trud, vsakodnevni treningi preživetja v divjini dóma s tremi malimi zverinicami, se je obrestoval. Pridobila sem izkušnje in z njimi samozavest, da zmorem.Potem pa smo se nekako uigrali. Spoznala sem, kaj jih najbolj zaposli/pritegne/umiri, kako kdo deluje (in kako delujem jaz sama), čemu se je pametno izogibati, kaj so opozorilni znaki, ki jih moram pravočasno opaziti in s tem preprečiti zaplet, kdaj je primeren čas za kakšno stvar. Na posamezne dni sem se tudi pripravljala – že vnaprej sem razmišljala, kaj bi lahko počeli, načrtovala izlet za naslednji dan, nabirala dobre ideje na Pinterestu, spremljala ponudbo za dejavnosti v okolici … Zjutraj sem se morala hitro skoncentrirati in organizirati, da sem to kipečo, ustvarjalno duševno in tudi povsem fizično jutranjo energijo treh malih obvladala in usmerila v nekaj konstruktivnega, zanimivega, zabavnega, ustvarjalnega (včasih pa je »konjiček« tudi zbezljal po svoje in ga ni bilo več moč obvladati).

Ves takraten trud, vsakodnevni treningi preživetja v divjini dóma s tremi malimi zverinicami (in eno veliko zverino – ker pogosto sem bila sama sebi največji izziv in najtrši oreh), se je obrestoval. Pridobila sem izkušnje in z njimi samozavest, da zmorem. Še vedno je bilo včasih težko in sem delala napake (in je bilo včasih tako peklensko, da smo samo še čakali, da se vrne očka), veliko pa je bilo tudi res lepih trenutkov in nek poseben občutek povezanosti med nami. Verjetno sem v tistem času najbolje poznala svoje otroke. Bila sem v dobri kondiciji. Lahko bi tekla »maraton«. Pravzaprav sem ga.

Imeti tri male doma ni ravno “visenje v mreži med dvemi drevesi”,
a zgodijo se tudi takšni trenutki blaženosti in se za vedno vtisnejo v spomin (foto M. Š.).

Čas za nov trening

Otroci so popoldne drugačni kot dopoldne in če smo z njimi samo popoldne, se nam zdi, da bi bilo biti cel dan z njimi nemogoče in da tega ne bi zmogli.Danes imam te kondicije precej manj, saj je najstarejši otrok ob dopoldnevih v šoli, srednji pa v vrtcu. In ko prideta domov, nista več jutranje sveža – nabrale so se jima izkušnje (dobre in slabe), frustracije, navdušenje, doživetja, utrujenost … Vse to morata dati iz sebe in predelati. Zato so otroci popoldne drugačni kot dopoldne in če smo z njimi samo popoldne, se nam zdi, da bi bilo biti cel dan z njimi nemogoče in da tega ne bi zmogli. A popoldne z njimi delamo druge stvari in drugače. In nimamo kondicije. Ker pač ne treniramo toliko oz. treniramo drugače. A to še ne pomeni, da »maratona« z našimi malimi ne bi zmogli.

Teh skupnih dni z vsemi tremi malimi se zato po eni strani tudi veselim, ker vem, da mi bodo dragocen trening. Priložnost, da preverim, kje trenutno sem, koliko zmorem. Priložnost, da jih spet malce bolje spoznam. Priložnost, da treniram skupaj z njimi. In priložnost, da se zavem, da bi vendarle morda še zmogla z njimi teči »maraton«. In predstavljam si, da bodo ob tem zavedanju tudi naši običajni popoldanski rekreativni teki zato lažji.