Kako sem s striženjem las učila otroke o soglasju

Vir: Shutterstock

Striženje las otrokom mi je povzročalo nemalo nevšečnosti. Ko sem jih končno uspela pripraviti do tega, da je lase treba postriči, pa je bila dejanska izvedba še bolj problematična.

Starejši sin se dolgo ni želel striči. Nisem ga silila, saj so mi bili daljši lasje všeč, njegovi lasje pa so bili močni in neproblematični. A čez oči jih je bilo vseeno treba postriči in s tem se je strinjal. Ko je sam izrazil željo po krajši frizuri, sem mu to omogočila.

Pri hčerki se je pojavil drug problem: skuštrani in scufani lasje. Ker nima ravno močnih las, je njena frizura izgledali kot dlaka zanemarjenega dolgodlakega psa, ki se je ravno vrnil s potepa po gozdu. Česanje je bilo boleče in težko. Tudi če sem ji lase izdatno našpricala s sprejem za lažje razčesavanje in sem uporabila krtačo, ki jo oglašujejo kot tisto, ki ne cuka, je vpila: “Mami, nehaj, boli.” Tanki, lomljivi lasje v kombinaciji z nečesanjem so bili ubijalska kombinacija. Nasvet, ki sem ga dobila, je bil: “Čim večkrat jo postrizite, pa se bodo lasje okrepili.” Ja, sliši se sila enostavno.

Ker je bilo ukvarjanje z njenimi lasmi nekaj, kar je začela sovražiti, sem morala poiskati novo taktiko. Skupaj sva začeli iskati rešitve. Hčeri sem v ogledalu pokazala, kako zgledajo njeni lasje. Videla je ogromno vozlov, v katere so se med drugim ujeli listki grmičevja pa razne nitke in še bi se kaj našlo. Videli sva, da tako ne gre naprej. Rešitev je bila ena sama: odstraniti vozle.

Morda sama ne bo vedno izbrala pravih odločitev, ampak odločitev bo njena. Morda ne bo vedno zadovoljna, ampak vedela bo, da se lahko svobodno odloča.

Hčer sem opremila s krtačo in najprej se je razčesavala sama, nato pa sva skupaj dokončali. Za vnaprej se je morala odločiti: ali jo postrižem ali pa sprejme, da si bo morala lase vsakodnevno razčesavati.

“O svojem telesu lahko odločaš sama. Tudi o tem, ali se želiš postriči ali ne,” je bil dogovor med nama. In to je eden od načinov, kako jo učim o postavljanju meja, dajanju soglasja in odločanju o njenem telesu. Želim, da ve, da je njeno telo njeno in da naj posluša sebe, kaj si zares želi. Morda ne bo vedno izbrala pravih odločitev, ampak odločitev bo njena. Morda ne bo vedno zadovoljna, ampak vedela bo, da se lahko svobodno odloča.

Sama velikokrat nisem poslušala sebe. Kolikokrat sem povozila sporočila, ki mi jih je pošiljalo moje telo. Kolikokrat nisem rekla ne, čeprav sem to hotela, ker nisem želela, da bi se norčevali iz mene. Koliko časa je preteklo, da sem lahko začela sprejemati, da moje telo pripada samo meni in nikomur drugemu. Še danes se tega učim. In koliko ran bi si prihranila, če bi se tega zavedala. Kako drugače bi lahko bilo.

Upam, da bom svoji hčeri uspela dati pravšnje orodje, da bo zmogla prav odreagirati tudi v zahtevnih situacijah: ko jo bo objel sošolec in tega ne bo želela, ko bo fant pritiskal nanjo s stvarmi, na katere še ni pripravljena … Ko ji dovolim, da se sama odloči, kdaj se bo postrigla, jo učim, kako naj doseže, da se nekaj zgodi ali ne zgodi z njenim telesom.