Kako se soočiti s smrtjo novorojenčka?

Rojstvo mrtvorojenega otroka je en od tistih dogodkov, ki v človeško srce naseli obupen občutek nemoči, žalosti in obupa. Kako to sprejeti in kako sprejeti proces žalovanja? O svoji izkušnji nam pričuje mlada mamica…

Mel Scott, danes 33-letna britanska mamica hčerke Toni, je pred 3 leti doživela težko izkušnjo, ko je njen sin Finley umrl med porodom. Popolnoma nepričakovano. Druga nosečnost, ki je sledila spontanemu splavu, je namreč potekala po ustaljeni poti, tako da je mama celo razmišljala o rojstvu na domu.

O vsem, kar je doživela, pa pripoveduje tako:

Ko sem bila že čez rok in zato naročena na poseben pregled, se je zgodilo, da mi je odtekla voda. Po prihodu v bolnišnico pa so v vodi odkrili mekonij, to je prvo otrokovo blato (otroška smola, ki nastane v otrokovem prebavnem traktu že v maternici iz snovi, ki jih plod pogoltne s plodovnico – lasje, mrtve celice, voda …).
Preko monitorja so spremljali otrokovo bitje srca, ki je bilo sprva čisto normalno, preko noči pa se je utrip močno zmanjšal. Urgentno so pričeli s carskim rezom.

Nisem mogla verjeti

Vsakič, ko sem se prebudila, mi je moral nekdo ponovno povedati, kaj se je zgodilo.Ko sem se končno zbudila iz anestezije, so mi sporočili, da je moj otrok umrl sredi operacije. Niso ga uspeli rešiti. V tistem trenutku ni bilo tam nikogar od mojih najbližjih. Oba, mož in moja mama, sta namreč prišla šele potem, ko je otrok že umrl. Nihče ni pričakoval takega zapleta, zato jih sploh niso uspeli poklicati. Stiska je bila velika.

S pomočjo ene od babic je mož okopal in oblekel najinega mrtvorojenega sina, moja mama pa je naredila nekaj fotografij. Danes so mi te slike dragocen spomin, saj sem bila prvih nekaj ur zaradi morfina in splošnih anestetikov tako zmedena, da otroka sploh nisem videla. Vsakič, ko sem se prebudila, mi je moral nekdo ponovno povedati, kaj se je zgodilo. Dejstvo, da je najin sin mrtev, je bilo tako težko sprejeti, da enostavno nisem zmogla verjeti, da je res.

Tudi on je član naše družine …

Ko mi je mama prinesla mrtvega sina in me vprašala, če ga želim prijeti, je bila moja prva reakcija: »Ne!« Vendar mi ga je vseeno položila na prsi. Nisem ga želela držati, sploh ga nisem hotela sprejeti. Ko pa so vsi odšli in sem ostala sama z njim, ki je zavit v odejico negibno ležal ob vznožju postelje, sem se mu počasi približala, se ga dotaknila in postopoma vendarle začela sprejemati, da imam otroka.

Proti jutru ga sploh nisem hotela več izpustiti. Skrbela sem zanj in prevzel me je materinski čut. Dan po rojstvu smo mu skupaj s kaplanom dali ime Finley John. Pripravili smo slovesnost in veliko fotografirali, kar je resnično pomagalo pri sprejemanju dejstva, da je to najin otrok.

Vsem, ki so prišli na obisk, so babice naročile, naj za Finleya uporabljajo sedanji čas, obenem pa naj ga kličejo po imenu. Vse to je bilo zelo dobrodošlo. Začutila sem, da je resnična oseba in da je član naše družine.

Moj lastni otrok ne odhaja z mano domov

Ko so tako k nama prihajali vsi sorodniki, me je najbolj žalostilo, da je bila soba polna le cvetja in žalnih kartic, za Finleya pa ni bilo nobenega darila. To me je tako presunilo, da sem možu naročila, naj od doma prinese plišasto igračo za najinega Finleya.

Spoštljivo so mi ga pomagali tudi okopati in preobleči, nato pa sem mu prebrala še zgodbo za lahko noč.Bolnišnično osebje nam je dovolilo, da smo ostali tako dolgo, kot smo potrebovali. Ko je prišel dan odhoda, je k meni pristopila babica in me vprašala, kaj želim kot zadnji spomin nanj. Spomnim se, da sem se v notranjosti zlomila in dejala: “Rada bi mu zamenjala plenice”. Spoštljivo so mi ga pomagali tudi okopati in preobleči, nato pa sem mu prebrala še zgodbo za lahko noč.

To slovo je bilo zelo pomembno. Med pogovorom z babico sem se naenkrat dokončno zavedela, da je otrok mrtev, kar pomeni, da ga bom morala pustiti v bolnišnici. Pred mano je bil najtežji del, obenem pa je predstavljal tisti prvi pomemben korak na poti sprejetja tega, kar se je zgodilo.

Soočenje z dejstvom, da moj lastni otrok ne odhaja z mano domov, je bilo obupno težko. Posebno travmatično sem doživljala pogovore o tem, ali želimo obdukcijo ali ne. Po eni strani sploh nisem želela vedeti, kaj se je zgodilo, po drugi strani pa sem v sebi neprestano iskala odgovor na ta večni ZAKAJ.

Nikoli niso odkrili ničesar. Znano je bilo le to, da mu je nekaj ur primanjkovalo kisika. Nobene infekcije, nič ni bilo narobe s posteljico, nič z menoj, nič z njim …

Pot izpuščanja in pogreb

Štirinajst dni po odhodu iz bolnišnice smo imeli pogreb. Čeprav me je bilo grozno strah, da bi ga ponovno pogledala, se temu hrepenenju nisem mogla upreti. Odločila sem se celo, da ga preko noči prinesem domov. Tako je, čeprav v mali krsti, vendarle lahko ležal v svoji sobici. Dejstvo, da ga nisem mogla več objeti, je bilo zame nov korak na poti izpuščanja. Postopno sem se lahko zavedela in sprejela, da svojega otroka ne morem več objeti.

Imela sva otroka!

Po sinovi smrti in pogrebu sem bila še dolgo časa izgubljena. Preprosto nisem vedela, kaj bi. Očitno je bilo, da sem bila z vsem bitjem pripravljena na to, da bodo tisti meseci zaznamovani z jokom, dojenjem in plenicami, nikakor pa ne s svečkami, cvetjem in solzami.

Eno najlepših presenečenj, ki sem jih doživela v tem času, pa je bila gesta babice, ki nama je poslala čudovito voščilnico ob rojstvu najinega otroka. Bila je namreč v tujini in tako je kartica, napisana veliko pred zapletom, do naju prišla z zamudo. Je pa povzročila ključno spremembo. Kljub vsej žalosti, bolečini, izgubi in žalovanju, ki sva ga prestajala, naju je spomnila na dejstvo, da sva imela otroka! In to otroka, na katerega sva ponosna.

Pisanje, ki zdravi

Sčasoma sem pričela pisati o svojih doživetjih in občutjih, kar mi je dajalo občutek praznjenja. Ko sem čez čas zapisano ponovno prebrala, sem se zavedla, da bi lahko vse to bilo odlična pomoč in opora ostalim staršem in zdravniškemu osebju, ki se s takimi primeri srečujejo kar pogosto. V želji, da bi čim več ljudem pomagala razumeti nas, žalujoče mame, sem izdala knjigo z naslovom After Finley, obenem pa sem pričela pisati blog Finley’s Footprints, ki je postal kraj podpore mnogim žalujočim staršem.

Ustanovila sem tudi dobrodelni program Towards Tomorrow Together, ki je namenjen podpori ob izgubi otroka ter pomoč ob ponovni nosečnosti. K temu so me spodbidile pripovedi mnogih staršev, ki so mi z bolečino pripovedovali, kako jim ob smrti otroka ni bil dovoljen čas slovesa, kaj šele fotografije ali objemanje. Vse to pa tako pomaga pri vstopu v proces predelave izgube.

Vnovična nosečnost – kako premagati strah?

Ko sem odkrila, da sem ponovno noseča, se je v meni rodil obupen strah ob misli na vnovično možnost izgube. Večino nosečnosti sem tako iz obrambne drže poskušala kar ignorirati. Dogovorila sem se za carski rez, ki naj bi ga izvedli v 38. tednu. Dva tedna pred tem, ko sem bila na rednem ultrazvočnem pregledu, so mi povedali, da se otrok »premalo giba«. V trenutku se mi je odvrtel cel film.

Zaradi strahu, da bo umrla tudi ona, si je sploh nisem upala dotakniti.Komaj sem se uspela pripeljati domov, vendar sem prav kmalu odšla na ponoven pregled. Carski rez so izvedli teden dni pred dogovorjenim datumom, ob njem pa je prisostvovala prav tista babica, ki je zadnja držala takrat še živega Finleya. In bila je prva, ki je v roke vzela mojo hčerko, Toni.

Toni je ob rojstvu imela nekoliko težav z dihanjem, zato je bila nekaj časa v posebni negi. Kako težko je bilo videti to drobno telesce, ki se je s tako vnemo borilo za življenje! Lahko si predstavljate, kakšen boj sem bila sama v sebi. Zaradi strahu, da bo umrla tudi ona, si je sploh nisem upala dotakniti. Kar 9 mesecev porodniškega dopusta sem potrebovala za to, da sem se ob svoji hčerki lahko zares sprostila in upala verjeti, da bo tokrat vse o.k.

Velika večina ljudi misli, da je že ob naslednji nosečnosti lahko vse pozabljeno. Pa ni tako … Potrebni so koraki in prav je, da se jih zavedajo zlasti tisti ljudje, ki so staršem najbližji.

Vir: parentdish.co.uk