Kako rešiti prepir?

Sobota, 20. oktober 2012, 6:06
Image
skregan par

Tina in Andrej … skregana že v 5 minutah ... razlog? Kaj čisto preprostega – perilo, umazana posoda v umivalniku, neodgovorjeni klic, morda plenice – in že je tu tretja svetovna vojna. Poznano?

 

Kdo je kaj rekel, kdo naredil, kdo vedno nekaj naredi, čigava mama je imela prav … Nič obetavnega. Andrej je noč prebil na kavču, Tina se je zaklenila v spalnico …

In tu je jutro po napol prespani noči … srečata se v kuhinji in vsak od njiju izgovori svoj »oprosti za včeraj«. Stojita. Molk. »Objem?« reče en od njiju. »Ja« odgovori drugi. In se objameta, čeprav togo in nesproščeno. »Sva sedaj v redu?« »Sva«.

Zdi se vse rešeno. Pa je to res dovolj?

Spori pridejo, pogosto tudi hujši, boleči, izredno neprijetni. To poznamo vsi. Pravi izziv pa je v tem, kako spor tudi zares razrešiti. Tinin in Andrejev način je precej klasičen – hitra rešitev, ko skušata vse, kakor hitro je mogoče, potisniti na stran. Lahko bi rekli, da je tak pristop »prijaznejši« za srce (morda tudi za želodec), saj ponudi hitra občutja boljšega počutja. Vse nočne groze o občutjih zavrženosti, nerazumljenosti ter zapuščenosti se zdijo utišane. A za koliko časa?

Čustveni obhod

Tina in Andrej sta naredila velik čustveni obhod (by pass). Potlačila sta začetno težavo. Nezavedno se namreč oba bojita bližine, strah ju je intime in ranljivosti, kjer pridejo na dan vsa najtežja čutenja. Da torej ne bi sledilo nadaljevanje vojne, se resničnega problema raje ne dotikata.

Že iz izkušenj pa vsi vemo, da nerazrešene težave ne izginejo, le izmikamo se jim.

Čeprav se nam zdi, da imajo nekateri pari, ki so postali že pravi »specialisti« v izmikanju resničnemu soočenju s težavo, enostavnejše življenje, ni tako. Med takimi obstaja ogromno »prepovedanih tem«, vse, kar ostane varnega, pa je kak krajši pogovor o vremenu, govoricah sosedov in morda o tem, kako gre njunemu otroku v šoli … Pod površjem pa se ves čas čuti napetost, ki kar čaka na to, da se ponovno izrazi.

Kako se soočiti s prepirom?

1. Najprej se je potrebno ustaviti.

Ko izgubimo nadzor in nas preplavi že pravi adrenalin, je naraščajoči konflikt potrebno prekiniti in se odzvati z odraslim odzivom. Ko se odzivamo v afektu, se delovanje dela prefrontalnega režnja možganov, kjer potekajo kognitivne funkcije, nekoliko izklopi. Zato je izredno pomembno, da se znamo zaustaviti in obvladati takoj, ko naši odzivi postanejo preveč agresivni. V takih trenutku lahko pomaga začasni izhod, hiter krog okoli hiše ali kak drug fizični umik, kjer se lahko vsak umiri ter ponovno poišče sebe.

2. Pomembno se je opravičiti

Tudi to je znak odraslosti. Tu ne govorimo o klečeplazenju, posipavanju s pepelom ali kakem drugem utapljanju v občutjih krivde. Tu gre za zavedanje tega, da so besede, ki so bile izgovorjene s strani obeh, drugega prizadele in ranile. Zelo pomembno je, da beseda oprosti ni izgovorjena prazno, le z namenom, da bo drugega pomirila, temveč mora biti izgovorjena šele takrat, ko dobi svojo pravo težo in pomen. Ko je mišljena zares.

3. Govoriti je potrebno o izvorni težavi

To je najpomembnejši del. Če kdo od para potrebuje daljši čas za to, da uredi svoje misli s čutenji, se lahko dogovorita za kak poznejši čas pogovora. Vsekakor pa naj ne bo predolgo.

Ključno je spregovoriti o dejanski težavi – kaj je bilo v resnici mišljeno, kaj je drugega najbolj zabolelo, zmotilo … Tu je ključna uporaba »jaz stavkov«, ki omogočajo izražanje doživljanja vsakega od njiju, ne da bi ob tem drugega obsodil ali pokril z občutji krivde. Prav tako k pravi komunikaciji pripomore uporaba milejših izrazov za čustva, kot so »strah me je, skrbi me, zabolelo me je …«. Tudi uporaba razumskega mišljenja nekoliko omeji težko obvladljiv čustveni svet.

Pri razreševanju konfliktov iščemo rešitev, ki je obema sprejemljiva. Prav je, da si partnerja prihajata naproti tako, da se zavestno trudita slišati to, kar jima drugi sporoča. Včasih je težko poiskati prave besede, potrebna je premišljenost, včasih pa pomaga kar zapis svojega doživljanja. Če pa se vedno znova izgubita in je njuna notranjost zaradi razbolelih čutenj nezmožna pravilnega razumevanja sporočila drugega, sta povabljena poiskati primerno terapevtsko pomoč.

4. Potrebno je izgovoriti občutja

Vsakič, ko se od drugega čutimo slišani, se mu lahko zahvalimo. Stavek »hvala, da si me slišal« ali »hvala, ker si tvegal in mi to povedal«, zelo pripomorejo k boljšemu medsebojnemu poslušanju in razumevanju. Potrebno je ustvariti varen prostor, kjer lahko vsak spregovori o najtežjih občutjih, torej o tistih stvareh, ki najbolj bolijo. Pomembno se je zavedati, da se za vsakim stavkom, ki nas zaboli, skriva spomin na že poznano bolečino. Gre namreč za težka čutenja, ki so se vsakemu od njiju prebujala že veliko prej, v drugih odnosih, zlasti pa v intimnih odnosih domače družine.

Kar 95 % naše komunikacije je neverbalne, naši možgani neprestano komunicirajo med seboj, drug drugemu sporočamo številne informacije preko organskih sfer. Zato je ključno začutiti in spregovoriti o čutenjih, ki se skrivajo za takimi sporočili. Pomembno jih je izgovoriti. Tako postanejo obvladljiva, predvsem pa ozaveščena, ob vsakem naslednjem dražljaju, ki ponovno prebudi najtežja doživljanja, pa postajata vedno bolj opremljena z drugačnimi načini odzivanja na bolečino.

Trenirajta!

V končni fazi pa bi lahko dejali, da je pravilna komunikacija tudi stvar treningov in poguma. Poguma, da ta »Tina in Andrej« tokrat ne bosta pobegnila drug pred drugim ter samim sabo, temveč bosta tvegala bližino in ranljivost, v kateri si bosta zmogla izgovoriti vsa najtežja občutja. Da si bosta podelila tisti resnični strah. Resnično bolečino. In resnični objem.

Vir: Psychology Today

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.