Kako razumeti najstniške možgane?!

Ponedeljek, 14. julij 2014, 5:36
Image
najstnik2

Najstništvo je, tako za starše kot za njihove sinove in hčerke, ki se "čez noč" prelevijo v neukrotljiva in neubogljiva bitja, naporno obdobje, polno izzivov in preizkusov, ne le potrpežljivosti, ampak predvsem medsebojnega zaupanja.

Čeprav se o občutljivem odnosu med starši in njihovimi najstniki pogosto piše, starši o tem tudi medsebojno razpravljajo, potožijo drug drugemu, da se je njihov priden in prisrčen otrok nenadoma spremenil v jezikavega in uporniškega, pa se le redkokdaj razpravlja o tem, zakaj so najstniki takšni, kakršni pač so.

Najstniki torej niso uporniški, žaljivi, vzkipljivi, neubogljivi, leni, tudi prostaški, nasilni, kar tako, ker so se tako odločili, ampak veliko vlogo pri tem igra struktura njihovih, še vedno razvijajočih se, možganov.Še do nedavnega se je o tem vedelo bore malo in se je sklepalo, da so taki zato, ker se upirajo in namenoma nasprotujejo, kar je seveda res, vendar pa se je le malo govorilo o vzrokih in o najstniških možganih. Ti dejansko, tako po strukturi, kot po funkcioniranju, niso enaki odraslim možganom.

Kakšni so najstniški možgani?

Najstniški možgani NISO odrasli možgani, saj v primerjavi z odraslimi še niso dokončno izoblikovani, posledica tega pa je, da najstniki drugače čutijo, mislijo, se odzivajo, sklepajo, imajo drugačne predstave o sebi in svetu kot pa odrasli.

Najstniki torej niso uporniški, žaljivi, vzkipljivi, neubogljivi, leni, tudi prostaški, nasilni, kar tako, ker so se tako odločili, ampak veliko vlogo pri tem igra struktura njihovih, še vedno razvijajočih se, možganov.

Drugi val razvoja možganov

Nevroznanost napreduje in še nedolgo nazaj je poudarjala predvsem pomen prvih treh let za razvoj otrokovih možganov, to je obdobje, ki je res izjemno pomembno za oblikovanje desne hemisfere, ki je odgovorna za čustva, ustvarjalnost, pa tudi navezanost na starše oz. skrbnike. Na podlagi desne hemisfere pa se prične razvijati še leva možganska polovica, odgovorna za spomin, učenje, razumevanje.

Čustveni razvoj in racionalni, kognitivni razvoj, gresta pri majhnem otroku torej z roko v roki in sta močno odvisna od odnosov v družini, primerne nege in ljubezni s strani staršev. A tu razvoj možganov še zdaleč ni končan, saj v puberteti sledi t. i. drugi val razvoja možganov.

Najstniški možgani se hitro preoblikujejo, opuščajo tisto, kar jim do sedaj ni služilo, npr. določene spretnosti, ki jih otroci imajo, a se nato kar nekje izgubijo, s svetlobno hitrostjo pa se krepijo nove povezave med živčnimi celicami. Posledično najstnik zato pridobiva nove spretnosti, načine razmišljanja itd. To se sicer ne zgodi čez noč, čeprav pogosto izgleda tako, ampak v nekaj letih, pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, vendar pri vseh najstnikih.

najstnik mozgani

»Kam je izginil moj prijetni otrok?«

Za starše je najstništvo hud šok, saj otrok ni več to, kar je bil, vendar je to obdobje zelo naporno tudi za najstnika, pri katerem se možgani na novo preoblikujejo.Ne več deklice in dečki, vendar še zdaleč ne odrasli, najstniki pogosto delujejo zmedeno, nezainteresirano, imajo impulzivne izbruhe besa, tudi joka, grobosti, precenjujejo sebe in svoje sposobnosti in hitro menjajo razpoloženja. Še zjutraj čemerni, ker morajo v šolo, so popoldne nasmejani ob pogovoru s sošolci, med družinsko večerjo pa mrko zrejo v krožnik ali pogosto pripomnejo kakšno pikro, jezikajo, zaradi česar starše zaboli srce.

Za starše je najstništvo hud šok, saj otrok ni več to, kar je bil, vendar je to obdobje zelo naporno tudi za najstnika, pri katerem se možgani na novo preoblikujejo, številne osebnostne lastnosti in poteze zrelosti pa so šele v nastanku.

Tudi burno odzivanje ima svojo razlago

Najstniški možgani se namreč še ne odzivajo prek t. i. frontalnega korteksa, sprednjega predela v možganih, zadolženega za mirno, preudarjeno, premišljeno odzivanje, ampak še vedno prek bolj primitivne možganske strukture, amigdale, ki pa je povezana s hitrimi in bolj agresivnimi odzivi.

Možganske strukture, ki nam omogočajo, da razmislimo, preden izbruhnemo, da stvari analiziramo bolj preudarno, da vljudno komuniciramo, previdno izbiramo besede in pazimo na to, katera čustva bomo pokazali, katera pa zadržali zase ali omilili, so pri najstnikih namreč šele v fazi razvoja.

Še vedno potrebuje starše!

Vendar kako naj starši, četudi se zavedajo vsega tega, reagirajo ob tem, kako naj komunicirajo z najstnikom, kaj odraščajoč otrok pravzaprav sploh potrebuje?

Čeprav se številni najstniki s starši ne bodo več pogovarjali na enak način kot prej, kar mamo in očeta lahko zelo zaboli, četudi se najstnik ne bo več želel objeti, 'pocrkljati' in si nežnosti izmenjevati tako kot v otroštvu, pa to ne pomeni, da najstnik staršev ne želi in ne potrebuje. Še kako jih, vendar na drug način.

Najstnik potrebuje meje, zato je, četudi navzven deluje zelo drugače, v resnici hvaležen in pomirjen, ko mu starši podajo omejitve.Najstnik potrebuje meje, zato je, četudi navzven deluje zelo drugače, v resnici hvaležen in pomirjen, ko mu starši podajo omejitve, npr. določijo, do katere ure mora biti zvečer doma in izrazijo svoje neodobravanje, ko ga zalotijo s cigareto. Kajti najstnik potrebuje nekoga, ki mu je mar, in čeprav bo prijateljem potarnal o tem, kako zateženo in nerazumevajočo mamo ima, bo to zanj varneje in primerneje za razvoj, kot pa odsoten starš, ki se zanj sploh ne briga in nikoli ne povpraša, kje je bil in kaj je počel. Prav tako pa bodo najstniško osebnost zatrli grobi, nasilni, kruti starši, ki najstnika ne spoštujejo, ali preveč ambiciozni starši, ki vanj projicirajo lastne strahove pa tudi neuresničene želje.

najstnik1

Kakšne meje potrebuje najstnik?

Najstnik, ki šele izoblikuje svojo identiteto in še nima občutka za varnost, je nagnjen k tveganju in nasprotovanju staršev, saj želi biti drugačen od njih in iskati svojo pot, potrebuje meje, vendar sočutne in spoštljive, ne pa zatirajočih in avtoritarnih. Potrebuje nasvet, vendar ne v obliki dolgoveznega predavanja z žuganjem, ampak potrebuje predvsem starša, ki mu je mar.

Četudi želijo starši najstniku ugoditi, biti 'kul' starši, ki dovolijo vse, pa otrok v resnici potrebuje zrelega odraslega, ki ga ima rad, vendar ga pouči, kaj je varno, kje so meje, ki pa niso postavljene za zatiranje, ampak zato, da ga usmerijo na pravo pot.

Bodite odzivni, a nevsiljivi

Najstnika nima smisla nadirati in obtoževati, ker ni več tak, kot je bil, saj je to žalitev zanj. Otrok ne bo nikoli več, bo pa kmalu mlad odrasel. Da pa bo kot tak primerno komuniciral, spoštoval sebe in druge in da bo ne samo vljuden in uspešen, ampak predvsem srečen in bo pametno tlakoval svojo življenjsko pot – za vse te učne lekcije najstnik ob sebi nujno potrebuje odzivnega starša. Takšnega, ki ga ne zavrne, ko najstnik sam išče pogovor, saj je to dragocena priložnost za posredovanje starševih izkušenj najstniku in za spletanje dobrih odnosov med njima.

Čeprav je nevsiljiv, neobtožujoč in iskreno zainteresiran pogovor z najstnikom dobra popotnica za naprej, pa morajo starši začutiti tudi, kdaj je bolje molčati, ne drezati in spraševati, ampak otroku preprosto pustiti svobodo in pravico do lastnih misli. Težko je določiti, kdaj napoči tak trenutek, da je najstnika najboljše začasno pustiti samega, saj je to odvisno od situacije in posameznika. Vendar je v takih primerih nujno, da oba starša poudarita, da sta tam zanj, da sta mu na voljo in jima ni vseeno, ker njun najstnik trpi, je žalosten, jezen, da pa mu dajeta pravico, da sam razmisli in se odloči, ter naredi tudi številne napake, saj ga bodo prav te oblikovale v samosvojo osebo.

najstnik mama

Ne obupajte, ko je težko!

Prej ko slej se bodo ljubeče meje, zanimanje zanj in spodbujanje k odgovornosti obrestovali.Tako, kot so si med seboj različni starši, saj ob najstniku ne bodo vsi reagirali enako, nekateri bodo nehote vzkipeli, drugi zamrznili, tretji pa se preveč trudili s pogovori in silili vanj, pa so si med seboj različni tudi najstniki. Nekateri postanejo cinični, drugi kričijo in bežijo od doma, tretji pa se zapirajo v sanjski svet, pri številnih pa gre za to, da preizkušajo vse od naštetega in še marsikaj drugega.

Kljub temu, da je izjemno težko – starši, nikar ne obupajte! Prej ko slej se bodo ljubeče meje, zanimanje zanj in spodbujanje k odgovornosti obrestovali. Najstnik, ki čuti starševsko ljubezen in predvsem pripadnost družini, ima namreč veliko možnost, da odraste v odraslega, ki ga osrečuje in pomirja tiho zavedanje, da so bili in da bodo starši vedno tam zanj ter da mu bodo lahko nudili nasvet in zavetje. A le, ko jih bo potreboval in poiskal sam.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.