Kako pomagati otroku uravnavati čustva?

Janja Grilc
Ponedeljek, 26. maj 2014, 5:25
Image
otrok custva

Regulacija čustev pomeni uravnavanje čustvenih stanj, pri čemer neobvladljiva stanja postanejo bolj obvladljiva. Ker otroci tega ne zmorejo sami, saj so njihovi možgani še premalo razviti, je naloga staršev, da pomagajo otroku dobiti nadzor nad lastnimi čustvi.

Kako lahko starši usposabljajo svoje otroke za nadzorovanje lastnih čustev, si bomo pogledali na nekaj primerih, ki so se zgodili meni in mojim otrokom.

Predelovanje strahu

Moja najmlajša, še ne dve leti stara hči, je pred nekaj dnevi padla po stopnicah. Ni bilo nič hujšega. Poleg majhne buške na glavi je bilo moč v njenih temnih očeh razbrati predvsem strah. Najprej je močno zajokala, se zaradi šoka malo izgubila, nato je pokazala na del telesa, ki jo je bolel.

1. Napačna reakcija starša, ki je v sebi tudi prestrašen, a mora otroka pomiriti

V takem primeru bi punčko lahko dvignila, ji malo popihala glavo in ji rekla: Je že dobro (kar seveda ni res, saj je še vedno prestrašena), ne jokaj (ne sme izraziti, kar čuti), saj ne boli več (zanikam njeno bolečino), pridi, greva po bonbonček (preusmerim čustvo strahu na bonbon, s čimer jo učim, da se v stiski tolažimo s hrano).

Otrok se bo med prigovarjanjem in ob fizičnem stiku umiril, ponovno šel skozi izkušnjo, ki slednjič ne bo več tako grozna.Na tak način ne bi ubesedila njenega notranjega dogajanja (strahu) in ga razdelala, temveč bi strah zanikala, kot da ga ni. Če bi se to pogosto dogajalo v različnih situacijah, otrok ne bi prišel v stik s strahom in bi ga odigraval na druge načine (v našem primeru ne bi več hotel sam po stopnicah, kar bi starša lahko jezilo, pričakoval bi, da otrok sam hodi po stopnicah, otrokov strah pa bi se samo povečeval in bi lahko doživel izbruh trme, kajti njegovi možgani ne prenesejo tako velike količine nepredelanega strahu). V skrajnem primeru, ko bi kljub temu vztrajali, da mora sam po stopnicah in se še jezili nanj, bi obupal nad seboj in bi strah disociiral. Če bi bila takšna reakcija staršev stalna praksa, otrok strahu ne bi več zaznaval, tudi v situacijah, ko pa bi želeli, da ga čuti.  

2. Bolj pravilno ravnanje z otrokovim strahom, ko je otrok še premajhen, da bi nam sam v celoti z besedami opisal svojo izkušnjo

Pomembno je, da starši namesto otroka ponovno opišemo dogodek, ki se je zgodil: Ali si padla po stopnicah? Joj, kako mora to boleti. Mi pokažeš, kje te boli? Pokaži mi, kje se je to zgodilo? Se pravi, šla si po stopnicah gor in na zadnji stopnici ti je spodrsnilo in si padla nazaj do te stopnice (z otrokom v naročju naredimo simulacijo dogodka). In si se udarila v glavo. Kako grozno. Si se prestrašila? Te še boli?

Otrok se bo med prigovarjanjem in ob fizičnem stiku umiril, ponovno šel skozi izkušnjo, ki slednjič ne bo več tako grozna. Če otrok naslednjič ne želi sam po stopnicah, pomeni, da je strah v njegovih možganih še ostal in potrebuje, da še govorimo o dogodku. Kadar pa otrok normalno deluje naprej (gre brez problemov po stopnicah), pomeni, da je predelal slabo izkušnjo in strahu ni več.       

otrok stopnice

Predelovanje jeze

Sinova, stara šest in osem let, včasih v boju preizkušata svoje moči, kar se za fante spodobi. A se kaj rado zgodi, da starejši prevlada in mlajšega to zelo razjezi. Včasih tako močno, da izgubi stik s seboj, znori in starejšega tudi udari.

1. Napačno ravnanje starša, ki postane kot otrok 

Če starši prevzamejo otrokovo jezo in sami postanejo jezni in besni ter otroka še kaznujejo za njegovo neprimerno vedenje, otrok ne dobi priložnosti, da bi se naučil nekaj o svoji jezi.Ker kričanje, vpitje, metanje predmetov, pretep in ostala dejanja, ki pritičejo bojem med otroki, v staršu povzročajo vznemirjenje in nelagodje, lahko starši napačno odreagirajo, na podoben način kot otroci. Z vpitjem, kričanjem na otroka, sramotenjem in tudi fizičnim nasiljem (na primer Nehajta, sta zmešana, kaj je narobe z vama, za kazen nobene televizije, … in povrhu dodajo še kakšen udarec), starši kažejo, da svojih lastnih občutkov jeze ne zmorejo regulirati in se umiriti. Njihova reakcija je potem lahko neprimerna, kajti otroka ne pomirijo ampak ga spravijo v še večjo stisko, zgodi se, da so pristranski in krivijo zgolj enega otroka ali pa se enostavno izognejo soočenju z otrokom in zbežijo stran. Če starši prevzamejo otrokovo jezo in sami postanejo jezni in besni ter otroka še kaznujejo za njegovo neprimerno vedenje, otrok ne dobi priložnosti, da bi se naučil nekaj o svoji jezi, ki je v našem primeru reakcija na ogroženost (torej posledica strahu).     

brata

2. Pravilno ravnanje starša, ki najprej pomiri in nato išče rešitev

Kadar gredo boji predaleč, je vpletene najprej potrebno fizično ločiti. Nato se z razburjenim otrokom usedemo, ga fizično pomirjamo z dotikom, masažo po hrbtu, zato, da pomirimo stresne hormone (adrenalin, noradrenalin, kortizol) in pomagamo njegovim možganom ustvarjati bolj pozitivne hormone (oksitocin, opioide).

Pomembno je, da z otrokom najprej poiščemo stik. Pomirjamo ga z besedami: Vidim, da si razburjen. Kako ti mora biti grozno, ko si napaden in brez moči? (Počakamo na odgovor. Če se otrok ne odzove in še nori naprej, nadaljujemo z opisom njegovega stanja.) Jezen si in si ne moreš pomagati. Godi se ti krivica, ker te je brat napadel. Kako se ti počutiš? (Počakamo na odgovor. Lahko dobimo zavrnitev v smislu, pusti me na miru. Takrat ga pustimo na miru, a mu vseeno rečemo, da pridemo nazaj, ko se pomiri. In to čez nekaj minut storimo in ga vprašamo, ali je že pripravljen na pogovor.)

Šele ko izbruh jeze mine in ko smo otroka toliko umirili, da nam lahko sledi, začnemo reševati konflikt in postavljati meje.Šele ko izbruh jeze mine in ko smo otroka toliko umirili, da nam lahko sledi, začnemo reševati konflikt in postavljati meje (kaj je prav in narobe). Sprašujemo, kaj se je zgodilo, kdo je začel, kdo je koga ranil, kako sta se počutila, kaj bi lahko naslednjič storila, da se to ne bi zgodilo, kako bi lahko drugače odreagirala. Skratka pomagamo otrokom, da ubesedijo jezo, strah, nemoč, krivico, ponovno gredo čez situacijo in sami iščejo rešitve njihovih konfliktov.     

Predelovanje ljubusumja

Z najstarejšim sinom in najmlajšo hčerko smo na postelji brali knjigo. Sin je najprej ljubeče nagovarjal sestrico, kako je fletna, jo je objemal in občudoval. V naslednjem trenutku pa se stisne k meni, odrine sestrico, postane do nje sovražen, ji ne dovoli plezati po meni, mojo glavo obrača k sebi in mi ne pusti, da bi se odzvala na klice hčerke. Kaj se je zgodilo?

1. Napačna reakcija starša, ki je usmerjen vase in ne v otroka  

V trenutkih, ko starš prepozna ljubosumje med sorojenci, se kaj rado zgodi, da začne opisovati situacijo z lastnimi očmi in povozi otrokove občutke. Sama bi lahko rekla: Saj ti sestrica nič noče, tudi ti si pri meni, tebi tudi namenjam pozornost, a bi se rad tudi ti dojil, kaj pa nedelje, ko s tabo igramo nogomet, pa pri nalogah ti pomagam, hodim na tekme, … S starševskega vidika otroku namenjam dovolj pozornosti, a sinu je v danem trenutku pozornosti manjkalo.    

2. Pravilna reakcija starša, ki skuša začutiti otrokov notranji svet

Najprej z otrokom navežemo stik, tako da ga začutimo in mu damo priložnost, da izrazi kaj čuti, doživlja in kakšne so njegove potrebe in želje. Nato skušamo na stvari pogledati bolj logično in realno, a še vedno sočutno.

Moj pogovor s sinom je potekal nekako takole:

  • Mami: A bi se rad stisnil k meni?
  • Sin: Ja, čisto pri tebi želim biti, tako kot sestrica. Meni ne namenjaš nobene pozornosti.
  • Mami: Joj, ti mora biti pa res hudo, ko tako čutiš? Si žalosten, ko si tako prezrt?
  • Sin (na robu joka): Ja in nanjo se vedno takoj odzoveš, name pa ne.
  • Mami: Ali res? Tega pa nisem vedela.
  • Sin: Takoj, ko zajoka, že stečeš in jo pomirjaš. Mene pa ne.
  • Mami: In ti bi rad …
  • Sin: Da tudi meni vse ustrežeš kot sestrici. In glej samo mene (mojo glavo obrne k sebi, ko se začnem pogovarjati s hčerko, ki leze vame, naju pokrije z odejo, ker želi, da sva sama in da ga poslušam do konca)!  
  • Mami: Kako ti lahko pomagam?
  • Sin: Nameni mi več pozornosti.
  • Mami: Bi pomagalo, če določiva dan, ko samo midva delava kaj skupaj.
  • Sin: Ne, tvojo pozornost rabim vsak dan, en dan ni dovolj.
  • Mami: Aha …
  • Sin: Ja, sestrici vse postrežeš, jaz moram pa stvari kar sam delati.
  • Mami (na tem mestu se je sin že pomiril in izrazil svojo žalost, stik z njim sem že pridobila, od tu naprej pa je začel z manipulacijo): Se pravi, da želiš, da tudi tebi vedno namažem marmelado, ti pospravim posteljo, ležim ob tebi, da zaspiš.
  • Sin: Ja, in da mi narediš nalogo. J
  • Mami: Pa misliš, da je fino biti star dve leti.
  • Sin: Ne, to pa ne.
  • Mami: Veš, tebi zelo zaupam in verjamem vate. Vem, da si sposoben sam namazati marmelado na kruh, postlati posteljo, odnesti smeti, narediti nalogo. Ker si zelo pameten. In zelo te imam rada. In od sestrice si starejši skoraj 7 let in si ji zgled. Saj vidiš, da te v vsem oponaša.
  • Sin: Pa saj jo imam rad (med tem časom je mala že zlezla med naju in smo se skupaj crkljali dalje).    
  • Mami: Se bom pa zelo potrudila, da te opazim. In ti mi lahko pomagaš tako, da mi poveš, ko me potrebuješ, lahko se prideš stisnit k meni, če boš tako čutil. Naloge boš pa še naprej delal sam, kajne.
  • Sin: No prav, ampak boš nekje zraven.
  • Mami: Seveda, z veseljem.

otrok ljubosumje

Stik z lastnimi čustvi

Ko starši zmoremo ločiti otrokovo doživljanje od lastnega, postanemo bolj sproščeni, njim na voljo, zmoremo poslušati in iskati rešitve.Najbolj pomembno je, da se starši ne ustrašimo lastnih čustev in notranjih nemirov. Kajti otroci s svojimi reakcijami najpogosteje ne govorijo o nas, temveč predvsem o svojem notranjem doživljanju in lastnih stiskah. Ko zmoremo ločiti njihovo od lastnega doživljanja, postanemo bolj sproščeni, njim na voljo, zmoremo poslušati in iskati rešitve. Na tak način bomo vzgojili čustveno in socialno zrele posameznike, ki so sebi in nam v veliko veselje.  

 

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice«, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi iskreni.net.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid