Kako je živeti z dojenčkom brez plenic?

Uredništvo iskreni.net
Torek, 28. oktober 2014, 5:13
Image
brez plenic tb

Zamisel o dojenčku brez plenic zveni zanimivo, a kako to sploh izgleda v praksi? In kako s tem začeti? Kako doseči, da bo otroka lulal in kakal na pravem mestu in ob pravem času? Preberite napotke za dober začetek in osebno izkušnjo!

10-mesečni Tobija (foto: osebni arhiv U. R.)

Prejšnji teden ste lahko brali o tem, da dojenček brez plenic ni zgolj v realnosti neobstoječe mitološko bitje, ampak da gre za resnične dojenčke, ki jim starši na podlagi komunikacije (opazovanje znakov, ki jih otrok daje) omogočijo, da izločajo izven plenice. In da metoda prinaša številne prednosti.

Zamisel sicer zveni preprosto, a kako vse skupaj izgleda v praksi

Kdaj in kako začeti?

Majhni dojenčki večinoma pogosteje lulajo dopoldan in redkeje popoldan, pogosto pa tudi po nočnih obrokih, ne pa v globokem spancu.Začnemo lahko takoj, praktično po rojstvu. Otrok se namreč rodi z izjemnim občutkom za čistočo in se mora življenja v plenicah šele navaditi. "Voda", v kateri otrok raste v maternici, se ves čas obnavlja in je tako večino časa čista. Za začetek je zelo težko podati natančna navodila, kdaj in kako se bo kaj dogajalo, ker so si otroci med seboj zelo različni. Prav iz tega pa izvira tudi eno od temeljnih načel celotne metode: vsaka mama mora svojega otroka sama "naštudirati" in ugotoviti, na kakšen način ji sporoča, da ga tišči. Najti je potrebno način, ki ustreza obema.

med dojenjem

Ko se za metodo odločimo, imejmo otroka čim več odvitega. Tako bomo lažje opazovali, kdaj lula in kaka. Skoraj praviloma bo lulal hitro po tem, ko se zbudi, lulal in kakal pa po dojenju. Nekateri dojenčki opravijo to potrebo celo med hranjenjem. V tem primeru imamo lahko med dojenjem odvitega in pod njim kakšen plastičen čebriček ali zgolj tetra plenico, s katero bomo lulanje/kakanje "ujeli". Majhni dojenčki večinoma pogosteje lulajo dopoldan in redkeje popoldan, pogosto pa tudi po nočnih obrokih, ne pa v globokem spancu.

Opazovati, prepoznati, povezati z zvokom

Zdaj ko smo z opazovanjem ugotovili, kdaj naš otrok lula, je pomembno, da njegovo fizično početje, torej lulanje in kakanje, povežemo z zvokom. Medtem ko lula, mu lahko govorimo »pssssss«, »pššššš« ali »lululu« ali pa »kakaka« za kakanje, seveda si lahko izmislimo kaj svojega – bodimo le pozorni, da znak ni preveč podoben kakemu drugemu zvoku, ki ga uporabljamo (recimo »sssssss« za umirjanje ob joku). Če dojenčka navajamo na znakovno govorico, lahko seveda že v samem začetku začnemo tudi s kazanjem znakov. To je kasneje, ko je otrok že večji, celo lažje, saj bo otrok prej pokazal, da ga tišči, kot bo to sposoben povedati.

brez lulanje kakanje

Znak za lulanje in znak za kakanje

Otrok potrebo po izločanju jasno pokaže tudi na povsem telesni ravni. Možni znaki, ki nam kažejo, da otroka tišči, so lahko:

  • popolnoma se umiri in skoncentrira na neko točko;
  • vznemiri se in se prične zvijati;
  • napne obrazne mišice, dvigne obrvi;
  • se namršči;
  • začne spuščati posebne zvoke (v svojem jeziku, a na točno določen način);
  • se prebudi iz dremeža ali spanja;
  • začne jokati (zaradi napetosti v mehurju) – lahko se tudi prebudi z jokom;
  • kaže na kahlico ali v njeni smeri;
  • kaže na pleničko/genitalije;
  • starejši otrok izpusti igračo iz rok in pride do mame.

Otrok bo naš znak že v nekaj dneh povezal z izločanjem. Ko ga bomo torej po lastni intuiciji prijeli v položaj za izločanje in zraven povedali še naš »signal«, bo otrok, če ga bo res tiščalo, opravil potrebo izven plenice.

Intuicija in ogromno potrpljenja

Če bo otroka takrat res tiščalo, bo lulal na vaš znak. Če ga ne bo, bo to jasno pokazal: upiral se bo, zvijal in ne bo lulal.Intuicija je vsaj na začetku ključna. Ko boste imeli občutek, da vam dojenček sporoča, da ga tišči, ga dvignite, obrnite v isto smer – tako da bo s hrbtom naslonjen na vaš trebuh, primite noge pod koleni, s čimer ustvarite »čepeč« položaj (ki je za izločanje najbolj primeren – tako kot za rojevanje), pod otroka nastavite čeber/kahlico/brisačo in povejte dogovorjen znak (pššš, psss, lululu). Če bo otroka takrat res tiščalo, bo lulal na vaš znak. Če ga ne bo, bo to jasno pokazal: upiral se bo, zvijal in ne bo lulal. Otroka nikoli ne forsirajmo, če ne želi lulati. Enostavno se vrnimo k prejšnjemu početju in počakajmo na naslednji signal.

brez plenic

Cilj metode ni, da je otrok čim hitreje suh: to je zgolj ena izmed pozitivnih »posledic«. Bistvo je poglobljen odnos z otrokom.Vzpodbudno delujejo tudi pohvale, ko otroku uspe (rečemo bravo, bravo, Tobija je delal pššššš – ali ga nagradimo s poljubčkom). Če se dejanje ponesreči, pa se nikar ne vznemirjajmo, ne bodimo jezni in ne oštevajmo otroka, ker mu je spodletelo. To ni metoda, s katero bi moral biti otrok brez plenic pri enem letu. Še več, cilj metode ni, da je otrok čim hitreje suh: to je zgolj ena izmed pozitivnih »posledic«. Bistvo je poglobljen odnos z otrokom, izboljšanje komunikacije med vama, izostritev intuicije in pozornost za uresničitev otrokovih potreb. Hkrati s tem vzpodbujamo zavedanje otrokovega telesa in procesov v njem.

Kaj pa sorojenci, sprehodi, bolezni, lužice ...?

Morda bo v času uporabe te metode prišlo do obdobja, ko bo izgledalo, kot da otrok nalašč lula povsod drugod, le v kahlico ne. To je povsem normalno, v tem primeru pač malo »potrpimo«, pobrišemo par lužic, potrpežljivo povemo, da lulamo v kahlico in na dogodek pozabimo. Prav tako si je smiselno nekaj krajše pavze vzeti, ko je otrok bolan, in se takrat posvečamo crkljanju, dojenju in prebolevanju.

Nič hudega ne bo, če ga bomo opazovali in se nanj uglaševali zgolj dve, tri ure dnevno.Če imamo enega otroka, se lahko početja lotimo z zanosom in poskušamo otroku slediti cel dan. Nič hudega ne bo, če ga bomo opazovali in se nanj uglaševali zgolj dve, tri ure dnevno. Še več, če imamo več otrok, je to verjetno najbolj realna možnost. Če ima dojenček že sorojence, ki tudi potrebujejo našo pozornost, se lahko enostavno odločimo, da se nek del dneva, recimo eno uro, posvečamo zgolj njemu, in poskušamo takrat ujeti kakšno lulanje in kakanje. Vsekakor je ura na dan boljša kot nič – in to se nam lahko hitro pokaže tudi v praksi.

Otroci, ki nam glede tega zaupajo, lahko lulanje in kakanje za kratek čas celo zadržijo, ker vedo, da jih poslušamo, slišimo in razumemo ter imajo izkušnjo, da jih bomo dali lulat, kakor hitro se bo dalo. Tako lahko gremo brez skrbi – in brez plenice – tudi na sprehod, saj se otroci ne bodo polulali kar sredi sprehajalne steze.

brez narava

Kako je to izgledalo pri nas

Deležna sem bila kar nekaj začudenih pogledov, a zadeva je delovala.Sama sem si zelo želela, da bi za otroka uporabljala pralne plenice. Ker pa smo živeli v stanovanju z veliko vlage, sušilca nimamo, rodila pa sem januarja, sušenje v bivalnih prostorih ne bi prišlo v poštev. Tako sem sklenila "kompromis" in začela pri sinovih 4 mesecih uporabljati metodo brez plenic (diaper-free). Deležna sem bila kar nekaj začudenih pogledov, a zadeva je delovala.

Začela sva z jutranjim izločanjem. Ko sva se v postelji podojila, sem ga slekla, dala pod njega čeber in počakala, kaj se bo zgodilo. Tako sva začela loviti lulanje in jutranje kakanje. Ker je bilo tisto poletje zelo vroče, sem ga imela pogosto slečenega in tako je bil kar hitro brez plenice skoraj pol dneva. Ko je lahko sedel, sem mu kupila nastavek za WC, ki ga je uporabljal do leta in pol, ko sem kupila kahlico, da jo je lahko začel uporabljati sam. Za nastavek sem morala biti vedno zraven, da sem ga dvignila, kahlico pa uporablja povsem samostojno. Nekaj težav mu povzroča le slačenje hlač. Nič ne bi bilo narobe, če bi že od začetka uporabljala kahlico, saj se na njej otroci morda počutijo bolj varne, ker imajo stik s podlago. Kahlica naj bo v vsakem primeru dovolj globoka, da ima ritko dovolj nizko in s položajem tvori najboljši približek čepenju.

Izkazalo se je, da so otroci na življenje brez plenic pripravljeni od trenutka, ko jih rodimo, samo od nas pa je odvisno, na kakšen način izločanja jih bomo navadili.Kar sem definitivno spoznala skozi uporabo te metode, je, da so otroci zagotovo pripravljeni, velikokrat je potrebna samo dokončna odločitev staršev, da se tega lotijo res konkretno. Najin sin je bil pri letu in pol že suh, jaz pa sem mu kdaj pa kdaj še vedno dala plenico – recimo ko smo se peljali v Ljubljano. Kar tako, za vsak slučaj. Nekega dne pa sem si rekla, da je bilo polovičarstva dovolj. Z ogromno zaupanja v sina sem ga dala, preden smo sedli v avto, lulat, mu razložila, da se bomo peljali do Ljubljane in da bo tam nova priložnost za lulanje, vmes med vožnjo pa bi bilo fino, če ne lula. In je, bister kot je, razumel in od takrat uporablja plenico samo še med spanjem. Nočne plenice mu ne nameravam odvzeti, čeprav nekatere mame to zelo uspešno počno. Prav gotovo pa se je izkazalo, da so otroci na življenje brez plenic pripravljeni od trenutka, ko jih rodimo, samo od nas pa je odvisno, na kakšen način izločanja ga bomo navadili.

P.S.: Slovenske mamice se na tem področju vzpodbujamo in si svetujemo v facebook skupinah Adijo pleničke in Dojenčki brez plenic. Vabljeni!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor