Kako doseči, da bodo otroci spoštovali postavljene meje?

Gita Mateja de Laat
Četrtek, 8. september 2016, 5:42
Image
postavljanje meja

Zdi se, da se v vsej raznolikosti pristopov k vzgoji vendarle v nečem strinjamo: otrokom je nujno potrebno postavljati meje. Lažje rečeno kot storjeno.

Pred kratkim je slovensko javnost dodobra razburil nov predlog vlade za spremembe in dopolnitve zakona o preprečevanju nasilja v družini. Sporen je predvsem del, ki določa, kaj se pod fizično nasilje šteje in je pri tem tako nejasno napisan, da je mogoče kot fizično nasilje razumeti že samo prepoved ali pa postavljanje meja. To slednje pa je, kot vemo, nujen del vzgoje.

Vzgoja ni lahka naloga, nasveti strokovnjakov pa različni

Vzgoja otrok ni lahka naloga. Mislim, da se s to trditvijo strinja kar večina staršev. Vzgoja je v današnjem času postala tako kompleksna tudi zato, ker je življenje v družbi postalo zelo zapleteno. Enoznačne resnice in iz nje izpeljanih navodil za vzgojo ni več.

Mnogo je raziskav, ki odkrivajo to in ono. Veliko je strokovnjakov, katerih nasveti se razlikujejo, včasih si celo nasprotujejo. Koga ali kaj torej upoštevati? Zdi pa se, da se v vsej tej raznolikosti vendarle v nečem strinjamo: otrokom je nujno potrebno postavljati meje. Lažje rečeno kot storjeno.

Za avtoriteto se moramo starši oz. odrasli precej bolj potruditi, kot so se morali naši predniki v preteklosti.

Za učinkovito postavljanje meja je potrebna avtoriteta odraslega

Živimo v času, ko naj bi bil tepež in fizično kaznovanje otroka – izraz 'avtoritete' – preteklost. Verjamem, da na kolektivni ravni tudi je tako. Poleg tega otroci starševske oziroma odrasle avtoritete ne sprejemajo več kot nekaj samo po sebi umevnega. Za avtoriteto se moramo starši oz. odrasli precej bolj potruditi, kot so se morali naši predniki v preteklosti.

Prava avtoriteta temelji na čustvenem odnosu med staršem in otrokom. Starš kot nosilec avtoritete v sebi goji spoštovanje, toplino in skrb do odraščajočega bitja, medtem ko se otrok ob staršu počuti varnega in mu zato tudi zaupa. Opisan odnos pa je bistvo navezanosti.

Zaupanje otroka staršem je ključno

Otrokovo zaupanje staršem je ključnega pomena za njegov zdrav razvoj na vseh nivojih: fizičnem, čustvenem in miselnem. Zdi se, da je otrokovo zaupanje na fizičnem nivoju bržkone prirojeno, saj mu omogoča preživetje. Zaupanje na čustvenem in miselnem nivoju pa je bolj zapletene narave. Nemalokrat ga je potrebno privzgojiti in v nadaljnje tudi negovati. Pri tem se moramo starši tudi bolj ali manj angažirati.

Zaupanje nam bo prišlo prav takrat, ko/če bo potrebno skrb za otroka pokazati tudi na bolj trd način, z odločnim postavljanjem meja.

Zaupanje negujemo že s svojo skrbjo za otrokovo fizično in čustveno blagostanje, s crkljanjem v zgodnjem otroštvu, z zanimanjem za otrokovo doživljanje in občutenje, s pripravljenostjo na pogovore v srednjem in poznem otroštvu ter najstništvu.

Z vsem tem pokažemo, da nam je otrok drag in da nam zanj ni vseeno, da ga imamo radi. Tako v njem vzbudimo zaupanje, ki nam bo prišlo prav takrat, ko/če bo potrebno skrb za otroka pokazati tudi na bolj trd način, z odločnim postavljanjem meja. Osebno menim, da sem včasih spada tudi kakšna prepoved in povzdignjen glas (pa ne v smislu izživljanja starševskih frustracij), predvsem pri mlajših otrocih, pri starejših pa vsekakor opominjanje, opozarjanje in razlaga.

Zaupanje omogoča, da otrok spoštuje meje

Eden izmed največjih prednosti zdrave navezanosti med otroki in starši pri vzgoji je ubogljivost otroka in njegovo spoštovanje meja. Ubogljivost na tem mestu pomeni 'pozorno poslušanje'. Starši se pogosto pritožujejo: »Otrok me ne posluša.« To le deloma drži.

Kako ubogljiv je otrok v veliki meri zavisi od njegovega temperamenta in od globine navezanosti oziroma povezanosti med njim in starši.

Otrok z odraščanjem in zorenjem razvija in izgrajuje svojo identiteto. In pri tem 'posluša' samega sebe, predvsem svoje želje, ki pa niso vedno najbolj primerne in koristne. Ne posluša pa staršev, pa čeprav bi to bilo zanj koristno.

Kako ubogljiv je otrok v veliki meri zavisi od njegovega temperamenta in od globine navezanosti oziroma povezanosti med njim in starši. Na prvo starši ne moremo vplivati, na slednje pa lahko. Ker ljudje v interakciji vedno vplivamo eden na drugega, je otrok, ki je na starše navezan in preko tega z njimi povezan, bolj dovzeten in odprt za usmerjanje in vodstvo staršev. S 'poslušanja' svojih želja lažje preklopi na poslušanje usmeritev staršev.

Rečeno bolj preprosto: Otrok, ki je na svojo mamo navezan in z njo povezan, ve, da ima mama najbolj prav.

Kaj pa tisti najbolj samosvoji otroci?

Starši, ki imajo zelo samosvojega otroka, pa morajo še bolj prisluhniti njegovi osebnosti in se z njim povezati na še globlji ravni. Tako samosvoj otrok postane bolj odprt za usmerjanje in vodstvo staršev.

Močnejša kot je volja mojega otroka, močnejša in globlja mora biti moja povezava z njim. Seveda pa je jasno, da takšen odnos zahteva veliko angažiranost staršev.

Vzgoja teh otrok je tako težka zato, ker so njihovi občutki, želje, misli zelo neorganizirani. Dolgoročne raziskave so pokazale, da navezanost spodbuja organiziranost le-teh. Otroci postanejo bolj prilagodljivi v smislu, da se lažje odzivajo na življenjske spremembe. Pripravljeni so sprejeti korekture odraslih in se v končni fazi naučijo popravljati same sebe, kar je tudi ena ključnih sposobnosti za uspešno učenje.

Vodilo staršev, ki imajo zelo samosvoje otroke, bi lahko bilo: Močnejša kot je volja mojega otroka, močnejša in globlja mora biti moja povezava z njim. Seveda je jasno, da takšen odnos zahteva veliko angažiranost staršev.

Vse opisano je zgolj nekakšno splošno vodilo, morda dobrodošla 'teorija', ki pa se v svoji idealni podobi nikakor ne more prenesti v prakso. A bistveno sporočilo tega besedila se glasi nekako takole: Če je otrok zdravo navezan na starše in jim zato zaupa, potem je zelo verjetno, da jih bo a priori ubogal, brez negodovanja. Če pa do upora vseeno pride in v kolikor med otrokom in starši obstaja zdrava navezanost in globoka povezanost, trši, zgoraj opisani vzgojni ukrepi ne bodo zamajali njihovega odnosa. Predvsem v najstniških letih je pomembno, da starši ostanejo otrokovi zaupniki in jih tako lažje in učinkoviteje spremljajo skozi vzpone in padce življenja.

Foto: childcare-guide.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.