Kaj so nas v letu 2014 naučili naši otroci?

Otroci, naši mali zakladi, ki nas znajo pripraviti, da smo vse od »zlobnega Zverjasca do mile zvezdice Zaspanke« … Da prenehamo kaditi … Da bi bilo dobro iti na razprodaje po potrpežljivost, vztrajnost in modrost … Šola, ki da več, kot smo si kdaj koli predstavljali.

Starši smo polni informacij in želja, kaj vse moramo naučiti otroke: kako (zdravo) jesti, kako se obleči, kako voziti kolo, kako pospravljati, kako govoriti (in poslušati), kako spoštovati, kako se učiti, kako odpuščati, kako … A starševstvo je hvala Bogu tudi obraten proces – ne le, da mi učimo otroke o življenju, tudi oni nas učijo marsikaj »življenjskega« in nam pomagajo, da rastemo kot starši in osebe. Otroški svet je neznansko velik in zanimiv, ves čas ga želijo raziskovati. Vse od dojenčka, ki kot goba pije naše besede in se odziva z nasmehi in jokom, do malčka, ki se mu strašno fino zdi, če se z njim spremenimo v žival in nas spet in spet sprašuje »zakaj?«, in šolarja, ki nam zna postaviti preprosta vprašanja, na katera še zdaleč nimamo takojšnjega odgovora.

Odgovori staršev na vprašanje, kaj so se od svojih otrok naučili v preteklem letu, so najbolj iskren dokaz, da s prihodom otrok v naše življenje stopimo v »posebno« šolo, ki da mnogo več, kot smo si kadar koli predstavljali.

Naučila me je prenehati kaditi

Jasna (mamica štiriinpolletnice)

“Moja hči Asja me je naučila neizmerne potrpežljivosti in predvsem čakanja v trenutkih, ko bi počela vse drugo, kot čakala. Naučila me je, kako se pretvarjati, da sem tudi sama malo dete, kar naju vedno znova povezuje. Da, in na perfekcionizem sem že zdavnaj pozabila. Najpomembneje pa je, da me je naučila, kako prenehati kaditi: »Mami, ko ti tvoj vražiček reče: “Kadi, kadi!”, se nikakor ne strinjaj z njim. Kar presliši ga. Naj ti kar govori, a ti ne naredi ničesar.” Preveč enostavno, da bi bilo res, a deluje!”

Otroci me naučijo umiriti konje

Eva (mamica dveinpolletnika in dojenčice)

“V velikem norenju in hitenju med start-upom in poslovnimi izzivi te super ere me otroci prisilijo, da se, čeprav si ne želim, ustavim. Zahtevajo čas, mir in predanost, če pa ne poslušam, pa kje najdejo kak virus in se moram hočem-nočem ustaviti. Umiriti konje. Delujejo kot ventil – take vrste, ki ga ne morem ingnorirati, ampak lahko le poslušam in ubogam.

Druga stvar, ki se mi zdi na moč zanimiva, pa je njihovo čustvovanje. Pri njih je vse jasno, kako in kaj čutijo. Jezni so, a obenem ljubijo. In njihov veliki bes na novo sestrico, se ob pogovoru v dveh sekundah spremeni v ljubčke in objeme. In potem ponovi(jo) to vajo vsaj desetkrat dnevno. »Zdaj božam, zdaj spet tepem.« Koktalj čustev v primarni formi, brez zakrivanja in olepševanja. Zabavno, pomaga pa le pogovor. Spet in spet.”

Moji glasovi lahko segajo vse od Zverjasca do zvezdice Zaspanke

Polona …

“Otroci me učijo:

• Da igra z otrokom prikliče vesele spomine na urice igranja v tvoji mladosti …
• Da si res velik v njegovih očeh. Sploh ko vidiš, da te gleda en meter navzgor.
• Da se spomniš, da je bilo tudi tebi všeč razbijanje, razdiranje igračk in razmetavanje stanovanja.
• Da je najboljša stvar skakanje po kavču.
• Da tudi če si še tako mlad, veš, da že vse veš.
• Da imajo tudi najbolj zapletene zadeve lahko zelo preprosto razlago.”

… in Andraž (starša triinpolletne deklice ter dveletnih dvojčkov):

• “Da svet lahko spremeniš samo tako, da spremeniš svoj odnos do dogodkov in ljudi.
• Potrpljenje, potrpljenje, potrpljenje.
• Da razpon mojih glasov in grimas sega od zlobnega Zverjasca do mile zvezdice Zaspanke.
• In še enkrat: kar se Janezek nauči, to Janezek zna.”

Pravila in red prinašajo harmonijo

Maja (mamica dveletne deklice):

“Čeprav je naša dveletnica sama zelo neučakana, se ob njej učimo potrpežljivosti. Občudujem njeno vztrajnost, željo po učenju in občutek za podrobnosti. Ob tem sem spoznala, kako pomembna so pravila in red, in da lahko nekaj tako “pustega” v življenje prinese harmonijo. Vsak dan me s pristnim otroškim veseljem napolni z energijo in pogosto spomni, kako lahko na stvari gledamo drugače. Dež za sabo prinese skakanje po lužah, obešanje perila je postala zabavna igrica, sneg pa je bil za nas najlepše božično darilo.”

Potrpežljivost, ki se odraža na vseh področjih življenja

Vesna …

“V letu 2014 je največji napredek pokazala moja leto in pol stara hči, ki je skobacala, nato še shodila, postala samostojna pri hranjenju in že začela čebljati prve besede. Tudi njen starejši brat je v tem letu pridobil veliko novega, kot na primer vožnja s poganjalcem, nove in nove besede, ustvarjalske in risarske sposobnosti … Sicer naju pa z možem praktično vsak dan presenetita s kakšno novo vragolijo in ne bi mogla biti bolj ponosna na njiju!”

… in David (starša triletnika in enoinpolletnice):

“Poleg napredka otrok pa seveda tudi starši rastemo ob njih. Opažam, da se je bistveno povečala predvsem najina mera potrpežljivosti in strpnosti, ki se odraža tudi drugje, ne samo v odnosu do njiju. Prav tako se je povečala pripravljenost pomagati drugim pri vsakodnevnih opravilih. V hitrem tempu življenja (predvsem v službi) pa se mi zdi pomembna tudi racionalizacija časa za vsakodnevna rutinska opravila, da ostane dovolj časa za družino, prijatelje in še kakšen hobi.”

Spet na razprodaje po potrpežljivost, vztrajnost in modrost 

Maruša in Tomaž (starša deklic, starih 11, 10, 7, in 3 leta):

Otroci so naju lani naučili:

• kako plesti zapestnice iz gumic,
• kako oblikovati »power point« predstavitve s (pre)številnimi učinki,
• kako zmanjšati solzenje ob rezanju čebule s pomočjo plavalnih očal,
• kako se upreti utrujenosti in vetru, da bi kot prvi v razredu osvojil Triglav.

Pa tudi to,

• da prijazen nasmeh ob prebujanju razveseli starše in ublaži jutranje hitenje,
• da preprosta risbica in nekaj lepih besed bistveno polepšajo dan,
• da trud, ki ga nekdo opazi in pohvali, ob tem dobi še večji zalet,
• da morava (kot na začetku vsakega leta) spet na razprodaje po potrpežljivost, vztrajnost in modrost.

Foto: osebni arhivi družin