Kaj se dogaja v možganih najstnikov?

Mica Škoberne
Petek, 27. julij 2012, 8:47
Image
najstnica

So dramatični, iracionalni in vpijejo brez pravega razloga. In ob tem, da želijo vedno več samostojnosti, hkrati potrebujejo neizmerno veliko nežne in ljubeče skrbi. Le kdo bi razumel najstnike …

Za odraslim pogosto nerazumljivo in nerazložljivo vedenje, odzivanje in čutenje najstnikov pa obstaja tudi razlaga, ki sega preko obtožbe »muhavosti«.

Del odgovorov se skriva v tem, kar je skupnega malčkom in najstnikom – najbolj dramatična rast možganov. Poznavanje desetih dejstev o najstniških možganih je lahko staršem zelo v pomoč pri iskanju načinov za mirno sobivanje z najstnikom in za aktivno igranje starševske vloge, ki je v tem obdobju zelo pomembna. 

Kritično razvojno obdobje

Obdobje med 11. in 19. letom ali adolescenca je kritično razvojno obdobje, a ne zgolj na zunanji telesni ravni.

»Možgani se vse življenje spreminjajo, ampak v adolescenci se zgodijo velikanski razvojni skoki,« pojasnjuje nevroznanstvenica dr. Sara Johnson. Na enak način, kot se najstnikom dogajajo nenavadni poskoki v rasti, tudi razvoj miselnih sposobnosti in veščin teče skokovito.

Johnsonova opozarja, da morajo starši v tem obdobju razumeti, da ne glede na to, kako visok je naenkrat postal njihov sin in kako odraslo se kar naenkrat oblači njihova hčerka, sta oba še vedno v obdobju razvoja, ki bo zaznamoval celotno njuno življenje.

 

Cvetoči možgani

Nekoč so znanstveniki menili, da je le v možganih malčkov neizmerna količina nevronskih povezav, ki jih je potem v prvih treh letih potrebno »oklestiti« v bolj učinkovite sestave. Posnetki možganov pa so pokazali, da se drugi val nevronskega brstenja zgodi tik pred puberteto, z vrhuncem pri 11 letih za deklice in 12 za dečke.

Izkušnje najstnikov – od branja vampirskih novel do učenja vožnje – vplivajo na oblikovanje sive snovi v možganih predvsem po načelu »uporabi ali izgubi«. Domnevajo, da se ta strukturna reorganizacija dogaja vse do 25. leta, manjše spremembe pa še skozi celo življenje.

Nove veščine razmišljanja

Zaradi povečevanja sive snovi, možgani najstnikov postajajo vsem bolj medsebojno povezani in pridobivajo na moči obdelovanja.

Johnsonova pravi, da v tem obdobju adolescenti začenjajo razvijati računske sposobnosti in sposobnosti odločanja, kakršne imajo odrasli, če imajo za to dovolj časa in dostop do informacij.

A v napetem trenutku lahko na njihovo sposobnost presoje pretirano vplivajo čustva, saj njihovi možgani slonijo bolj na limbičnem sistemu (čustveno središče možganov) kot pa na bolj racionalnem prefrontalnem korteksu, pojasnjuje avtorice knjige »V možganih najstnikov« Sherly Feinstein

Najstniške trme

Še posebej na področju socialnega vedenja in abstraktnega mišljenja so adolescenti sredi pridobivanja neverjetnih novih kompletov veščin.

Ampak včasih jih še ne znajo dobro uporabiti, zato morajo eksperimentirati – in včasih pri tem uporabijo svoje starše kot testne miške. Mnogi otroci te starosti vidijo v konfliktih le način samoizražanja in se stežka osredotočajo na abstraktne ideje ali razumevanje vidika, ki ga izpostavlja drugi.

»Tako kot v času soočanja s trmo malčkov se morajo starši zavedeti, da obnašanje njihovega najstnika ni nekakšna osebna žalitev zanje,« opozarja Johnsonova.  

Soočajo se z veliko količino socialnega, čustvenega in miselnega pretoka in imajo še premalo razvite sposobnosti za soočanje z vsem tem. Potrebujejo svoje starše – kot osebe z bolj stabilnimi odraslimi možgani – da jim pomagajo na način, da ostajajo mirni, znajo poslušati in so dober vzor za posnemanje.   

Intenzivna čustva

»Puberteta je začetek večjih sprememb v limbičnem sistemu,« pravi Johnsonova, ko govori o delu možganov, ki ne samo, da pomagajo uravnavati srčni utrpi in raven krvnega sladkorja, ampak je ključen tudi pri oblikovanju spominov in čustev.

Del imbičnega sisitema, amigdala, naj bi povezovala čutne zaznave s čustvenimi odzivi. Njen razvoj, skupaj s hormonskimi spremembami, je morda odgovoren za pojav novih intenzivnih izkušenj besa, strahu, agresije (tudi uperjene proti sebi), vznemirjenja in spolne privlačnosti.

V teku adolescence limbični sistem prehaja pod večji nadzor prefrontalnega korteksa, območja tik za čelom, ki je povezano z načrtovanje, nadzorom impulzov in višjimi oblikami mišljenja. Ko dodatni deli možganov začenjajo pomagati pri predelovanju čustev, starejši najstniki vstopijo v malce bolj uravnoteženo stanje in lažje interpretirajo druge. Do takrat pa pogosto narobe dojamejo svoje učitelje in starše, opozarja Feinsteinova.

»Lahko si še tako pazljiv, pa boš še vedno včasih imel opravka s solzami ali jezo, ker bodo napačno razumeli, kar si rekel,« še dodaja.

 

Veselje nad vrstniki

Ko najstniki postajajo vse boljši v razvijanju abstraktnega mišljenja, se po izsledkih newyorške študije iz leta 2004 poveča njihov socialni strah.

Z abstraktnim mišljenje namreč lahko ugledaš sebe na način, kot te vidijo drugi. Najstniki to novo veščino uporabljajo, da premlevajo to, kaj neki si drugi mislijo o njih. Za najstniške možgane se je izkazalo kot še posebej pomembno odobravanje in potrditev vrstnikov, zaradi česar so verjetno bolj nagnjeni k tveganemu vedenju, kadar so v družbi drugih vrstnikov.   

»Najstniki so res zaskrbljeni glede tega, ali so dovolj 'kul' – za to spoznanje pa seveda ne potrebuješ raziskav možganov," pravi Feinsteinova.

Prijatelji nudijo najstnikom priložnosti za učenje veščin, kot so pogajanje, sklepanje kompromisov in skupinsko načrtovanje. »V varnem okolju se urijo v odraslih socialnih veščinah in pri tem v začetku res niso najboljši,« razlaga Feinsteinova. Tudi če mladi zgolj posedajo naokrog s svojimi prijatelji, pravzaprav trdo delajo na pridobivanju pomembnih življenjskih veščin.

 

Presoja tveganj

»Zavore se pojavijo malce kasneje kot pa pospeševalnik v možganih,« ugotavlja Johnsonova, ko ima v mislih razvoj prefrontalnega korteksa in limbičnega sistema.

»Da bi občutili enako količino motivacijskega zagona, najstniki potrebujejo večjo mero tveganja,« pravi Johnsonova.

Če upoštevamo to, vidimo, da so najstniki zelo dovzetni za vključevanje v tvegana vedenja, kot je eksperimentiranje z drogaim, zapletanje v spopade ali skoke v nevarno vodo. Do pozne adolescence, 17. leta in pozneje, del možganov, ki je odgovoren za nadzor impulzov in dolgoročno obdelovanje različnih perspektiv, začne pomagati pri obvladovanju načina vedenja, h kakršnemu so bili nagnjeni še v sredini adolescence.    

In kaj naj bi starši počeli v času do takrat? »Bodite še naprej starši svojemu otroku,« svetuje Johnsonova. »Tako kot vsi drugi otroci, so tudi najstniki posebej ranljivi v določenih razvojnih posebnostih in zato potrebujejo starše, da jim pomagajo omejevati njihovo vedenje.«

 

Starši so še vedno pomembni

Po študiji, ki jo navaja Feinsteinova, kar 84 odstotkov najstnikov visoko ceni svoje mame in 89 odstotkov pa svoje očete. In kar tri četrtine najstnikov uživa v času, ki ga preživljajo s starši; 79 odstotkov se jih radih druži z mamo, 76 odstotkov pa z očetom.

Ena od nalog v času adolescence je tudi ločitev od družine in vzpostavljanje nekaj avtonomije, pravi Feinsteinova, a ob tem opozarja, da to še ne pomeni, da najstnik ne rabi več staršev, tudi če morda kdaj tako pravi.  

»Še vedno potrebujejo nekakšno strukturo in jo iščejo pri svojih starših,« opozarja. »Starši, ki se odločijo, da bodo 16 ali 17-letnika obravnavali kot odraslega človeka, ne ravnajo prav in jih vodijo v neuspeh,« je v svojih besedah jasna Feinsteinova.

Eden od najbolj učinkovitih načinov za usmerjanje najstnika je poleg tega, da si dober poslušalec, to, da si mu dober zgled, še posebej ko gre za soočanje s stresom in drugimi življenjskimi težavami, saj najstniki zelo aktivno iščejo svoje strategije za soočanje z njimi.

»Vaš najstnik vas opazuje,« svari Feinsteinova.

 

Potrebujejo več spanja

To, da najstniki rabijo manj spanja kot mlajši otroci, je mit. Potrebujejo namreč 9 do 10 ur spanja na noč, čeprav ga le redki toliko dobijo. Del težave je v zamiku v cirkadičnem ritmu v času adolescence: telesom najstnikov se zdi bolje, da vstajajo kasneje in ostajajo pokonci kasneje, pojasnjuje Johnsonova.

Zaradi zgodnjih urnikov in prevozov se mnogim najstnikom nabere precejšen primanjkljaj spanja in povzroči, da so skozi potek tedna »vedno bolj miselno ovirani«, opozarja Johnsnonova. Pomanjkanje spanja samo še poslabša razdražljivost in zamegljene sposobnosti presojanja. Spanec naj bi najstniškim možganov pomagal pri ključni reorganizaciji.

»Med telesi najstnikov in našimi urniki vlada velika neusklajenost,« izpostavlja Johnsonova.

 

Sem središče vesolja, ki pa ni dovolj dobro zame!

Hormonska spremembe v puberteti imajo velik vpliv na možgane, eden od teh pa je porast v proizvodnji receptorjev za oksitocin.

Oksitocin je pogosto označen kot »hormon povezovanja«, povečana občutljivost za njegove učinke na limbični sistem pa je povezana z občutki samozavedanja, kar daje najstnikom vtis, da ga ali jo vsi opazujejo. Ta občutja so najintenzivnejša okrog 15. leta.   

Čeprav to dela najstnike na videz bolj zaverovane vase (in resnično se pri sebi soočajo z marsičem), spremembe v njihovih možganih prebujajo tudi nekatera bolj idealistična prizadevanja, ki so se pojavljala pri mladih skozi zgodovino.  

»Sedaj prvič uvidijo sebe znotraj tega sveta,« razlaga Johnsonova in dodaja, da jim večja avtonomija odpira oči za vse, kar leži izven njihovih družin in šol. »Verjetno se prvič vprašajo: Kakšna vrsta osebe si želim biti in v kakšen si želim, da bi bil svet, v katerem sem?

Dokler se možgani ne razvijejo dovolj, da se lahko spopadajo z vsemi odtenki sivine, so njihovi odgovori na ta vprašanja lahko zelo enostranski, pravi Feinsteinova, ampak naloga staršev je, da jim pomagajo iskati odgovore na ta vprašanje, ne pa da jim ponudijo že kar pripravljene.

Vir: Livescience.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem