Kaj pa lahko uporabimo namesto time-outa?

Nadaljujemo s temo o uporabi time-outa za discipliniranje otrok. Če ta res ne deluje, kot bi želeli – kaj nam kot staršem sploh še preostane?

Tema o problematičnosti time-outa (metode odmora) dr. Daniela J. Siegela in dr. Tine Payne Ryson je tako kot po objavi izvirnega članka v reviji Time tudi po objavi na iskreni.net vzbudila precej zanimanja, a tudi komentarjev in vprašanj.

Kakšen time-out je problematičen?

Avtorja sta naknadno v Huffington postu objavila svoj odgovor na najpogostejša vprašanja in očitke. Med drugim sta pojasnila, kakšno obliko time-outa problematizirata: »’Pravilna’ uporaba time-outov je opisana kot kratek, zelo občasen, predhodno pojasnjen premor v interakciji, ki ga uporabimo kot del premišljene starševske strategije in ku mu sledi pozitiven odziv in povezovanje s staršem. To ne zveni zgolj razumno, ampak je splošen pristop, ki ga podpirajo raziskave in deluje pri mnogih otrocih. V dejanski praksi pa se zdi, da mnogi starši namesto tega uporabljajo to, kar lahko imenujemo ‘neprimeren’ ali ‘kaznovalen time-out‘, kot priljubljeno instant rešitev, ki žal pogosto postane redna, podaljšana in izvedena na kaznovalen način ter pospremljena s starševsko jezo in frustracijo.«

Dr. Siegel in dr. Payne Rysonova to pogosto praktično uporabo time-outov poznata iz dolgoletnih izkušenj dela s starši in jo ocenjujeta kot potencialno škodljivo in tudi dolgoročno ne najbolj učinkovito. Raziskave namreč kažejo, da otrok razvija svoje čustvene kompetence, ko smo ob njem, ko o svojih čustvih lahko razmišlja in govori. Vse to pa se lahko dogaja v odnosu (time-in) in ne zunaj njega (time-out).

Pogosto nas prav takrat, ko so najbolj vznemirjeni in neobvladani, otroci najbolj potrebujejo.

Poudarjata še, da seveda moramo kot starši reči ‘ne’ določenim oblikam vedenja in postaviti jasne meje in strukturo. Ampak tudi ob tem moramo vedno reči ‘da’ otrokovim čustvom in njegovim izkušnjam s svetom. »Pravzaprav nas pogosto prav takrat, ko so najbolj vznemirjeni in neobvladani, otroci najbolj potrebujejo.«

Kaj sploh je time-in?

Za doseganje ključnih dveh ciljev discipliniranja – 1) pomagati otroku, da začne sodelovati, in 2) izgrajevanje vseživljenjskih veščin samo-discipline, odgovornosti, empatije in etičnega obnašanja – so po njunem mnenju na voljo boljše možnosti.

O njih podrobneje ne spregovorita, jih pa natančneje obravnava Ariadne Brill, ustanoviteljica mreže Positive Parenting Connection in mama treh otrok.

Time-in Ariadne Brill opisuje kot čas, ko namesto time-outa otrok in starši ostanejo skupaj, dokler se otrok ne umiri in se lahko začne pogovarjati o tem, kaj se je zgodilo. Preden starši sprožijo pogovor z otrokom o tem, kaj je bilo narobe in kako ravnati drugače, se z otrokom povežejo in vzpostavijo pogoje za učenje (otrok ni vznemirjen, prestrašen). Otroci ob tem dobijo čas in priložnost, da predelajo svoja čustva.

Ko imajo otroci čas za razmislek, za popravljanje svojih napak in ko čutijo naklonjenost staršev, lažje sledijo navodilom in si zapomnijo, kaj je pravilno vedenje.

»Čeprav globoko ukoreninjeno je prepričanje, da se morajo otroci počutiti slabo, da bi spremenili svoje obnašanje, zgrešeno,« opozarja Brillova: »Pravzaprav je nasprotno – ko imajo otroci čas za razmislek, za popravljanje svojih napak in ko čutijo naklonjenost staršev, lažje sledijo navodilom in si zapomnijo, kaj je pravilno vedenje. Raziskave na področju razvoja otrok in otroške psihologije vedno znova kažejo, da se otroci najbolje učijo iz pozitivnih in ne negativnih interakcij.«  

12 alternativ time-outu

Kot 12 alternativnih možnih pristopov – kajti pri vsakem otroku in staršu deluje nekaj drugega – Brillova predlaga naslednje (za otroke med 1. in 6. letom):

1. Imejta skupen odmor: Ključno je, da si ga vzameta skupaj in še preden stvari uidejo izpod nadzora. Če vaš otrok preživlja težke trenutke ali dela nevarne izbire, kot recimo, da tepe drugega otroka, poiščite miren prostor za skupen odmor. Samo pet minut povezovanja, poslušanja, kaj otrok doživlja, in pogovora o tem, kaj bi bilo prav početi, zelo pomaga.

2. Še ena priložnost: Če otroku pustimo, da se še enkrat sooči z isto stvarjo, mu omogočimo, da se spoprime s težavo in spremeni svoje ravnanje. »Ne morem ti dovoliti, da mažeš lepilo po mizi. Želiš poskusiti še enkrat, a tokrat samo po papirju?«

3. Skupno reševanje težav: Če obstaja težava, vaš otrok pa se neprimerno obnaša, ker se z njo ne zna soočiti, mu dajte priložnost, da spregovori o svoji težavi, in poslušajte, kakšno rešitev sam predlaga.

4. Sprašujte: Včasih sploh ne razumemo, zakaj otroci nekaj počnejo. Lahko zgrešeno sklepamo, da počnejo nekaj »slabega« ali »porednega«, pa v resnici zgolj želijo ugotoviti, kako nekaj deluje. Vprašajte jih, s kakšnim namenom nekaj počnejo, in skušajte razumeti, preden jih začnete popravljati ali jim sporočati manjkajoče informacije. »Kaj poskušaš narediti?« namesto: »Zakaj vendar … grrrr!!! Pojdi takoj v svojo sobo!«  

5. Preberite zgodbo. Dober način, kako pomagati otrokom razumeti, kaj so boljše izbire, je branje zgodb z liki, ki delajo napake, se soočajo z močnimi čustvi ali potrebujejo pomoč pri odločitvah. Skupno branje je tudi zelo dober način za ponovno povezovanje in izkazovanje pozornosti.

6. Igra z lutkami: Majhnim otrokom je všeč, če pomembne lekcije podajajo lutke ali igrače. »Sem medvedek sladkosnedek in, če me oči ne varajo, vidim čičke čačke voščenk na tleh. Že šibam v kopalnico po gobico, da jih bova skupaj počistila. Pridi!« Po skupnem čiščenju pa: »Greva po malce papirja, da mi boš narisal sliko s piknika nanj. Z voščenkami rišemo na papir!«

Čudovit način, da otroci spregovorijo o svojim napakah, je risanje risbe o tem,
kaj so naredili in kako bi lahko ravnali drugače.

7. Dajte na voljo dve izbiri: Če vaš otrok počne nekaj nesprejemljivega, mu ponudite dve drugi alternativi, ki sta varni, spoštljivi in sprejemljivi, da izbira med njima. S tem otrok ima nekaj izbire, hkrati pa je soočen z jasno mejo.  

8. Poslušajte pesem: Včasih zabavna pavza pomaga sprostiti nekaj napetosti in povezati. Že to je lahko dovolj, da se otroci začnejo drugače obnašati, starši pa sprostijo. Lahko ob tem tudi zaplešete.

9. Pojdite ven: Sprememba prostora da veliko možnosti za preusmeritev pozornosti in spremembo vedenja k bolj primernemu. »Ne morem ti dovoliti plezanja po omari. Lahko pa plezaš zunaj po drevesu/igralih.«

10. Dihajte: Globoko dihanje tako staršev kot otrok lahko zelo pomaga pri umiritvi in pogledu na situacijo z drugačnega gledišča. Po levje zajemite zrak in izdihnite vse frustracije ali dihajte na kratko in hitro (kot zajčki), da se pomirite in napolnite z energijo.

11. Narišite risbico: Čudovit način, da otroci spregovorijo o svojim napakah, je risanje risbe o tem, kaj so naredili in kako bi lahko ravnali drugače. Gre za preprost način, da otroke sprostimo, da začnejo govoriti o tem.

12. Prostor za umiritev: Seveda pridejo tudi trenutki, ko si je priporočljivo vzeti predah drug od drugega. A ni treba, da je cilj time-outa ustvarjanje tesnobe, strahu in boja, lahko je to resnično čas za vse, da se pomirijo, nato pa spet srečajo in povežejo.

Povabilo v prijeten kotiček

Namesto stola za time-out tudi Joanne Davidson, mama treh otrok, varuška in terapevtka, predlaga prijeten kotiček za umiritev/nežnost. V tem kotičku se družinski člani umirjajo, upočasnijo, razmišljajo, povezujejo in posvečajo drug drugemu. V ta kotiček otrok ni »poslan«, ampak povabljen, če želi, lahko v njem dobi starševsko tolažbo in družbo. V njem se lahko umirjeno igra, bere, pogovarja, objema, boža …

S prijetnim kotičkom otroci naučijo več o samokontroli, kot bi se s 100 time-outi.

Kako deluje kotiček za umiritev v družini Davidsonove? »Kotiček lahko oblikujete skupaj z otroki, tako da tja namestite priljubljene igrače, odeje, knjige. Nato jim pojasnite pravila v njem. Ko je otrok vznemirjen in moji poskusi preusmerjanja ne delujejo ali se na različne načine neprimerno obnaša, mu predlagam kotiček in ponudim, da grem vanj z njimi. Tam sedimo, se stiskamo, beremo, se igramo s plišastimi živalmi. Ko se čutijo pripravljene, se vrnejo med druge družinske člane. Zaradi katerega vedenja je potreboval umiritev, otrok ve, saj v začetku to povem.«

Davdisonova pravi, da se pogosto srečuje s pomisleki staršev, ki pravijo: »Ampak to ne zveni smiselno. Saj s tem vendar nagrajuješ grdo obnašanje!« Te pomisleke dobro razume, saj jih je imela nekoč tudi sama. Mnenje pa je spremenila po tem, ko je z otroki poskusila delovati na ta način in ugotovila, da to opazno zmanjšuje pogostost neprimernega obnašanja in preprečuje, da bi otrok ponavljal ene in iste problematične vzorce. »Po moji izkušnji se s prijetnim kotičkom otroci naučijo več o samokontroli, kot bi se s 100 time-outi.«

Viri: huffingtonpost.com, positiveparentingconnection.net, joanneaz_2.tripod.com 

Foto: ipta.ie, bigstockphoto