Je otrokom res potrebno “privzgojiti” učne navade?

Vir: Shutterstock

Verjetno za mnoge provokativno in celo nesmiselno vprašanje. A ko si pobliže pogledamo otrokov notranji psihološki razvoj, vprašanje dobi svoj smisel.

Otrok je po svoji naravi aktiven in radoveden. Rad dela, pomaga in se uči. Pravzaprav delo in pomoč pri vsakdanjih opravilih zanj pomenita učenje in spoznavanje sveta. Njegova aktivnost se odvija popolnoma spontano in o primanjkovanju motivacije sploh ne moremo govoriti.

Otrokova ‘pomoč’ pri vsakdanjih opravilih predstavlja pomemben del njegovega učenja in spoznavanja, hkrati pa se tudi počasi uvaja v vsakdanje aktivnosti.

Strastni raziskovalci in neutrudljivi pomagači

Kar pomislimo na malčkovo strastno raziskovanje vsebine predalov, igranje z vodo, mečkanje hrane in čofotanje po blatu. Z vsem tem početjem otrok preko čutov spoznava fizični svet.

Ko otrok malce zraste, si zelo želi sodelovati pri vsakdanjih opravilih. Vsi starši vemo, kako naporno je to obdobje za nas. S tem ko dovolimo, da nam otrok ‘pomaga’, si nakopljemo še dodatno delo pospravljanja posledic njegove ‘pomoči’. A to je obvezen del uspešnega starševstva.

Otrokova ‘pomoč’ pri vsakdanjih opravilih predstavlja pomemben del njegovega učenja in spoznavanja, hkrati pa se tudi počasi uvaja v vsakdanje aktivnosti.

Zaradi igre smo sposobni reševati probleme

V predšolskem obdobju ima velik pomen za učenje tudi igra. Preko igre se ustvarjajo tiste možganske povezave, ki omogočajo razvoj sposobnosti reševanja problemov. Na osnovi teh možganskih povezav temelji kasnejše resnejše učenje.

Ko se otrok igra, pri tem uživa, izkuša občutke zadovoljstva, je notranje motiviran. Zato je učenje preko igre zanj prijetna dejavnost in nikakor nekaj, za kar bi ga bilo potrebno motivirati.

Do približno 5. ali 6. leta otrok potrebuje popolno svobodo v svojem učnem procesu. Če mu takšne pogoje lahko zagotovimo, potem mu motivacije za učenje in spoznavanje sveta ne bo zmanjkalo. Tako mu učnih navad ni potrebno privzgajati in četudi bi mu jih želeli, pri tem ne bi bili prav uspešni, kajti njegovi možgani nanje še niso pripravljeni.

Do približno 5. ali 6. leta otrok potrebuje popolno svobodo v svojem učnem procesu. Če mu takšne pogoje lahko zagotovimo, potem mu motivacije za učenje in spoznavanje sveta ne bo zmanjkalo.

Učne navade so rezultat naravnega razvoja možganov

Na učenje snovi, ki ne izhaja iz njegovega zanimanja ali ugodja, je otrok pripravljen okoli šestega leta starosti. Takrat se začne razvijati prefrontalna skorja, ki je odgovorna za mnogo miselnih sposobnosti. Med drugim otrok lahko v sebi obvladuje nasprotujoče si občutke, želje in potrebe. Tej sposobnosti pravimo integrativni um.

Primer: Moja hčerka si nikoli ni hotela umivati zob, ker je to opravilo zanjo ‘blazno’ dolgočasno. Neštetokrat sva ji zaman razlagala, da bodo zobki dobili luknjice, kar zelo boli, če si jih ne bo umivala. Najino prigovarjanje je obrodilo sadove šele, ko je bila stara malce več kot 6 let. Nekega večera mi je sama od sebe rekla: »Veš, mami, umivanje zob je takoooo dolgočasno, a si jih vseeno bom umila, drugače bodo nastale luknjice in bom morala k zobozdravnici, tam pa boli.«

Povedano bolj učeno: Otrokova motivacija ne izhaja več iz zanimanja ali ugodja, temveč jo je zmožen preseči. Izhaja iz zavedanja posledic njegovega (ne)delovanja.

Naš življenjski prostor ovira naraven razvoj možganov naših otrok

Seveda se integrativni um ne razvije kar naenkrat, temveč njegov razvoj terja svoj čas, zato je od otroka nesmiselno in celo škodljivo pričakovati, da bo ob vstopu v šolo imel že razvite učne navade.

A po besedah kanadskega zdravnika in raziskovalca Gaborja Matéja živimo v svetu, ki močno ovira naraven razvoj možganov. Nezdrava prehrana, onesnaženo okolje, preveč čutnih dražljajev, prehiter življenjski tempo, preveč dejavnosti, torej, preobremenjenost na vseh področjih, tudi v šoli, so dejavniki, ki ne omogočajo optimalnega razvoja možganov naših otrok. Zdi se, da se upočasni ali celo zavre razvoj prefrontalne skorje, zaradi česar so otroci vse boj nestrpni, nemirni in impulzivni, kar je seveda slaba podlaga za razvoj učnih navad.

Živimo v svetu, ki močno ovira naraven razvoj možganov: nezdrava prehrana, onesnaženo okolje, preveč čutnih dražljajev, prehiter življenjski tempo, preobremenjenost na vseh področjih.

Namesto učnih navad ljubezen do učenja

Čeprav je razvoj učnih navad do neke mere koristen in potreben, predvsem kasneje, ko se mora otrok naučiti tudi kaj takšnega, kar ga primarno ne zanima, pa le-ta vseeno ne bi smel nadomestiti otrokove ljubezni do učenja.

Otroka ljubezni do učenja pravzaprav sploh ni potrebno naučiti. Kajti otrok v sebi nosi inherentno potrebo po učenju, ki jo je tekom razvoja potrebno negovati. Če nam to uspe, se bo le-ta spontano prelevila v ljubezen do učenja.

Otrokovo potrebo po učenju in kasneje njegovo ljubezen do učenja pa negujemo tako, da ustvarimo okolje, v katerem lahko razvije svoje lastne ideje, izraža svoje občutke, tudi kdaj kaj tvega, sprejema odločitve, z drugimi deli svoja mnenja in o njih razpravlja.

In kar je najpomembnejše, ob tem se bo razvil v razmišljujočega in samostojnega posameznika.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja