Je naš otrok res angelček?

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Sreda, 14. oktober 2015, 5:29
Image
spontani splav2

Starši, ki smo v nosečnosti izgubili svojega otroka, si tega otroka radi predstavljamo kot angela, ki gleda na nas iz nebes. Pa je res tako? Kdo in kje so ti otroci?

Ko sva tudi sama prvega otroka izgubila že med nosečnostjo, sva čutila nekakšno olajšanje, ko sva si ga predstavljala kot ljubega angelčka, ki uživa v nebeškem kraljestvu. In na vprašanja o najinih otrocih sva večkrat odgovorila, da imava tudi enega angela.

Podobne so izkušnje številnih staršev, ki jih je doletela enaka usoda. Vsem nam so poznane izjave:

“Zdaj sta starša angela.”
“Vajin otrok je dobil angelska krila in odšel v nebesa.”
“Tudi sama imam angelčka v nebesih.”
“Zdaj imata pa svojega angela varuha.”

O tem pričajo tudi številne podobe dojenčkov s perutmi, poleg katerih so s čustvi nabiti verzi. “Angel Baby” pa je izraz, ki ga širom po svetu uporabljajo za otroka, ki je umrl že med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Umrli dojenček ne postane naš angel varuh, postane pa naš zavetnik in priprošnjik pri Bogu.

 

Pa res ti otroci postanejo angeli? Ne.

Naši umrli otroci niso angeli, ampak svetniki …

Naš ljubljen otrok ni postal drugo bitje, ko je prišel v nebesa. Tako kot to ne postane nihče od nas. Nihče od nas ne bo nikoli postal angel.

Ste postali žalostni ob tej izjavi? Jaz priznam, da sem. Ampak ne za dolgo. Samo toliko časa, dokler nisem našla razlage, kdo pravzaprav so ti otroci.

Ti naši umrli otroci postanejo nekaj čudovitega in še bolj veličastnega. Postanejo sveti (svetniki).

Angeli so popolnoma drugače ustvarjeni kot mi ljudje. Nikoli niso imeli in nikoli ne bodo imeli telesa (z izjemo nekaj primerov, kjer jim je Bog omogočil, da so si nadeli telesno obliko).

Angeli nimajo telesa. So čista duhovna bitja, brez telesa, in tudi njihove lastnosti niso v ničemer odvisne od materialnih substanc.

Fotografijo je posnel in priredil fotograf na željo svojih prijateljev, ki sta ga prosila za družinski portret,
na katerem sta želela imeti svojo popolno 8-člansko družino kot spomin na svojih 5 otrok,
ki sta jih izgubila s spontanimi splavi. 

… in imajo telo, kajti brez njega ne morejo objeti …

Mi, kot človeška bitja, smo unija duha (duše) in telesa. Ne moreš biti človek brez enega ali drugega. To je tudi razlog, zakaj smrt jemljemo tako tragično. Ker začasno loči telo od duše. Vendar kristjani verujemo v vstajenje telesa.

Tudi sama bom nekoč lahko vzela v naročje svojega ljubljenega otroka, ki ga ob njegovi smrti nisem mogla.

 

Ko umremo, se naše telo in duša ločita. Vendar bomo ob vstajenju telesa prejeli novo, poveličano telo. Kot svetniki v nebesih bomo mogli slaviti Boga z dušo in telesom.

Kaj ni to čudovita in veličastna novica?

Brez telesa ne moreš objeti. Ne moreš se dotakniti. Ne moreš poljubiti in ne videti nasmeha.

Nikoli ne moreš pestovati angela v svojem naročju. Lahko pa vzameš v naročje svetnika. In to pomeni, da bom tudi sama nekoč lahko vzela v naročje svojega ljubljenega otroka, ki ga ob njegovi smrti nisem mogla.

In kot svetniki so naši otroci povezani z nami v občestvu svetih veliko bolj kot bi bil lahko kateri koli angel. So naši priprošnjiki v nebesih. Skrbijo in molijo za nas. Čeprav ne postanejo naši angeli varuhi, pa postanejo naši osebni in edinstveni zavetniki.

Kako veličastno darilo postanejo za našo družino in kakšna tolažba v naši žalosti!

 


15. oktober je dan,  ko se po vsem svetu spominjamo otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Društvo Solzice že vrsto let organizira spominsko slovesnost.

Vabimo vas, da se nam 15. oktobra 2015 pridružite v spominskih parkih:

  • Ljubljana – Park zvončkov;
  • Maribor – Polje belih vrtnic;
  • Postojna – Park Zvezdice;
  • Novo mesto – Park Solzica.

Dodatne informacije na 041 532 916 ali FB Društvo Solzice.


Foto: sociallyyours.com, dmxphotography.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.