Ko sem v času nosečnosti prebirala revije, celo kakšna knjiga se je našla vmes, o materinstvu, sem ponavadi del, kjer je bilo mnogo in še več napisanega o dojenju, kar preskočila.
In brez smisla so se mi zdele razni telefoni za pomoč pri dojenju. Zakaj bi izgubljala čas z navodili, kako dojiti?
Prvič – na to se tako ali tako ne morem pripraviti in drugič – kot, da je dojenje taka znanost! Prepričalo me ni niti v eni izmed knjig zapisano dejstvo, da je znanje o dojenju že od nekdaj prehajalo iz roda v rod, od bližnje sorodnice (mame, tete, sestre…) na novopečeno mamico.
Mislila sem si, da je narava že dobro poskrbela: dojenček se rodi s sesalnim refleksom, mleko ga čaka (meni so puščale že od sredine nosečnosti!) in moja naloga je zgolj razgaliti prsi in približati otročka k njim. Tako preporsto je to. In res je tako preprosto. Potem. Čez dober mesec. Prej pa…
Prvo (ne)lekcijo o dojenju sem dobila že v porodni sobi. In to »že« kako uro po porodu. Teoretično je zvenelo takole: »Zdaj se pa poskusita dojit.« In praktično – prvič mi jo je pomagala pristaviti (ji je pobasala mojo bradavico in areolo v usteca). Nič o tem, kako in kako pogosto naj jo pristavljam, za koliko časa…
Julija je imela zelo močan sesalni refleks, zato mi je že takoj, najbrž tudi zaradi napačne pristavitve, naredila na areoli »ljubezenski ugriz« – podpludbico, ki pa me ni motila in ne bolela. Razen preštevilnih plakatov, ki so viseli v porodnišnici s povdarki na pomenu dojenja, je bilo to vse. Vem, da bi lahko vprašala. Ampak saj ne veš kaj vprašati…
Drugo lekcijo, bolj prijazno in bolj podrobno sem dobila naslednji dan v času obiskov, ko me je mami lepo podučila kako in kaj (kot v kakem (ne)razvitem Afriškem plemenu…). No, ja… vsaj nekdo si je vzel čas za svetovanje!
Prvo noč, ko sva bili z Julijo skupaj v sobi, je punčka zajokala v trenutku, ko sem jo odložila v košaro. Po nekaj urah mojega in njenega nespanja sem (z občutkom krivde) odšla po pomoč k sestram. Ne, da bi hotela Julijo oddati njim v varstvo, le dobrega nasveta sem bila potrebna. In sestra me vpraša, če sva se poskusili dojiti (saj sva samo to delali!) in, ko sem ji potrdila, me je vprašala, če ji dajo dodatek?!
Me je kar malo šokirala in sem rekla, da jaz ne vem, da sem prvič mamica in… no, svetovala mi je, naj jo imam pač pri sebi. … torej sva noč preživeli obe v moji postelji, Julija se je naspala, jaz pa ne, saj v strahu, da jo poležim (ali vsaj ročico) in še večjem strahu, da bi mi padla iz postelje, nisem spala praktično nič. Neprijazno visoke in ozke postelje v porodnišnici resnično niso za skupno spanje z otrokom.
Naval mleka!
Hvala Bogu (in seveda znanki, ki mi je dala svoje modrčke in prijateljici, ki mi je dala prsne blazinice), sem se tega dobro reševala. Julija je še kar dobro malicala (bolelo je kot strela), a vseeno, dojke so bile kot dve ogromni skali, zato sem po maminem nasvetu odšla do sester in jih prosila za pomoč. Da ne dobim mastitisa. In, ko je sestra opazila podpludbico na kolobarju, je moje obiske poslala po nastavke (po njenem mnenju nujno, čeprav me podpludba sploh ni motila), nato pa mi je dala kremo za masiranje dojk.
Kar naj bi počela vsaj sede, če že ne stoje, kar sem seveda pri bolečih šivih opravljala z lahkoto… Sem že omenila, da je bolelo? Ne šivi (no tudi ti so pasje boleli…). Dojenje. Brez nastavka je šlo presneto težko. Julija ni mogla zagrabiti, mene je bolelo in nastavek je bil konec koncev kar dobra rešitev. Zaenkrat.
Dojenje ponoči.
Noči so v začetku, dokler se količina mleka ne uravna, res krasne. Zbudiš se, ko otrok joka, zbudiš se ko otrok na glas diha, potem se zbudiš, ker ne joka in zato ker ne slišiš dihanja.
Pa zato, ker je pod teboj vse mokro od mleka. Pa zato ker je treba dojit…. Če je Julija preskočila en obrok, to zame ni pomenilo daljšega spanja. Dojke so se tako napolnile, da sem se zarad bolečine in neprijetnega občutka zbudila ter razmišljala v noč:
Se bo Julija kmalu zbudila? Ali naj grem raje izčrpati? In če grem izčrpati, naj zavržem ali naj shranim mleko? Kaj, če bi šla raje samo malo ročno iztisniti? A se še ne bo zbudila? Hmmm… kaj pa če me raznese? Kdo bo čistil mleko, ki bo po omarah, stenah, postelji… Joj, pa bom res morala iti izčrpati, blazinica mi je zamočila… ne, imam že celo pižamo mokro (dokler se mleko ne shladi sploh ne opaziš, da kje pušča)…
Pa sem vstala in šla črpati In zamenjati pižamo. Pa malo spiti, ker je nujno, da lahko dojiš. In potem spat nazaj. In ko ravno zadremljem, se zbudi Julija. Priklopim, podojim, pri tem namočiva modrček in rjuho. Sicer pa moram tako ali tako spet vstati, da splaknem nastavek.
Gospod mastitis.
Kmalu po prihodu iz porodnišnice, nekega dne zjutraj opazim po eni izmed dojk pikice. Z mami sva predvidevali, da gre za glivice, zato sva takoj urgirali z mazilom. A dojka si je očitno zaželela družbe, in glivice ji niso bile dovolj. Nekam mrzlo je bilo tistega jutra. Bolj, ko se je danilo, bolj me je zeblo. Tomaža pa nič. Zato sem si izmerila vročino. 37,6…hmmmm… se mi že zdi, kaj se dogaja. (Bolečin sploh nisem zaznala, ker je bilo tako hudo s šivi).
Dobim antibiotike z navodilom, naj jih začnem jesti, če mi do večera vročina še ne bo padla. Tako sem za večerjo pojedla prvo tabletko, saj sem imela že 39,8°C vročine! Preseneča pa me dejstvo, da sem se kljub tako visoki vročini, počutila manj zanič, kot se počutim z dobrih 37°C vročine, kadar me daje prehlad.
Slovo od metuljčka (=nastavka za dojenje).
Nastavek mi je začel iti na živce. Saj je res manj bolelo, a ker sem zaradi šivov težko vstajala, mi je bilo splakovanje nastavkov res odveč. Poleg tega imaš več kot dovolj dela s tem, da sebe in otroka pripraviš v pravi položaj, da ne govorim o pijači, ki mi jo je Tomaž vedno, ko sem začela dojiti moral prinesti.
Zanimiv refleks – ko sem se pripravljala k dojenju nič, a ko je tamala začela piti, me je popadla neznosna žeja! … in poleg vsega tega moraš imeti pripravljen še nastavek, iz katerega potem zaliva Julijo v usta, da se ji zaletava in potem se odmakne in spet vse namočiva in potem, ko bi končno rada legla, ga je treba še splakniti… (in praviloma še prekuhati, kar sem pa počela le od časa do časa)… Preveč!
Pa sem kdaj poskusila dojiti brez nastavka, pa kar ni šlo. Potem pa sta prišla na obisk prijatelja Irena in Aleš. Irena je prava profesionalka na področju dojenja, saj ima 4 otroke 🙂 in je tudi svetovalka v zvezi La Leche League. Predlagala je, da mi lahko pomaga pristaviti Julijo, če želim. Seveda brez nastavka in seveda sem bila za.
Vsedem se, pripravim »kljukca« (blazino s katero je lažje dojiti – vsaj meni), pripravim Julijo, ki se je, brez pomoči, tako priklopila in takooo izpraznila mojo dojko, da se še tri dni sploh ni, potem pa se je lepo počasi po malo napolnila. Res sem lepo izgledala – eno dojko je kar razganjalo, druga pa je bila prazna!
No, ta dogodek in mamina spodbuda, me je motivirala, da sem počasi začela odstavljati. Nastavek seveda, ne Julije :).
Trudili sva se čez dan (Julija se je še zmeraj bolj matrala kot na nastavek, mene pa je še zmeraj bolj bolelo brez), čez noč pa sva kar z nastavkom, da ni tako dolgo trajalo in, da je Tomaž poleg lahko dremal. Postopno in s precej veliko volje, sem ga čez čas pospravila.
Čustvene vezi ob dojenju.
V knjigi Dojenje in materinstvo iz srca, sem na več mestih lahko prebrala mnenje, da ženske rade dojijo, ker se tkejo čustvene vezi med njimi in otrokom. Jaz (in najbrž vsaka mama) sem te vezi dobesedno čutila. Z vsakim potegom. Mislim, da mleko nastaja v mezincih podplatov, saj v začetku vsak poteg boli, da imaš obutek, da otrok vleče mleko iz podplatov! Ampak Bog varuj obupati! Se da in se splača potrpeti!
V že omenjeni knjigi, pa tudi v raznih revijah sem zasledila navdušenje ob dolgotrajnem dojenju. Sama nad tem nisem (bila) navdušena. Glavno, da dojim do pol leta, potem pa počasi začnem odstavljati. Ne moreš biti stalno privezan na otroka. Poleg tega – kje je meja med čustveno navezanostjo, fizično navezanostjo in rahlo incestilnim obnašanjem? Ko otrok poišče »skriti koiček«, da se lahko doji? Ko otrok reče: »Mami joško bi!«? Ali ko reče: »Mami, pozolnost.«?
Toda… minilo je pol leta in minile so težave. In res je lepo dojiti, ko postaneš uigran par. Ko se količina mleka uravna s potrebami dojenčka.
Ko te mali škratek gleda, ko sesa in ko miži in že skoraj spi. Ko jo ponoči dojim, pa se zbudim, pa ona spi zraven mene ali pa še vedno sesa. Ko me boža s svojimi ročicami, praska z nohtki, ki bi jih morala postriči ali pa me lasa. Ko me spravlja v smeh, ko jo vzamem v naročje, pa kar vleče majico ali nedrček da se povleče bližje dojki in se prisesa. Nobenega truda več kako pristaviti in kolikšen del dojke mora imeti v ustih. Kakšen položaj bo bolj udoben. Nobenih bolečin več. Samo še prijetno opravilo. Če je sila me nadomesti tudi steklenička in lahko jo tudi kam mahnem.
Lepo je. In moram reči, da sem bila s prvimi žličkami kašice, ki sem jih ji uspela oddati, ponosna, vesela in majčkeno žalostna hkrati. Dojiš se samo enkrat v življenju. In ta, dejansko fizična, ne le čustvena vez, se bo kmalu prekinila. Škoda. Ali pa na srečo.
PS: Julijo sem dojila do 16 meseca. Mnenje o dolgotrajnejšem dojenju sem precej spremenila. Pri drugem otroku bom mogoče dojila še dlje, če bom lahko. Zdaj ne bom več toliko razmišljala. Prepustila se bom notranjemu občutku.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
