Izkušnja očetovanja v divjini

Miha Rutar
Piše: Miha Rutar
Petek, 15. september 2017, 5:14
Image
ocesin
Trije očetje in sedem sinov, starih od 4 do 8 let. Dve noči v divjini, kjer smo delali skoraj vse »nevarne stvari, ki bi jih otroci morali delati«. Bilo je fantastično – za otroke in za nas. Kaj lahko iz divjine prenesem v vsakdan?

Narava je res izjemno vadbišče

Narava je v naših genih. Ljudje v tej e-civilizaciji kar malo pozabljamo, da smo se razvili v naravi in iz narave. Tako ni čudno, da je v divjini lažje najti stik s telesom in duhom. Človek oživi, čuti se prebudijo in izostrijo, pozornost se usmeri. Za očete ni skušnjave, da bi »viseli« na računalniku ali pametnem telefonu, za otroke pa ni TV zabave in drugih zunanjih motivatorjev.

Dogajanje se v naravi preseli iz uma na celo telo: mišice se ob nabiranju drv utrudijo, med plezanjem je telo v iskanju nenehnega ravnotežja, ob peki voh spremlja stanje kosila.

Vseeno pa ni dolgčas, saj se dogajanje iz uma preseli na celo telo: mišice se ob nabiranju drv utrudijo, med plezanjem je telo v iskanju nenehnega ravnotežja, ob peki voh spremlja stanje kosila. Tudi odnosi se gradijo bolj intenzivno, saj smo vsi potopljeni v isto resničnost.

Potrpežljivo čakanje rojeva hrepenenje

Narava spodbuja potrpežljivost. Vrlina, ki je v današnjem času Googla, pametnih telefonov in instant rešitev nepopularna, pa vendar še kako potrebna. Kot oče včasih pozabim, da otroci rabijo učenje iz napak, počasno dozorevanje v obvladovanju čustev in potrpežljivo rast odgovornosti. Narava je tu velik zgled – in za otroke zelo izkustven.

»Lačen, kdaj bo večerja!« »Trenutno kurimo ogenj, vmes bomo pripravili testo in hrenovke, potem pa, ko bo žerjavica, bomo pekli.« In ko damo končno peči, je takoj vprašanje: »A je že!?« »Ne, ni še – stoj ob palici in drži nad žerjavico, da bo prej pečeno.« Nič čudnega, da na koncu z veseljem pojejo, saj so imeli priložnost gojiti hrepenenje – nekaj, kar se lahko rodi samo v potrpežljivem čakanju.

Narava spodbuja potrpežljivost. Vrlina, ki je v današnjem času Googla, pametnih telefonov in instant rešitev nepopularna, pa vendar še kako potrebna.

Hvaležnost za vsakdanje dobrine

Divjina prebuja hvaležnost za vse, kar sicer imamo. Ni samoumevno, da voda priteče iz pipe. Ko jo nosiš v hrib, potem ko si jo od daleč pripeljal, razmisliš, kako si boš umil roke (oz. če si jih sploh boš), ker jo raje spiješ. Tudi kosilo, ki »pade na mizo«, ni samoumevno. Potrebuje toploto, da se pripravi, traja, da se pripravi, potrebno je pozorno spremljati, kako se peče. Če pozabiš, hitro dobiš zoglenel obrok. Da ne omenim tople postelje in varne strehe doma – ponoči med nevihto v šotoru sem se tega še kako zavedal.

Naravne učne lekcije

Hkrati pa narava tudi vabi v odnos in sodelovanje: pri nabiranju in kurjenju, pripravi hrane, peki. En sam težko spelje vse in otroci morajo sodelovati med sabo in z nami, da lahko »preživimo« skupaj ob omejenih virih. Tako se učijo prilagajanja, usklajevanja, vodenja, služenja. In če ne gre, kot bi si želeli, za otroke ni potrebna kazen, saj so tu naravne posledice: ni večerje oz. je bolj pozno, dobiš opeklino, se udariš z vejo ipd.

Rast v odgovornosti

Nevarne stvari, kot so ogenj, nož, sekira itd., so mamljive, vendar hkrati zahtevajo odgovornost. Z odgovornostjo pa pride tudi potrditev in ponos. Otroci postanejo zaupanja vredni in to zaupanje vzamejo zares. To pomeni, da sledijo navodilom, jih upoštevajo, se držijo dogovorov. Očetje smo tudi mentorji in uvajamo v svet rokovanja z nevarnostjo ter obvladovanja sebe in okolja – v naravi je takih priložnosti neskončno: od rezanja veje do kurjenja ognja in streljanja.

Očetje smo tudi mentorji in uvajamo v svet rokovanja z nevarnostjo ter obvladovanja sebe in okolja – v naravi je takih priložnosti neskončno.

Povezati se z viri moči

Na koncu koncev pa je bilo tudi za nas očete zdravilno, da smo se srečali z naravo in drug z drugim. V tihoti zvezdne noči človek lažje kot pa v vrvežu vsakdana odrine na globoko in si podeli ranljive izkušnje, ki jih imamo kot moški in kot očetje. V tej ranljivosti je posebna moč.

Drugi vir moči pa se je pokazal čisto nepričakovano. Veliko stvari, ki sem jih počel s sinovi, so bile tudi stvari, ki sem si jih kot otrok želel delati, pa nisem imel priložnosti, poguma ali spodbude. Toda ta otrok je tudi v meni še vedno živ in še vedno navdušen ob raziskovanju malih neumnosti. To se ni izkazalo le kot zelo zabavno, ampak tudi zdravilno.

Miha Rutar je psiholog ter zakonski in družinski terapevt. Ter seveda oče - trem živahnim fantičem. V Zavodu iskreni.net vodi Skupino za očete

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana