Žena mi je v upanju, da bom ob natrpanem urniku in njenih bolezenskih tegobah zadnjega časa užil nekaj kvalitetnega časa zase, podarila bon za odmik za moške. Neke sorte duhovne vaje za može pri jezuitih v Ljubljani. Menda v redu zadeva.
Saj ne, da mi ne bi odgovarjal kakšen dan biti čisto sam in početi kaj zanimivega (morda samo počivati). Ni mi pa ravno vseeno, da bi puščal Darjo samo s tremi fanti in dvema dodatnima povzročiteljema celodnevnih slabosti, ki rasteta pod njenim srcem. In za prost vikend mi Ljubljana res ni sanjska destinacija.
Sam v Ljubljani ali z ženo na morju?
Zato mi ni bilo treba dvakrat omeniti alternative, vikenda v dvoje na morju. Za naju. Samo naju. Brez otrok. Saj jih imam rad, ampak sama nisva bila ves dan skupaj že štiri leta in pol!
Zavod iskreni.net ima med svojimi programi tudi vikend za pare z naslovom Zazrita si v oči. Od romantičnega naslova si nisem obetal kaj dosti, bolj me je prepričalo to, da bodo o svojih zakonih pričevali nekateri znanci – Irena in Aleš Rupar, fejst človeka, s katerima sem se imel priložnost že nekajkrat pogovarjati in sta name naredila dober vtis. Ostale sem sicer poznal kot Darjine sodelavce in znance, a kaj dosti o njih nisem vedel.
Druga stvar, ki me je prepričala, je bilo morje, hotelska postelja in priložnost za ležerno namakanje v bazenu. Z Darjo na morju ali sam v Ljubljani?
Treba se je bilo samo še prijaviti in urediti varstvo za fante. Tu nama je najbolj na pomoč priskočila tašča, ki jo fantje tudi najbolj poznajo. Da sva bila lahko mirna, da bodo preživeli, sta na pomoč priskočila še svak in njegovo dekle, najstarejšemu pa smo itak največje veselje naredili s tem, da je šel vmes lahko tudi na počitnice k prijateljici.
Od morja nisva imela kaj dosti, a že občutek je bil dovolj
Če sem kaj pričakoval od tega vikenda, je bil to počitek. Kako zelo sem ga potreboval, pove to, da me je dejstvo, da je edini otrok v hotelu spal v sobi, ki je bila od najine oddaljena le za tanko hotelsko steno, skozi katero se skorajda vse sliši, sprva razočaralo.
Oh, ne, no, če sem se od česa želel spočiti, je to otroški jok. A je bil prvi vtis napačen, otrok je bil silno miren, skorajda ga nisi opazil. Po dveh dneh sem bil že toliko spočit, da sem ljubkega fantiča celo vzel v naročje – nekaj, česar od skrbi za otroke utrujeni starš ne naredi kar tako.
Meditativni zajtrk v tišini, eden od načinov za umirjanje
Od morja sicer nisva kaj dosti imela razen enega polurnega sprehoda do obale. Deževno vreme je povzročilo, da sva se zadrževala pod streho. A je bil že občutek, da sva ob morju, povsem dovolj. Dovolj je bilo tudi to, da ti drugi skuhajo, te postrežejo in potem pomijejo posodo za tabo.
Kje sva izgubila spomin na poročni dan?
Program, ki so ga pripravili p. Andraž Arko, Mica in Nejc Škoberne, Polonca in Tomaž Sokol ter Irena in Aleš Rupar, je bil res to, kar sva zakonca, ki sva se za hip iztrgala iz z obveznostmi in odgovornostmi nabitim vsakdanjikom, potrebovala.
V obdobjih, ko živiš službo, pričakovanje otrok, nosečnost, prvega, drugega in ostale otroke, plenice, noči brez spanja, vrtec, praznovanja, bolne in umirajoče starše, selitve, urejanje stanovanja, kredite, gradnjo … večinoma pozabiš živeti zakon, ženo, tisto dekle, v katere očeh si se pred leti izgubljal in v njih zrl večnost.
Pozabiš na tisti dan, ko si ji gledal v oči in jo sprejel v srečo in nesrečo, bolezen in zdravje … za vse dni svojega življenja. Kar nekam v rutino izgine, na polico s poročnim albumom, na katerem se nabira prah.
Prav zato ga je treba vzeti s police, z njega obrisati prah, otrokom razložiti, da morajo za trenutek počakati, delo pustiti v službi, ženo prijeti za roko in svojemu zakonskemu življenju privoščiti injekcijo res dobre infuzije.
Ravno prav …
Slišati ganljive življenjske zgodbe zakonov, ki so jih na pladnju (kot se je ena od udeleženk dobro izrazila) prinesli nam z namenom, da bi mogli mi iz njihovih pričevanj nekoliko zrasti, v živo opazovati velike pozitivne premike v dolgoletnih, na trenutke razrahljanih zakonih, zreti v oči svoji ženi ter po devetih letih slišati: »Jaz, Darja, sprejmem tebe, Tomaž, za svojega moža, in ti obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja,« je dovolj.
Dovolj, da se je vame spet naselil mir, ki je že dolgo blodil bogvekje. Dovolj, da lahko vsakomur, ki je poročen eno ali štirideset let, priporočim podoben wellness vikend.
Ravno prav napolnjeno s programom, da sva vmes imela dovolj časa zase in za počitek. Ravno prav za eno kratko namakanje in debato v vročem jacuzziju. Ravno prav intimna in doživeta maša v mali strunjanski cerkvici, kjer smo obnovili svoje poročne obljube.
… in še največje veselje za mojo ženo!
Moji ženi pa je zagotovo največje veselje naredil sobotni plesni večer, kjer je lahko pokazala svoj pedagoški talent, skupaj pa sva tudi prezračila najine plesne čevlje. Sicer p. Andraž ni ravno tako dober didžej kot pridigar, a sva se vseeno dobro naplesala. 🙂
Plesni večer je Darji zagotovo naredil največje veselje
Hvala Ireni, Alešu, Polonci, Tomažu, Mici, Nejcu in p. Andražu za besede, ki ostanejo!
Hvala tebi, Darja, za enega najbolj koristnih rojstnodnevnih daril!
Foto: Tomaž Sokol, Tomaž Ovsenik
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!