Imate tudi vi doma občutljivčka? Povejte mu, kakšen dar je za vas.

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Petek, 19. januar 2018, 16:15
Image
občutljivček
Fotografija je simbolična. 

Imate doma občutljivčka? Ja, tistega otroka, ki ga že najmanjša stvar spravi spravi iz tira ...

Ko želi obuti čevelj, pa mu ne uspe, in ga zato zabriše stran ter metanje pospremi s strašnim tuljenjem. Ko želi biti prvi, pa ga sestra prehiti, zato se sredi ceste vrže na tla. In pri tem seveda pridela novo buško na čelu. Ko hodi po gozdu in se mu med noge zaplete tanka veja. Nezaslišana krivica je jasno izražena s huronskim jokom, ki prežene tudi najhuše zveri. Ko želi nekaj, kar nikakor ne uspete uganiti, in ga to spravi v še večje besnenje.

Ga prepoznate? Ja to je ta občutljivi otrok. Tudi sama ga imam. Vsaj enega. :)

Ob občutljivčku je umirjenost staršev na preizkušnji

Priznam, da mi je velikokrat težko. Ostati mirna, ko že petič v desetih minutah na ves glas tuli, kot bi se zgodilo nekaj najbolj groznega.

Na koncu pa ugotovim, da je razlog le to, da mu ni v prvem poskusu uspelo narediti nekaj, kar je želel, ali pa ker je nekdo drug naredil nekaj, kar si je on ravno takrat zamislil.

Ampak če vsaj hitro mine, si lahko oddahnem. Zelo velikokrat pa te frustracije trajajo dlje in takrat je tudi moja umirjenost veliko bolj na preizkušnji.

Vendar v tem otrokovem odzivu poskušam poiskati tudi tisto, kar je dobro. Tako kot otrok intenzivno doživlja svojo jezo in svoje frustracije, tako intenzivno doživlja tudi svoje veselje in navdušenje. Kadar smo deležni posebnih preizkušenj, smo tudi posebnih blagoslovov.  

Na preizkušnji pa nismo le starši, ampak tudi otrok sam. Še posebej težko je, če je ta občutljivček fant. Veliko ljudi je še vedno prepričanih, da fantje ne smejo pokazati čustev, kaj šele jokati. In s svojimi izjavami otroka hitro ranijo, namesto da bi mu pomagali predelati težka občutja.

Kaj sem se ob svojem občutljivčku naučila sama?

  • Da si dovoli začutiti svoje občutke. Tistih pozitivinih sem res bolj vesela, a hkrati zelo cenim tudi to, da si upa in zmore izraziti tudi negativna. Nekaj, kar sem sama pri sebi zatrla in se sedaj ravno preko tega otroka učim ponovno začutiti.
  • Da je tak, kakršnega naša družina potrebuje in je za nas dar. Zato se trudim, da ga ne primerjam s sorojenci.
  • Da se moramo vsi skupaj učiti spoprijemati s globokimi občutji. Zato se trudim, da pred drugimi otroci ne kažem svoje frustracije ob njegovem vedenju. Ne želim namreč, da bi njegovo vedenje, čeprav včasih vsem najeda živce, smatrali kot nadležno.
  • Da bližina in fizični stik pomagata. Včasih to pomeni, da ga tulečega tudi po pol ure držim v naročju, dokler se ne umiri. Ker želim, da ve, da ga sprejemam tudi takrat, ko mu je hudo. In želim da ve, da si lahko vzame čas, da predela ta občutja.
  • Da imajo besede potrditve čudežno moč. In želim, da ve, da je zame neprecenljiv.

Imate tudi vi doma občutljivčka? Povejte mu, kakšen dar je za vas.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.