En dokumentarec, štiri nevsakdanje porodne zgodbe

Vir: Pixabay

Štiri povsem različne zgodbe nosečnic, ki se bližajo porodu. Jo rodi sama, brez strokovne pomoči, Anna se odloči za načrtovan carski rez v prestižni londonski bolnišnici, Lisa po porodu posteljico pusti pritrjeno na hčerko …

V BBC-jevem dokumentarnem filmu Rojstvo: Vse ali nič (Childbirth: All or Nothing, 2015) spremljamo štiri britanske nosečnice, stare med 33 in 37 let, s povsem različnimi porodnimi zgodbami. Ker imajo vse štiri s porodom, ki so si ga izbrale, že izkušnje, so toliko bolj odločene, da bo tudi tokratna porodna izkušnja takšna, kakršno si želijo.

Anna: Načrtovan carski rez

Anna, ki stanuje v dvorcu na obrobju Londona, načrtuje carski rez brez zdravstvene indikacije, saj ne razume, »zakaj bi morala trpeti, kot so trpele ženske pred sto leti«.

Mislim, da ni pravilnih ali napačnih odločitev. Vsak se mora sam odločiti, kaj je najbolje zanj, saj smo si vsi različni. Ne maram, da me ljudje obsojajo zaradi moje izbire.

Z možem sta se za carski rez odločila tudi pri starejšem sinu, za oskrbo v znani londonski bolnišnici pa odštela okrog 15.000 funtov. »Ne maram bolečine. Če obstajajo sredstva, ki jo lahko preprečijo, ne vem, zakaj jih ne bi izkoristila. Danes se lahko odločamo skoraj o vsem. Zakaj se ne bi mogli o lastnem porodu?« pred kamero razlaga Anna in dodaja: »Stvari imam rada pod nadzorom. Če vem, kdaj bom rodila, sem precej bolj mirna. Poleg tega zdravniki najbolje vedo, kako otroka najhitreje spraviti ven in zanj poskrbeti.«

Anna se je za carski rez odločila tudi zaradi bolečih izkušenj z umetno oploditvijo. »Po vseh težavah z zanositvijo nočem ničesar več tvegati,« pravi.

Na točno določen dan ob točno določeni uri je čas za rojstvo Anninega drugega sina. Nazorni posnetek prikaže carski rez, ki ga Anni opravijo s pomočjo epiduralne anestezije. Otroka ji po rojstvu pokažejo, nato pa zanj poskrbijo sestre, medtem ko kirurg šiva rane.

48 ur po porodu Anno sfrizirajo in uredijo, da je pripravljena za idilično družinsko fotografiranje. »Pred nikomer se nočem opravičevati,« pravi Anna. »Mislim, da ni pravilnih ali napačnih odločitev. Vsak se mora sam odločiti, kaj je najbolje zanj, saj smo si vsi različni. Ne maram, da me ljudje obsojajo zaradi moje izbire.«

Jo: »Freebirth« oz. porod brez spremstva

Jo je zagovornica poroda brez spremstva (ang. »freebirth«). Roditi namerava sama – doma na svoji rečni ladjici, brez prisotnosti zdravnika ali babice. Ob njej bo le partner, ki ji je pomagal tudi med prvim porodom.

Poglejte živali: ko pride njihov čas, se umaknejo v varen kotiček in v miru skotijo mladiča.

Jo je mnenja, da ženske tako rojevajo že na milijone let in da so porodnišnice v resnici norost: »Poglejte živali: ko pride njihov čas, se umaknejo v varen kotiček in v miru skotijo mladiča. Če začutijo strah, se porod v trenutku ustavi. Porod poteka najbolje, če ga nihče ne opazuje ali moti.« Po izkušnji takšnega poroda se ženska po njenih besedah počuti »nepremagljiva in nesmrtna, kot bojevnik po bitki«.

Babica, ki jo spremlja med nosečnostjo, nad njeno izbiro ni navdušena: »Nikogar ne spodbujamo, da bi rodil čisto sam. Porod predstavlja določeno tveganje, zato se babice s takšnimi odločitvami ne strinjamo.« Babica se sicer zaveda, da ne more vplivati na njeno odločitev, kako bo rodila, Jo pa na njeno bojazen odgovarja, da počne le tisto, kar je za človeška bitja »najbolj naravno in normalno«.

Pred rojstvom Jo s prijateljicami izvede starodavni indijanski obred, neke vrste iniciacijo porodnice, ki naj bi ženski pomagala »vstopiti v votlino svoje ženskosti« in jo pripravila na porod.

Jo na koncu res rodi sama, česar dokumentarec ne prikaže, saj v ladjico kamere niso imele vstopa. »Bilo je preprosto in močno,« pravi. »Rojevanje je najmočnejša izkušnja, ki jo lahko ženska doživi. Zato je nikoli ne bi smela žrtvovati za nekoga drugega!«

Katie: Porod doma in placenta v smoothiju

Katie se na porod pripravlja s ponavljanjem pozitivnih sporočil, ki visijo po stanovanju, s sproščanjem in masažami, s katerimi se želi osvoboditi notranjih strahov in napetosti. »Ko se začne porod, bo moja naloga, da diham in se sprostim. Telo bo opravilo ostalo,« pravi in dodaja, da je porod v resnici zelo enostaven.

Prvič sem rodila doma in bilo je čudovito. Šlo je tudi za neke vrste izziv: Zmoreš! Uspelo ti bo!

Katie se je odločila za porod doma, pri katerem jo bosta spremljala mož in usposobljena babica. »Prvič sem rodila doma in bilo je čudovito. Šlo je tudi za neke vrste izziv: Zmoreš! Uspelo ti bo!«

Ko se začne porod, si Katie pomaga z veliko porodno žogo, medtem ko ji mož masira hrbet. Otroka porodi v napihljivem bazenu, v zatemnjenem intimnem ozračju dnevne sobe.

Po porodu ima Katie čisto poseben načrt s placento. Prebrala je namreč, da so v njej številne koristne snovi, ki jih ženska ob porodu izgubi. Zato namerava posteljico spraviti v hladilnik in jo v majhnih obrokih pojesti. »Zakaj ne bi poizkusila?« pravi. »Škodilo mi gotovo ne bo, morda pa bo koristilo mojemu zdravju.«

Posteljico si tako več dni zapored pripravlja v obliki smoothija z gozdnimi sadeži in banano, ki ga pred očmi gledalcev tudi popije.

Lisa: »Lotus« porod

Lisa pričakuje četrtega otroka. Odločena je za naravni porod doma, in sicer v masažni kadi. Ker naj bi bil otrok zelo velik, ji stroka svetuje bolnišnični porod ter sprožitev pri 38. tednih, kar Lisa zavrne z besedami: »Mislim, da je porod doma zame najboljša izbira, saj se bom doma najbolje počutila.«

Med Lisinim porodom pride do zapleta. Ko se iz kadi odpravi na stranišče, ji odteče voda, hkrati pa se prikaže tudi popkovnica. Lisin mož kliče reševalno vozilo, vendar se deklica – živa in zdrava – rodi že minuto kasneje. Lisa se nato vrne v vodo, kjer porodi še posteljico.

Zadovoljna sem s svojo odločitvijo. Če bi rodila v porodnišnici, ne bi bila nič bolj varna.

»Opozarjali so me na tisoč možnih zapletov, zgodilo pa se je nekaj povsem tretjega, česar ni mogel predvideti nihče,« pravi Lisa. »Zadovoljna sem s svojo odločitvijo. Če bi rodila v porodnišnici, ne bi bila nič bolj varna.«

Tudi ona ima s posteljico poseben načrt, z možem sta se namreč odločila za t. i. »lotus« porod, pri katerem posteljica ostane s popkovnico »pritrjena« na otroka, dokler se sama ne posuši in odpade, kar traja od dva do deset dni. Po njunem mnenju je bila posteljica devet mesecev del dojenčka, zato jo je nespametno takoj zavreči. »Dojenček, ki še nekaj časa obdrži posteljico ob sebi, je mirnejši in zadovoljnejši,« pravi Lisa.

Z možem posteljico očistita, jo nasolita, da bi se hitreje sušila, odišavita z rožnimi lističi in jo pospravita v posebno torbo, ki je s popkovnico privezana na novorojenko.

Film o možnosti izbire?

Dokumentarnemu filmu vsekakor uspe pritegniti pozornost, saj so vse štiri porodne zgodbe precej neobičajne. Nekatere od njih (npr. carski rez brez zdravstvene indikacije) v Sloveniji sploh niso mogoče, pa tudi o ostalih prikazanih možnostih večina žensk še ni slišala in o njih niti ne razmišlja. Film poizkuša prikazati, da so vse oblike poroda sprejemljive, saj se ženske za njih odločijo po tehtnem premisleku, zato jih ne bi smeli obsojati. Zgodba se zaključi s stavkom: »Štiri različne zgodbe, štirje zadovoljni dojenčki.«

Film poizkuša prikazati, da so vse oblike poroda sprejemljive, saj se ženske za njih odločijo po tehtnem premisleku, zato jih ne bi smeli obsojati.

Kljub univerzalnemu sporočilu pa je bil učinek ob ogledu filma za mnoge gledalce prav nasproten. Večina spletnih komentarjev se namreč glasi: »Nore ženske, le kaj si izmišljujejo!?« Nasprotnike alternativnih oblik poroda pa je film utrdil v prepričanju, da takšne porodnice mislijo le nase namesto na varnost svojega otroka.

In kako film deluje na ženske? Bo tistim, ki se ne strinjajo z ustaljeno porodnišnično prakso, lažje ob pogledu na ženske, ki se borijo za mnogo skrajnejše oblike poroda? V primerjavi s porodom brez spremstva se »naravni«, ambulantni ali domači porod (ki pri nas še vedno veljajo za tabu) slišijo čisto nedolžno. Ali pa se bodo počutile, kot da ustvarjalci filma v isti koš mečejo nosečnice, ki si želijo svobodno odločati o svojem porodu, z neodgovornimi ženskami, ki postavljajo lastne želje pred potrebe svojega otroka?

Dokumentarni film ne odgovori na vprašanje, kje je meja med svobodo odločanja in odgovornostjo do lastnega otroka. Odpre pa prostor za razmislek o najbolj elementarni želji vsake nosečnice: porodu, ki bo najboljši zanjo in za otroka in ob katerem ji bo okolica stala ob strani.