Eden od naju bo nekoč ostal sam

Foto: Canva

Včasih ponoči, ko spi in ne ve, tiho opazujem svojega moža. V poltemi gledam njegove sproščene poteze in poslušam mirno dihanje. In se zahvaljujem, ker sva skupaj.

Drug drugemu podarjena

Že v prvih dneh poznanstva sem ga prepoznala kot dragoceno osebo. Ta dragocenost je v mojih očeh iz tedna v teden, iz meseca v mesec, rasla. In na najin poročni dan sem vedela, da dajem roko človeku, ki jo bo znal ceniti, kot jaz cenim njegovo. Pravzaprav se mi zdi on in najina ljubezen eno samo veliko darilo, ki ga prejemam skozi leta, vsak dan po malo.

Če bom nekoč ostala brez moža, si želim znati smiselno izpolniti dneve. Želim, da bi znala praznino, ki bi ostala, vsaj delno zapolniti z delom za druge, z ustvarjanjem in s skrbjo zase.

Enkrat se bodo nekomu od naju dnevi iztekli

Zelo, zelo si želim še veliko najinih skupnih let. Vem pa tudi, da je količina časa, ki nama jo je namenil Bog, skrivnost. Ne veva ne dneva ne ure. Kdo od naju bo enkrat ostal sam? Težko rečem, katerega scenarija si bolj »želim«. Sva se pa o teh stvareh že nekajkrat pogovarjala, čeprav je o tem težko govoriti. Mož je bolj zaprt, jaz pa sem družabna. Mož ima komaj kaj ljudi razen družine, jaz jih imam kar precej. Želim mu dati »dovoljenje«, da si poskusi, če bi enkrat ostal sam, poiskati drugo sorodno dušo, s katero bo lahko gojil prijateljstvo, sorodna čustva in tudi ljubezen. Kolikor ga poznam, vem, da bi bilo to zanj zelo težko. Vem pa tudi, da mu bo še težje, če bi se na svetu znašel čisto sam in zapuščen. Želim mu tudi, da bi se znal zaposliti s stvarmi, ki mu polnijo dušo.

Če bom nekoč ostala brez njega, si želim znati smiselno izpolniti dneve. Želim, da bi znala praznino, ki bi ostala, vsaj delno zapolniti z delom za druge, z ustvarjanjem in s skrbjo zase. Želim ostati v družbi in ohranjati prijateljstva, ki bodo ostala, pa tudi – zakaj pa ne – sklepati nova. Rada pa bi imela tudi čas za negovanje in urejanje spominov.

Kaj bo od naju ostalo

Ko bo najine skupnosti konec, bodo ostali najini otroci, ki se jih trudiva pripraviti na samostojno življenje. Želiva si, da bi znali krajšati starostne dneve tistemu od naju, ki bo ostal sam. Upam, da jih vsa leta, kar smo skupaj, dovolj polniva s svojo ljubeznijo in bližino, da bodo lahko živeli iz tega, ko bo hudo. Tudi ko bodo nekoč ostali sami. Želiva si, da bi znali svoje bratstvo in sestrstvo živeti tako, da bodo zmogli opaziti, ko bo kdo od njih potreboval pomoč in zanjo tudi prositi.

Za sabo bi rada pustila tudi spomin na človeka, ki sta ljubila drug drugega, drugim vedno hotela dobro in sta bila pripravljena pomagati.

Kar bo ostalo za nama, pa niso pa le otroci. Rada bi pustila tudi spomin na človeka, ki sta ljubila drug drugega, drugim vedno hotela dobro in sta bila pripravljena pomagati. Ki sta upala kdaj dvigniti glas, drugič pa preprosto z načinom življenja pokazati, kakšna je prava pot.

Hvaležnost

Več ko se nama nabira skupnih let, bolj se zavedava tega, kako hvaležna sva lahko Bogu. Hvaležna za skupen čas, hvaležna za izlete in pogovore, hvaležna za najino telesno bližino, hvaležna za skupno čudenje nad spočetjem, rojstvom in razvojem vsakega novega življenja, ki sva ga pomagala ustvariti, hvaležna za boje in rast drug drugega, hvaležna za praznovanja in dopuste, skupno delo in načrtovanje; celo za najine prepire in nemoč. Prav vsaka stvar naju na svoj način povezuje, dela vedno bolj eno.

In ko bo Bog v nekem trenutku najino enost prerezal na pol, si želim le tega, da bi ob bolečini praznine zmogla občutiti tudi veliko hvaležnost za vse, kar sva imela, in veselje ob misli, da se čakava na neki novi postaji najinega večnega življenja.