Eden ali dva?

Mnogo mladih mater, ki jih srečujem pri svojem delu, se srečuje z vprašanjem ali dvomom o tem, koliko otrokom naj pravzaprav podarijo življenje.

Velika večina se jih že pred prvo nosečnostjo odloči za enega, največ dva potomca. Razlogov, ki vplivajo na takšno odločitev, je vsekakor veliko, mednje pa večinoma sodijo želja po tem, da bi svojemu otroku zagotovile vse materialne dobrine, težnja po kariernem življenju, morebitna slaba izkušnja poroda, strah pred zapleti v nosečnosti itd. Poznam pa malo žensk, ki izrazijo željo po tem, da bi življenje podarile več kot trem otrokom.

Tektonske spremembe po vojni

Še pred drugo svetovno vojno družine z več kot štirimi otroki niso bile nikakršna posebnost, medtem ko je začel trend po vojni strmo upadati. Ženske namreč niso bile več zgolj matere in gospodinje, temveč so se začele izobraževati na fakultetah, hoditi v službo ter počasi celo zasedati vodilna mesta v podjetjih. Ker jim je usklajevanje materinstva, gospodinjskih in službenih obveznosti predstavljalo velik napor, so se začele odločati za manjše število otrok.

Če so še pred stoletjem prvega otroka rodile konec najstniških let, se je ta starostna meja začela počasi, a vztrajno dvigovati in se do danes povzpela na začetek 30. let. To lahko predpišemo predvsem težnji po dosegu višje izobrazbe, osamosvojitvi in finančni neodvisnosti ter želji po rešitvi stanovanjskega problema. Družine, v katerih je mati rodila več otrok, so tako počasi postale prava redkost.

+ in –

Odločitev staršev o številu otrok mora biti zrela, skupna in premišljena.

Mnogi ljudje, ki dejansko ne doživijo vsakodnevnega »utripa« življenja v takšni družini, so in še vedno vidijo zgolj slabosti takšnih družin, kot je na primer nezmožnost staršev, da bi vsakemu otroku zagotovila lastno stanovanje, večji finančni izdatki, pomanjkanje prostega časa, izčrpanost itd.

Redki pa vidijo tudi prednosti, ki so jih deležni otroci, ki živijo v številčnejši družini. Vsekakor namen tega prispevka ni prepričevanje staršev v to, da morajo imeti čim več otrok, saj mora biti to zrela, skupna in premišljena odločitev para. Prav tako si ne želim, da bi se pari, ki se soočajo z neplodnostjo ali boleznijo, ob tem počutili prizadete. Želim predstaviti svojo izkušnjo in z njo ovreči določene stereotipe, ki se držijo t. i. velikih družin.

Bratje in sestre – ogromen zaklad

Kot otrok sem namreč večkrat doživela, da so someščani zviška pogledali name, saj so menili, da življenje v številčnejši družini prinaša zgolj in samo negativne posledice ter da otroci v takšnih družinah nimajo prihodnosti. Med odraščanjem, ko sem bila obkrožena z devetimi brati in sestrami, sem za razliko od javnega mnenja prejela mnogo pozitivnih izkušenj.

»Najpomembnejše se mi zdi, da čutim pripadnost svoji družini ter resnično povezanost z brati in sestrami. Da se lahko v težkih trenutkih obrnem na nekoga, ki me razume, spoštuje in pozna že od začetka.«

Spoznala sem, da so bratje in sestre ljudje, ki jim resnično lahko zaupam. So del mojega življenja. Četudi mi ni bilo na pladnju ponujeno vse, kar sem si kot deklica želela in čeprav smo se v otroštvu med seboj večkrat borili za pozornost staršev, smo v trenutkih, ko je bil nekdo izmed nas v stiski, stopili skupaj in se resnično zavzeli zanj.

Nič ni samoumevnega

Določene stvari, ki so jih moji vrstniki samoumevno prejeli od staršev, mi niso bile podarjene, zato sem do njih prišla sama, kar se mi zdi zelo koristno.

Prišla sem do spoznanja, da ni nič v življenju samoumevnega ter da se moram za dosego določenih ciljev potruditi, uporabiti svoje znanje in spretnosti, si nabirati izkušnje ter jih deliti z drugimi. Začela sem se zavedati, da se je treba kljub padcem pobrati in iti naprej. Res je, da določenih stvari, ki so jih moji vrstniki samoumevno prejeli od staršev (npr. plačilo izpita za avto), nisem prejela v dar, a sem do njih prišla sama, kar se mi zdi zelo koristno.
Že kot dijakinja sem si namreč nabirala izkušnje s študentskim delom, ki sem jih v študentskih letih le nadgrajevala. Z njimi sem prišla do zaslužka in kasneje tudi do prve redne zaposlitve, ki je brez izkušenj vsekakor ne bi dobila.

Naučila sem se odkrivati, razvijati in »trgovati« s svojimi talenti ter postati samostojna oseba. Pa vendar to ni edina stvar. Najpomembnejše se mi zdi, da čutim pripadnost svoji družini ter resnično povezanost s svojimi brati in sestrami. Da se lahko v težkih trenutkih obrnem na nekoga, ki me razume, spoštuje in pozna že od začetka.

Foto: ivillage.ca, Shutterstock