Dve spoznanji v tednu brez glasu

Vir: Shutterstock

Kljub temu da mi stara mama že dolga leta vztrajno ponavlja, da imam ob začetku jeseni oblečen »vsaj en rokav premalo«, me še ni izučilo. In me je ujel poln nos ter zapustil glas. Popolnoma. Za nekaj dni.

In medtem ko sem se v tistih dneh spretno ogibala vsem fizičnim in telefonskim stikom z »nono«, da se izognem moralnim pridigam, so se pri nas doma vsi veselili. Kakšen mir, kakšna tišina!

Brez glasu ob majhnih otrocih res ni zabavno. Še z glasom jih včasih težko preglasim. Ampak teh nekaj dni mi je dalo misliti o dveh stvareh. No, pravzaprav treh – da morda res prehajam že v leta, ko bo dodaten rokav potreben ob vsakem pišu vetra. A medtem ko si s slednjo lekcijo še nekaj časa ne bom belila glave, sta prvi dve zame pomembnejši.

1. Kričim več, kot bi si želela.

Ne direktno nanje, toda ugotovila sem, da res veliko kričim. Kričim na dvorišču, ko preverjam, v katerem grmu je kdo. Kričim z okna, da bo večerja vsak čas na mizi. Kričim iz kuhinje, naj se nehajo že pretepati za tisti majhen košček plastike, ki je bil nekoč avtomobil (ali letalo, težko rečem, ampak očitno je dragocena stvar). Kričim s hodnika, zakaj ni še nihče obut. Kričim pred avtomobilom, da gremo, gremooooo …

Spoznala sem, da se da brez kričanja čisto lepo vse urediti. Seveda vzame nekaj dodatnih minut in korakov, toda spoznanje, da se da drugače, je neprecenljivo.

In tega sem se zavedela šele v tednu, ko mi je vzelo glas. Ko sem morala za vogali hiše brskati, kje je kdo. Ko sem morala po stopnicah na dvorišče, od enega do drugega, in mu z dvocentimetrske razdalje razložiti, da je večerja na mizi. Ko sem morala do njih v dnevno sobo, mirno vzeti tisti kos plastike in jim prav po tihem razložiti, zakaj se okrog tega res ne bomo prepirali. Skratka, brez kričanja se da čisto lepo vse urediti. Seveda vzame nekaj dodatnih minut in korakov, toda spoznanje, da se da drugače, je neprecenljivo.

Pa še nekaj sem opazila. Z okna na dvorišče sem zakričala povprečno petkrat, preden so vsi prišli. Ko sem jih šla iskat in lepo vsakega posebej povabila, je zadostovalo enkrat.

2. Otroci vedo več, kot mislim.

Tipičen primer je bil sprehod. Do igral, trgovine, kamorkoli pač. Eden na kolesu, drugi na poganjalcu, tretji levo-desno od enega do drugega kamenčka. V moji glavi so brezciljno odmevale besede: Pazi, avto! Po robu ceste, prosim! Rdeča! Pazi na gospo! Ne tam! Naravnost! In na trenutke sem bila že prepričana, da berejo moje misli, kajti ustavili so se pred rdečo lučjo, vozili so ob robu cestišča, nobene gospe niso povozili in vedeli so, po kateri poti gremo do trgovine.

Koliko brezveznih navodil dajem vsako minuto in ob tem sploh ne opazim, da otroci vedo več, kot mislim, da vedo.

V tistem tednu nisem nikomur naročala, naj si pred obrokom umije roke, in vendar so vsi samodejno odšli v kopalnico pred kosilom ali večerjo. Ko smo se odpravljali ven, nisem ponavljala tistega o vetrovkah in telovadnih copatih – in vendar nihče ni odšel bos skozi vrata. Zjutraj so za seboj pospravili pižame in zvečer so po večerji umili zobe. Vau! Jaz pa sem mislila, da brez mojega ponavljanja v nedogled nimajo pojma, kaj storiti.

Spoznala sem, koliko brezveznih navodil dajem vsako minuto in ob tem sploh ne opazim, da vedo več, kot mislim, da vedo.

Ko me je eden od otrok tretji dan vprašal, kdaj bom dobila glas nazaj, sem mu odgovorila, da najbrž v dnevu ali dveh. Sledil je razočarani vzdih: »Oh, a že?«

Biti moram res ena grozno kričeča in glasna in stalno ponavljajoča se mati. Toda za spremembe ni nikoli prepozno, kajne?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja