Družinska srečanja – v sožitju ali vojni?

Foto: Canva

Družinsko kosilo. Sorodstvo na kupu. Imamo se radi. A smo si včasih tudi zelo naporni. Poleg juhe in pečenke starejše generacije mlajšim rade postrežejo še s kakšnim »dobronamernim« vzgojnim nasvetom …

Mladi zavijamo z očmi in ob krotenju živahnih mulčkov komaj še krotimo svoje živce, ko se izogibamo prebadajočim pogledom samske tete po moževi strani.

Je sožitje med generacijami možno?

Krvna povezanost pogosto ni nujno temelj resnične povezanosti in medosebnega čutenja.

Znižajmo pričakovanja

Včasih je še kako res, da so nam bili sorodniki dani, prijatelje pa si izbiramo sami. Zdi se mi žalostno, da prijateljice vedo o meni več kot moji sorodniki. Krvna povezanost pogosto ni nujno temelj resnične povezanosti in medosebnega čutenja.

Je sploh realno pričakovati, da bomo z vsemi v sorodstvu globoko povezani? Ni nujno. Je pa res, da nosimo med seboj posebno povezanost. Delimo gene in čutenja generacij pred nami, v sebi nosimo skupno zgodovino in to ni kar tako. Žal včasih nosimo v sebi tudi medsebojne konflikte in zamere, ki smo jih pridelali na skupni poti skozi življenje, in ne zmoremo preko njih na pot odpuščanja in ponovne povezanosti.

Meni pomaga, da na družinsko srečanje ali v stik s sorodniki odidem z realnimi pričakovanji. Četudi bi si želela več iskrenosti ali pristne povezanost, pa z nekaterimi to nikakor ni mogoče. Že pred srečanjem se v glavi pripravim na preprost klepet, izmenjavo vremenskih in političnih informacij, globlje teme pa prihranim za tiste odnose, kjer vem, da bom sprejeta in si tudi drugi želijo globino deliti z menoj.

Generacije, ki so vzgajale nas, so nam zagotovo prenesle tudi marsikaj dobrega, čeprav je z njimi v vsakdanu kdaj pa kdaj tudi zelo težko shajati.

Nevidna povezanost

Kljub jezi, razočaranjem in bolečini, ki se lahko naberejo v odnosih med sorodniki, ostaja med nami nevidna povezanost, ki ji na svetu ni enake. Dobro je, če zmoremo prepoznati dediščino, ki nam je bila dana po prejšnjih generacijah.

To so lahko različne stvari – morda spretnost dobrega kuhanja, čut za estetiko ali zmožnost vlaganja naporov za doseganje ciljev. Generacije, ki so vzgajale nas, so nam zagotovo prenesle tudi marsikaj dobrega, čeprav je z njimi v vsakdanu kdaj pa kdaj tudi zelo težko shajati.

Moji stari starši so bili rojeni v težkih povojnih časih. Topline in nežnosti od njiju nisem doživela, čutim pa globoko hvaležnost za njuno močno držo v trdoti življenja. Ko sama naletim na prepreke in ovire, me preplavi nezlomljiva trma, ki mi pomaga, da jih premagam. In vem, da je to tudi njun sad v meni.

Če nam ni uspelo, bo morda komu drugemu

S sestro imava napet odnos. Komplicirana zgodba. Jaz menim, da je krivda na njeni strani, ona najbrž, da je na moji. Vidiva se bolj malo. Ko smo se prejšnji vikend vendarle odpravili na obisk in sva hčerki povedala, da odhajamo k njej, se je malo dekletce razveselilo kot že dolgo ne: »O, k teti gremo! Njo imam pa res rada!«

Svojih otrok ne obremenjujmo z našimi izkušnjami, ki so morda tudi grenke. Naj gradijo svoje odnose.

Priznam, za hčerinim hrbtom sem zavila z očmi. In si mislila – le kako moreš imeti rada to zlovoljno žensko? Toda – četudi so tete, strici ali stari starši v konfliktu z nami, ni nujno, da morajo biti v konfliktu tudi z našimi otroki. Otroci imajo popolnoma čisto, neobremenjeno dušo. In čutijo sorodstveno nevidno povezanost, se v njej udobno počutijo in jo želijo ohranjati.

Zato ne smemo otrok prihodnje generacije obremenjevati z našimi izkušnjami, ki so morda tudi grenke. Naj otroci gradijo svoje odnose. Dovolimo jim, da ustvarjajo povsem edinstvene vezi z babicami in dedki, s tistimi, ki so morda nam v breme, otrokom pa so lahko v tolažbo, razvedrilo in povezanost.

Se morda lahko ravno od otrok naučimo biti, tudi v sorodstvenih vezeh, bolj sproščeni, mirni in zabavni?