Čustev bi se morali v šoli učiti tako kot abecede

Thumbnail

Čeprav se večina šol prvenstveno osredotoča na opremljanje otrok z znanjem, pa skušajo nekatere šole po svetu načrtno svoje otroke opremiti še z drugimi življenjsko pomembnimi sposobnostmi in veščinami, kot je recimo sočutje …

 

»Kdo mi lahko pove, zakaj je Twiggle žalostna,« sprašuje učitelj Thomas O’Donnell svoj razred na osnovni šoli v Baltimoru, ZDA, in jim kaže simpatično ilustracijo želve s človeškimi potezami.

»Ker nima prijateljev,« se oglasi eden od učencev.

»Kako pa izgledajo ljudje, ko so žalostni?« sprašuje naprej O’Donnell.

»Gledajo v tla!« zavpije cel razred.

Ja, želvica Twiggle je osamljena. Ampak k sreči se počasi spoprijatelji z ježkom, račko in psom. In ob vsem tem se uči, kako se igrati, kako pomagati in kako deliti z drugimi.

Gre za ključne veščine, ki se jih moramo vsi naučiti – od otrok v vrtcu dalje. Tako zdravorazumsko sklepanje kot sodobne raziskave pa nam potrjujejo, da zgodnje obvladovanje socialnih veščin pripomore k temu, da se mladostniki uspešno izogibajo težavam skozi celotno obdobje odraščanja.

Mar ne bi bilo torej nujno potrebno, da šole učijo otroke o čustvih in o razreševanju konfliktov na enak način, kot poučujejo matematiko in branje? Ustvarjalci želve Twiggle so o tem prepričani.

Nekateri otroci prej sploh nimajo besed za svoja čustva

Želva Twiggle je del programa, ki se imenuje Spodbujanje alternativnih načinov razmišljanja ali PATHS. Zasnovan je bil že v 80-ih letih, da bi otrokom pomagal prepoznati in izražati čustva. Šola, na kateri poočuje O’Donnell, je ena od 1.500 šol v ZDA, ki izvajajo ta program.


O’Donnell z želvico Twiggle – zakaj neki je žalostna?

Vsak teden imajo učenci dve 15 do 20-minutni lekciji na teme, kot so na primer samoobvladovanje in spoštljivo obravnavanje drugih. Še posebej najmlajšim otrokom – tistim v vrtcu in prvošolcem – je želva Twiggle vzorniški lik.

O’Donnell pravi, da njegovi učenci zelo dobro sprejemajo vsebino. Naučili so se recimo »narediti želvico«, kadar so razburjeni. »Takrat se zaustavijo in se malce sključijo vase. Roke sklenejo okrog sebe in povedo, kaj jih muči,« pojasnjuje O’Donnell. Njegovi učenci delajo želvico pogosto in kjerkoli je potrebno – tako v razredu kot na hodniku. Tik pred začetkom pouka ena od deklic reče sošolki: Ni mi všeč, ko se dotikaš mojih las, ker ob tem postanem žalostna.« »Oprosti!« odvrne sošolka.

Čeprav večina otrok slej ko prej sama ali s pomočjo staršev razvije tovrstne strategije, O’Donnell pravi, da jim lekcije pomagajo, da jih osvojijo hitreje. Za nekatere, še posebej za tiste s težkimi družinskimi razmerami, pa je Twiggle prvo in edino srečanje z zdravim izražanjem sebe. »Nekateri otroci pred tem sploh nimajo besed, da bi lahko izrazili, kako se počutijo,« še pripoveduje O’Donnell.

Učenje, ki lahko preusmeri otroka na boljšo življenjsko pot

Raziskave kažejo, da imajo mladostniki, ki so imeli že od zgodnjega otroštva v šoli in doma pogoste izbruhe, kasneje več težav na področju duševnega zdravja in so pogosteje storilci kriminalnih dejanj.

»Ali lahko storimo karkoli, da bi to preprečili?« se je vprašal psiholog z univerze Duke dr. Kenneth Dodge, ki je nato svojo kariero posvetil prav reševanju tega vprašanja. S sodelavci je razvil program FastTrack, da bi videl, ali je mogoče kakorkoli preusmeriti življenjsko pot teh otrok z zgodnjim učenjem t. i. socialno-emocionalne inteligence.

Že leta 1991 so po državi izbrali 900 petletnikov z vedenjskimi težavami in jih spremljali naslednjih 20 let. Polovica teh otrok je imela dostop do brezplačnega svetovanja in tutorstva, druga polovica pa je bila ob tem deležna še lekcij iz programa PATHS, pri čemer so bili usposabljanja deležni tudi njihovi starši. Pri 25 letih so imeli tisti, ki so sledili programu PATHS,ž ne le boljši učni uspeh, ampak tudi nižjo stopnjo aretacij, zlorabe drog in manj duševnih težav (izsledki študije so bili objavljeni jeseni 2014 v American Journal of Psychiatry).

Strošek, ki to v resnici ni

Čeprav več podobnih programov dokazano dosega zelo lepe uspehe, pa jih le redke šole ponujajo zato, ker stanejo. A Dodge je prepričan, da na dolgi rok za družbo predstavljajo nižji strošek od reševanja vseh težav, ki sicer nastanejo.

Da je vredno, pa očitno menijo tudi otroci. Petošolec Tommy DeJesus, ki je v PATHS programu od vrtca dalje, pravi, da še vedno uporablja veščine, ki se jih je naučil ob Twiggle. Pred kratkim je bil recimo priča temu, kako so vrstniki zbadali prijatelja, da ima smešne čevlje in je čudno oblečen. In jim je rekel: »Samo zato, ker imate vi drugačne čevlje od njega, še nimate pravice, da bi ga nadlegovali.«

In čar vsega skupaj je v tem, da so ga upoštevali.

Korenine empatije ali dojenček v razredu

Zelo zanimiv pristop pa so ubrali v kanadskem programu Roots of Empathy (Korenine empatije), v katerem se učenci čustvene in socialne pismenosti učijo ob obiskih dojenčka v razredu.

Leo, petmesečni dojenček iz soseščine, ki leži na blazini in se steguje za igračami, prvošolčke v »svojem« razredu z mamo obišče vsak mesec. Pol ure ga opazuje 18 parov oči. Ko ne more doseči igrače, začne jokati. Takrat inštruktorica programa otroke in mamo vpraša: »Kaj nam Leo sporoča? Ga jezi, da ne more doseči igračke?« In nadaljuje z vprašanji: »Ali še vedno vztraja, čeprav mu ne gre? Ali mi tudi vztrajamo, kadar nas kaj jezi? Kaj mislite, da še doživlja? Po čem to sklepate?«

Vloga inštruktorice je, da otroke usmerja pri opazovanju, da bi se naučili bolje prepoznavati, kaj drugi doživlja. To je prvi korak do večje prijaznosti in sočutnosti do drugih. Inštruktorica se z razredom sreča že en teden pred in tudi en teden po Leovem obisku, skupno 27-krat letno, ob tem pa skušajo spoznanja z Leovega obiska povezati z življenjem in vedenjem učencev.

Leo pomaga osnovnošolce učiti prepoznavanja širokega spektra čustev ter spoštovanja potreb in razpoloženj drugega. Ugibajo o tem, zakaj neki joka, z mamico se pogovarjajo o tem, kaj ga potolaži, učijo se spoštovanja njegovih različnih razpoloženj in tega, kaj pomeni skrbeti za nekoga … Ob tem pa vedno bolje razumejo sebe in se urijo v sposobnostih vživljanja v druge.

S čim bomo poslali otroke v svet?

S programom je pred 18 leti začela učiteljica Mary Gordon. Po tem ko se je izkazal za zelo učinkovitega pri zmanjševanju nasilja in zlonamernosti med učenci, se je razširil po vsem svetu – v ZDA, VB, Novo Zelandijo, Irsko in Nemčijo. Po opravljenih raziskavah naj bi bili med učinki programa 55,5 odstotno povečanje prosocialnega obnašanja, zmanjšanje verbalnega in fizičnega nasilja ter družbenega izključevanja med učenci. Program otroke tudi usposobi za boljše obvladovanje jeze in zmanjša negativno nastrojenost ter jih s širokim čustvenim besednjakom opremi za izražanje čustev.

»Izsledki raziskav potrjujejo, da lahko tako kot bralne pismenosti otrok učimo tudi socialne in čustvene pismenosti,« pravi dr. Dodge. In če vemo, da lahko opisani programi pomembno zaznamujejo življenja posameznikov in s tem tudi družbe – zakaj jih ne bi vpeljali tudi v slovenske šole? Se bosta kdaj našla denar in volja tudi za to pomembno življenjsko abecedo?

Viri: npr.org, thestar.com, rootsofempathy.org

Foto: namingandtreating.com, guardianlv.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja