Predno sem rodila, je bila v moji glavi ideja, da bom dojila.
Ko se je rodila najina princeska, dojenje za naju ni bilo nekaj samoumevnega, predvsem pa ne nekaj, kar bi gladko in hitro steklo. Prvi trije meseci so bili v resnici pravo mučenje. Najina zaspanka je jedla počasi, neznatno pridobivala na teži, zato sem si morala mleko še dodatno črpati. Celoten proces je bil zame resnično izčrpujoč. Ko je dete po enournem hranjenju zaspalo, sem porabila še pol ure za črpanje, se malo ulegla in punčka je bila spet pokonci, krog se je obrnil in se obračal in obračal… Vodila me je le ena misel – HOČEM DOJITI!
Dojiti sem hotela iz velike želje, da otroku omogočim materino mleko, ki ima vendarle prednost pred umetnim, in ob misli, da mi dojenje lahko omogoči posebno vez z otrokom.
Pa ne iz principa, ampak iz velike želje, da otroku omogočim materino mleko, ki ima vendarle prednost pred umetnim, in ob misli, da mi dojenje lahko omogoči posebno vez z otrokom. Pri vseh parih mati-otrok dojenje kljub velikemu trudu žal vendarle ne steče in mati in otrok sta kljub temu lahko krasno povezana, a zame je bila to res velika želja.
Je pa pri nama trajalo. Štiri mesece, da sva se znebili nastavkov in vseh mogočih pripomočkov, štiri mesece mukotrpnega vzporednega črpanja (črpalke za mleko mi sploh ne omenjajte, ker v trenutku pozelenim!), štiri mesece v glavnem sedenja, ležanja in dojenja … Potem pa je kar naenkrat znala hči pojesti v desetih minutah in začela mi je ostajati obilica časa, ki ga prej nisem bila navajena. Juhu, bili sva na konju!
No ja, do prvega vnetja, pa še drugega in izraščanja zgornjih zobkov, ko je mamina dojka postala zelo prikladno mesto za preizkušanje moči ugriza. AU! K sreči jo je po tednu dni minilo veselje do grizljanja in dojenje se je vrnilo v običajne, mirne vode.
Kljub veliki želji in mnogim prebranim prednostim dojenja pa nisem pričakovala dveh prav čarobnih trenutkov.
Dojenje me vedno znova prisili, da se ustavim, umirim, moj tempo preneha biti moj in se prilagodi otrokovemu ritmu.
Prvi se mi je zgodil, ko je hči dopolnila pet mesecev in se je spokojno dojila v mojem naročju. Ko sem držala to malo štručko, me je naenkrat prešinilo, da v naročju držim sebe v svojih nežnih letih. Bil je trenutek ozdravljenja, globoke povezanosti s seboj, trenutek, ko sem detetu v sebi lahko dala vse tisto, kar sem kot otrok potrebovala in si želela, a žal nikoli prejela. Nežno sem držala otroka v sebi in pri sebi in se mirno poslovila od pogrešanja tenkočutne nežnosti, ki jo bom sedaj lahko omogočila svojemu otroku …
Drugi trenutek se je zgodil, ko je bila naša velika punčka že enoletnica. Ob dojenju me je nekoč pogledala, se ustavila in se mi široko nasmehnila! Kot bi mi želela reči: »Mama, hvala! Lepo je!« Dojenje me vedno znova prisili, da se ustavim, umirim, moj tempo preneha biti moj in se prilagodi otrokovemu ritmu, ves zunanji svet postane nepomemben, ostaneva samo midve in toplo naročje, v katerem brez besed zaplujeva v tihe vode notranjega miru in spokojnosti.
Bi se odločila še enkrat? Za mastitise, razbolele bradavice, prisesano dete, nežne trenutke, globoke poglede, sladko povezanost? DA! Vedno znova in znova, če bi mi le bilo dano. Vzamem v zakup tudi nevšečnosti in tegobe, hvaležna za opojno povezanost z detecem pred menoj in v sebi. Vredno je biti doječa mati!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
