Če želite vzgojiti srečne otroke, opustite psihološki nadzor nad njimi

Foto: Canva

»Fantje ne jokajo.« »Ah, ne bodi tako občutljiva.« »Če se boš tako vedla, bom žalostna.« Skoraj vsakemu staršu kdaj uide kakšen tak ali podoben nesmisel.

Vendar takšen način nadzorovanja vedenja še zdaleč ni tako nedolžen, kot se zdi na prvi pogled.

V raziskavi, ki so jo opravili na Univerzi v Londonu, so namreč ugotovili, da so srečni in zadovoljni odrasli imeli starše, ki niso nadzirali njihovih čustev ali nadzorovali vedenja na način čustvenega izsiljevanja.

Vodja omenjene raziskave Mai Stafford je povedal: “Ugotovili smo, da so ljudje, katerih starši so bili skrbni in odgovorni na zdrav način, v življenju zelo veseli, s svojim življenjem so zadovoljni tako od poznih najstniških let pa vse do starosti. V nasprotju s tem pa je stalen ali občasen psihološki nadzor staršev tesno povezan z nižjim zadovoljstvom in slabšim duševnim zdravjem.«

Kaj psihološki nadzor pravzaprav pomeni?

Psihološki nadzor vsebuje vzbujanje občutka krivde, izsiljevanje, ignoriranje, nadzorovanje otrokovih čustev in prepričanj in govorjenje, da otroka ne bomo imeli več radi, če ne bo delal, kot želimo.

Omenjeni psihološki nadzor pomeni, da otroku ne dovolimo, da sam sprejema odločitve, da mu ne dovolimo zasebnosti in da spodbujamo negativno odvisnost od nas.

Nadziramo in usmerjamo njegova čustva in misli. Otroku jasno sporočamo, da so njegove odločitve nesmiselne, napačne ali celo nesprejemljive, medtem ko mi točno vemo, kako bi bilo bolje storiti. Pravzaprav otroku sploh ne dovolimo, da svoje odločitve sprejema sam.

Usmerjajmo vedenje namesto čustev

Glede na osebne, družinske in družbene vrednote ter glede na čas, moralo in kulturo starši želimo otroka vzgojiti v osebo, ki se bo zavedala svoje vrednosti, cenila druge ljudi in bo obvladala veščine, ki bodo koristne tako zanjo kot za družbo. In jasno je, da s stalnim psihološkim pritiskom na otroka tega ne moremo doseči. Zdrava alternativa psihološkemu nadzoru pa je nadzor vedenja.

Nancy Darling, profesorica psihologije na Oberlin College, je podala zelo nazorno razlago med enim in drugim nadzorom. Vzemimo splošni primer, ko je potrebno otroka naučiti vedenja, s katerim ne ogroža sebe in drugih. Nadzor vedenja pomeni, da starši postavijo jasna pravila in meje ter da so striktni pri upoštevanju le-teh. Da se o mejah pogovarjajo, da dovolijo vprašanja, da poslušajo in spodbujajo. Otroku dajo vedeti, da ima pravico razmišljati drugače in da je njegovo mnenje spoštovano, čeprav je različno od mnenja staršev.

Psihološki nadzor pa vsebuje vzbujanje občutka krivde, izsiljevanje, ignoriranje, nadzorovanje otrokovih čustev in prepričanj in govorjenje, da otroka ne bomo imeli več radi, če ne bo delal, kot želimo. Vse slednje našteto napada otrokovo osebnost, namesto da bi jo izgrajevalo.

Konkretno: pospravljanje igrač

Boji okoli pospravljanja igrač se odvijajo v vsakem domu. Na tem primeru si oglejmo razliko med nadzorom vedenja in psihološkim nadzorom.

Najprej postavimo pravilo glede na našo vrednoto o čistem domu, npr.: pred večerjo je potrebno pospraviti vse igrače. Povemo, zakaj in dovolimo vprašanja.

Nadzor vedenja:

Nadzor vedenja pomeni, da starši postavijo jasna pravila in meje ter da so striktni pri upoštevanju le-teh. Da se o mejah pogovarjajo, da dovolijo vprašanja, da poslušajo in spodbujajo.

Dokler otrok ne osvoji večerne rutine pospravljanja igrač, ga vsak večer opomnimo tako, da pristopimo k njemu in se prepričamo, da imamo njegovo pozornost. Če se otrok loti pospravljanja, ga spodbujamo in pohvalimo.

V kolikor se upira, vztrajamo pri svojem pravilu in ga poskušamo motivirati. »Iger« za motivacijo je veliko: Lahko se dogovorimo, da eno igračo pospravimo mi, eno on itd. Lahko določimo časovni okvir (npr. nekaj minut) in otrok tekmuje, koliko igrač mu uspe pospraviti v tem času. Kadar se otrok pospravljanju upre, mu povemo, da od pravila pospravljanja igrač ne odstopamo. Lahko pa mu, če predlaga, da bo pospravil »čez pet minut«, to odločitev in odgovornost zanjo prepustimo. Povemo, da bomo nastavili alarm na pet minut (na telefonu, na pečici, …), in da pričakujemo od njega, da se bo držal svoje odločitve. Občutek odgovornosti in nadzora nad svojimi dejanji in odločitvami dela čudeže.

Psihološki nadzor:

Bistvo psihološkega nadzora je zajeto v naslednjih stavkih: »Kako si počasen, že zdavnaj bi moralo biti vse v škatlah.« »Še krave v hlevu imajo bolj čisto kot ti v sobi.« »Če ne boš hitro pospravil, bom vse zmetala v koš.« »Spat boš šel brez večerje in pravljice.« »Kdo te bo pa imel rad, če boš takšen pacek.« Skratka – grožnje, žalitve, obtoževanje, vzbujanje občutkov krivde ter čustveno izsiljevanje.

S psihološkim nadzorom rušimo varno navezanost

Medtem, ko z nadzorom vedenja med drugim spodbujamo tudi zdravo navezanost med otrokom in nami, pa jo s psihološkim nadzorom rušimo.  Starši smo prvi, ki lahko otroku nudimo varno zavetje – bazo, iz katere lahko raziskujejo svet. Naša zdrava skrb in odgovornost sta tako ključna za socialni in čustveni razvoj otroka – ter za njegovo srečo, veselje in zadovoljstvo, ki jih bo občutil v življenju.

Vir: www.inc.com

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja