Če bi še enkrat prvič stopila na svojo materinsko pot, bi …

Mateja Kropec Šega
Nedelja, 4. junij 2017, 5:46
Image
Mother-and-Daughters
Starost najinih starejših otrok se giblje tam nekje okoli dvajsetice. Vedno bolj hodijo po svojih poteh, midva pa lahko skoraj samo še gledava, kaj je iz najinega truda nastalo. Vpliva imava vedno manj.

Načrti, načrti …

Preden sem imela otroke, sem bila seveda pregovorno pametna, kako bo to izgledalo pri meni. Tu in tam sem prebrala kakšno »pametno« knjigo ali članek in v sanjah sem že videla, kako bom stvari počela po svoje, kako lepo bodo vzgojeni moji otroci in velikokrat sem se na tihem čudila nekaterim potezam, ki so jih na področju vzgoje in odnosa do otrok vlekli drugi starši, ki so se s to vlogo spopadli nekaj let pred mano.

Ravnanje z otroki je plod spleta okoliščin

Brez moža otrok pač ne more biti. Našla sva se, se prepričala, da deliva podobne vrednote, in se poročila. Čez čas se nama je pridružila majhna dišeča štručka. Kmalu sem spoznala, da bodo moje ravnanje z otroki, poleg mojih sanj in načrtov, krojile še številne druge stvari.

Preden sem imela otroke, sem bila seveda pregovorno pametna, kako bo to izgledalo pri meni.

Mož izhaja iz zelo umirjene družine, v naši pa je vselej vladal nekakšen kaos. In čeprav sva si oba želela isto, je bila pot, po kateri bi to želela doseči, pri vsakem drugačna. Neprespane noči prvih mesecev so nama pomagale, da sva bila prizanesljiva do odločitev drug drugega. Ali je umiriti jokajočega dojenčka uspelo možu z nežnim zibanjem in brundanjem brez posluha ali meni z mešanico dojenja, nošenja in plesa, sploh ni bilo pomembno.

Kaj sva storila dobro?

»Dojenčkasti« čas enkrat mine. Mali nagajivčki zrastejo v nagajivce, vzgojni »izzivčki« pa v izzive. Prave, zaresne.

Na katere sva se dobro odzvala?

  1. Znala sva v otrocih zbuditi globoko, nežno ljubezen do Boga in jih nekako popeljati skozi leta mladostništva v mlado odraslost, kjer svojo otroško in mladostniško vero sami skušajo pretopiti v žlahtno vrednoto.
  2. Vsa leta sva se zelo trudila za to, da sva otroke vključevala v zdrave sredine. Skrbno sva izbrala šolo, temeljito premislila o primernosti in številu izven šolskih aktivnosti. Ne časovni in ne finančni vložki v razumnih mejah v glavnem nikoli niso bili ovira. Vem, da sva zaradi tega v očeh nekaterih veljala za »nora starša«.
  3. Vsa leta najinega zakona se imava rada. Seveda se tudi spreva in sva včasih zelo jezna drug na drugega. Ampak osnovno vzdušje med nama je naklonjena ljubezen.
  4. Vsak po svoje sva otroke blagoslavljala in jih priporočala Bogu. Na tem področju mi je mož v veliko spodbudo in vzgled.

Kje sem zgrešila?

O tem lahko pišem samo v ednini. Mož ima verjetno tukaj drugačen seznam ali vsaj drugačen vrstni red na njem.

  1. V najzgodnejšem otroštvu, sploh prvorojenke, sem prevečkrat ravnala po nasvetih iz tistih nekaj redkih knjig tedanjega časa in se bala prisluhniti svojemu notranjemu glasu.
  2. Če bi lahko šla še enkrat nazaj, bi otroke večkrat povabila s seboj delat. Karkoli. Tako pa sem bila preveč obremenjena s tem, da bom hitreje naredila sama in bomo prej prosti. Pozabila pa sem, da biti skupaj ni samo preživljanje prostega časa.
  3. Še veliko več časa bi porabila za to, da bi z otroki v naročju brala. Ne vem, če je še kakšna dejavnost, ki tako toplo povezuje.
  4. Poskusila bi biti bolj umirjena. Včasih se mi zdi, da sem otroke preveč napolnila z lastnim nemirom, živčnostjo in hitenjem. S tremi majhnimi otroki sem še vedno mislila, da moram biti popolna gospodinja in gostiteljica. In da je sramotno prositi ali celo plačati za pomoč.Nikoli ne bi bila to, kar sem, če se ne bi tolikokrat zmotila in tolikokrat padla.
  5. Žal mi je za vsak trenutek, ki ga nismo namenili crkljanju, pa bi ga lahko. Včasih, sploh v letih, ko sem otroke dojila, sem bila zelo zasičena s telesnimi stiki. In sem se znala še dodatni »dozi« objemov spretno izmakniti.

Obžalovanje ne spremeni ničesar

Danes, ko imam štiri otroke, od tega dva skoraj povsem odrasla, se končno počutim zrelo in doraslo svojemu materinstvu. Nekatere stvari iz preteklosti ocenjujem kot dobre, spomnim pa se tudi ogromno odločitev, kjer sem čisto zgrešila. Ukazi, izrečeni v slabi volji, prepovedi brez pravega smisla in premisleka … In vendar ne bi spremenila prav ničesar.

Moji otroci rastejo v lepa bitja. To mi je najpomembnejše. Rastem pa tudi sama v lepo mamo. Kajti gradi me vse, kar sem bila, kar sem storila, kar sem spregledala, kar sem dovolila. Gradijo me sramotne odločitve in salomonske razsodbe. Krasijo me mnoga odpuščanja in bežni poljubi in objemi.

Nikoli ne bi bila to, kar sem, če se ne bi tolikokrat zmotila in tolikokrat padla. In če ne bi bila tolikokrat objeta, poljubljena in vsak večer pokrižana tudi s štirimi majhnimi rokami. Hvala vam, moji otroci, da me držite na pravi poti. Da, tudi vi mene. 

 

Foto: evango.net

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor