"Čas je tisti, ki ustvarja dobre odnose"

Mica Škoberne
Petek, 15. maj 2015, 4:14
Image
zzd zaupanje

Dr. Zdenka Zalokar Divjak o tem, zakaj so današnji otroci nesamostojni, zakaj bežijo v virtualne svetove, kako vstopiti v svet najstnika, o iztrošenih 12-letnikih, starševskem nezaupanju in o napakah, ki se jim lahko izognemo.  

Psihologinja in logoterapevtka doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak ima dolgoletne svetovalne in terapevtske izkušnje, veliko se posveča odnosom med starši in otroki. Že 28 let vodi tabore za otroke v naravi, z njimi preživi po dva poletna meseca in opazuje spremembe generacij. A kljub opažanim razlikam trdi: »Otroci so taki, kot so vedno bili, spremenili smo se starši

Je avtorica šestih knjig, predava tako študentom kot tudi staršem po vsej Sloveniji. Objavljamo povzetek njenega predavanja z Nikolajevih srečanj 14. aprila v Logatcu.

Otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen in vzgojo

zzd

Osrednje izhodišče predavanja dr. Zalokar Divjakove je bilo, da otroci za zdrav razvoj nujno potrebujejo dvoje – ljubezen in vzgojo.

Brezpogojna ljubezen zadovoljuje otrokovo potrebo po varnosti, sprejetosti, skrbi zanj. Vsak otrok mora biti bivanjsko zasidran, družina mora biti njegovo mesto varnosti, mesto umirjanja. Brezpogojna ljubezen do otroka je, kot priznava Zalokar Divjakova, težka zahteva – ena najtežjih v vzgoji.

Ob brezpogojni ljubezni pa je potrebna tudi vzgoja, pod katero predavateljica razume odzivanje strašev na otrokovo vedenje. Oboje – ljubezen in vzgojo – pa mora povezovati zaupljiv, iskren odnos, ki je ključnega pomena – če ni tega odnosa, ni ničesar, je opozorila Zalokar Divjakova.

Pravi, da se vedno pogosteje srečuje z mladostniki, ki izjavljajo: »Ne morem zaupati svojim staršem,« ali: »Ne upam povedati staršem.«

Zaupljiv odnos potrebuje čas in živi stik

In kako vzpostaviti odnos zaupanja? »Graditi ga je potrebno vsak dan sproti!« In za to nujno potrebujemo čas z otroki: »Čas je tisti, ki ustvarja dobre odnose.« Na ta način tudi otroka spoznavamo – njegovo osebnost, notranjost, zanimanja, sposobnosti. Če otroka ne poznamo, so naša pričakovanja do njega lahko povsem zregrešena in najpogosteje previsoka. In kar se obnese pri enem otroku, je lahko pri drugem povsem neuporabno.

V času sodobne tehnologije, v katerem imajo pomembno mesto sodobni načini komunikacije, je živi stik še posebnega pomena. Naš čas je po mnenju Zalokar Divjakove preplavila »instant oblika bivanja – odnosi so osiromašeni, nevede se oddaljujemo od pristnosti«. Ko se z otrokom v živo pozdraviva po prihodu domov, se lahko že iz njegovega prihoda in tona glasu začuti, kako je. Če se ne bi srečali v živo, tega ne bi izvedeli.

Otroci so taki, kot so vedno bili, spremenili smo se starši.

Z vsemi vprašanji, ki jih otroku zastavljamo pri prihodu iz vrtca, preverjamo predvsem to, ali se tam počuti varnega, ker vemo, da je to bistveno. »Vsi didaktični pripomočki in program vrtcu so zaman, če se otrok tam ne počuti varnega,« je opozorila Zalokar Divjakova.

A odgovori otrok na vprašanje: »Kako je bilo v vrtcu/šoli?« so pogosto zelo skromni. Majhni otroci namreč še nimajo razvitega občutka za to, kaj je bilo danes in kaj včeraj, v njihovem svetu domišljije stvari nimajo jasne časovne umeščenosti, sedanje stvari povezujejo s preteklimi izkušnjami.

Še veliko težje pa je karkoli izvedeti od najstnika. Kaj v tem primeru priporoča? »Do najstnika je treba priti po indirektni poti. To pomeni, da moramo biti z njim, skupaj nekaj početi (recimo skupaj kositi zelenico, iti v trgovino, na obisk k babici). Ko se bo v njem pojavil občutek varnosti, se bo počasi začel odpirati

zzd oce sin

"Do najstnika je treba priti po indirektni poti: biti z njim, z njim nekaj početi. 
Ko se bo v njem pojavil občutek varnosti, se bo počasi začel odpirati."

Neučakani starši

Otrokov občutek varnosti pa rušijo tudi previsoka pričakovanja staršev. Če otrok ne zmore, to v njem ustvarja blokado in zelo škodljivo vpliva na njegovo osebnost. Če teh pritiskov ne zmore več, včasih pobegne od doma, saj se tam ne počuti varno. Mnogi otroci pa bežijo v virtualne svetove (preko socialnih omrežij, mobilnih telefonov …). 

Če otrok ne zmore, to v njem ustvarja blokado in zelo škodljivo vpliva na njegovo osebnost.

Sodobne tehnologije smo starši danes sprejeli kot nekaj neizogibnega, a namesto tega bi se morali spraševati – kakšno vsebino dati otrokovemu življenju, da bo tega potreboval čim manj.

Starši danes smo preveč nepotrpežljivi in si želimo, da bi naši otroci vse zmogli čim prej, opaža Zalokar Divjakova. A s tem siromašimo njihovo otroštvo.

Zaupanje namesto nadzora

Zalokar-Divjakova je prepričana, da danes otrokom prepuščamo veliko premalo odgovornosti in jim premalo zaupamo, namesto tega pa je vsepovsod starševski nadzor, zaščitništvo in tudi vedno več nezdrave navezanosti. Otrok si ne upamo več pustiti samih v šolo, samih doma. Stalno smo obremenjeni s potencialnimi nevarnostmi. Ker se nam stalno mudi, raje hitro sami naredimo namesto otroka.

A takrat, ko damo otroku odgovornost v njegove roke, se odlično počuti. Čuti, da mu zaupamo. Če pa naredimo namesto njega, mu s tem sporočamo: »Ti sam tega nisi sposoben!«

Ko damo otroku odgovornost v njegove roke, se odlično počuti. Čuti, da mu zaupamo.

In kje začnemo delati napake?

Že na igrišču, kjer starši otrokom ne pustijo, da bi se igrali. Stalno se vpletajo v njihove spore, jih omejujejo pri tem, kaj lahko počnejo. Starši se z njimi igrajo in učijo. Posledica tega so zmedeni, nesamostojni, odvisni otroci brez lastnih (tudi negativnih) izkušenj in lastnega jaza.

Mnogi starši danes razmišljajo tako: »Če bomo otrokom nudili idealne pogoje, bodo razvili zadovoljno, ustvarjalno osebnost.« A Zalokar Divjakova trdi, da v resnici to ne deluje, saj je v današnjem času vedno več otrok, ki sploh ne vedo, zakaj bi živeli in zakaj bi karkoli delali: »Spregledali smo namreč, da je otrok tudi duhovno bitje, ki nujno rabi cilje. In ki mora znati tudi potrpeti, čakati, se odrekati, žrtvovati. Ker lahkih poti ni. Če otrok tega nima v sebi, se v njem razvije narcistična drža.«

Psihiatrične bolnišnice so po besedah Zalokar Divjakove danes polne mladih, ki ob prvih življenjskih neuspehih odnehajo, enostavno ne zmorejo.

zzd obupan

"Psihiatrične bolnišnice so danes polne mladih, ki ob prvih
življenjskih neuspehih odnehajo, enostavno ne zmorejo."

Iztrošeni 12-letniki

Danes so otroci prezgodaj vpeti v obilico interesnih dejavnost in se iztrošijo, opaža Zalokar Divjakova. Pojasnjuje, da po 12. letu pri otroku nastopi najbolj ustvarjalno obdobje, a so danes mnogi otroci do takrat že iztrošeni in zapadejo v nekakšno apatijo.

Glede interesnih dejavnosti zato sama priporoča naslednje: v prvih treh razredih osnovne šole naj bo otrok doma, da se »zasidra«. Po prihodu domov otrok rabi vsaj eno uro, da se udomači. Po 3. razredu pa se ji zdi primerna po ena dejavnost na teden. »Ničesar ne boste zamudili, v zgodovini so vsi veliki talenti slej ko prej prišli na dan. Vaša naloga je, da ne podleže današnji hitrosti in stremenju za kvantiteto, sicer bomo v otrocih ubili igrivnost in radoživost, postali bodo izpraznjeni.« 

V prvih treh razredih osnovne šole naj bo otrok doma, da se »zasidra«, po 3. razredu pa je primerna po ena dejavnost na teden.

Zalokar-Divjakova pri vedno več otrocih opaža pomanjkanje vztrajnosti, volje, interesa … Pred kakimi 6 leti je na taboru prvič doživela, da se je otrok v gozdu dolgočasil, ni vedel, kaj bi počel, bilo mu je »brez veze«. Pričakoval je, da mu bo ona ponudila kup aktivnosti, med katerimi bo izbiral. Nazadnje se je v njem zbudil proces, da je začel že ponoči razmišljati o tem, kaj bo čez dan v gozdu počel.

Tudi voljo je pri otrocih potrebno trenirati vsak dan sproti, meni Zalokar Divjakova. Za to pa otroci potrebujejo zahteve in tudi nekaj »porivov«. Kot primer navaja vzpon na hrib. Veliko otrok, še posebej najstniki, je med vzponom precej slabe volje. A če te iste obraze pogledaš ob sestopanju, lahko opaziš veliko zadovoljstvo, ponos.

Meni, da je veliko bolj, kot da otroka vprašamo: »Ali bi ti mogoče …?«, da enostavno rečemo: »Pridi, greva!« In da ni nič hudega, če gre otrok v začetku s povešenim nosom.

Doslednost je preventiva pred kaznijo

Če je otrokom vse dopuščeno, brez kakršnih koli posledic za neuspoštevanje norm in pravil, potem se bo po besedah Zalokar Divjakove slej ko prej uresničil ljudski rek: »Tega bo pa še življenje kaznovaloKazni se lahko povsem izognemo na en način – s tem, da smo dosledni.Življenje samo vedno izstavi račun, zato ni pametno čakati, opozarja predavateljica. Vzgoja od staršev zahteva reakcijo na vedenje otrok, ki je običajno v obliki pohvale ali kazni.

A kazni se lahko povsem izognemo na en način – s tem, da smo dosledni. Če bi bili dosledni, kazni sploh ne bi bile potrebne, je prepričana Zalokar Divjakova. A to nam je seveda težko, ker otroci hitro najdejo šibke točke. Še posebej težko pa je, kadar nimamo časa in smo v neki napetosti. Takrat pogosto popustimo.

Doslednost vključuje besedo "ne". Otrok namreč rabi vodila, od odraslih pričakuje, da mu določimo meje, obveznosti in naloge. Otroci in starši smo sicer enakovredni kot človeške osebe, nismo pa enakopravni.

In če otroka poznamo, tudi dobro vemo, kdaj je potrebno malce zaostriti, kdaj pa popustiti.

zzd vodstvo

Otrok rabi vodila, od odraslih pričakuje, da mu določimo meje, obveznosti in naloge.

Izločeni očetje, pakt med mamo in otrokom

Zalokar Divjakova je zelo kritična do permisivne pedagogike, ki po njenih besedah izhaja iz liberalizma in napačnega pojmovanja svobode. V tej pedagogiki je otrok središče družine, odnos med staršema pa zapostavljen. Opaža celo, da so danes očetje pogosto izločeni in da se ustvari nekakšen »pakt« med mamo in otrokom. Ta je zelo problematičen, ker otrok mamo »vrti« po svoji volji, moški pa se od vsega skupaj enostavno odmakne. Zalokar Divjakova meni, da moški pogosto situacijo vidijo bolj realno, zato sama (le deloma v šali) svetuje: »Če se starša ne moreta zmeniti, naj obvelja očetova.«

Starši, bodite zares starši!

Otrok želi napredovati, iti vedno dlje. Pri tem pa potrebuje odrasle, ki so mu vzor – vprašanje je samo, koga si bo za to izbral.

Problem današnjega časa je po opažanjih Zalokar Divjakove tudi to, da so se starši začeli istovetiti z otrokovimi čustvi. Navedla je primer najstnice, ki jo je pustil fant, in njene mame, ki je ob tem potožila: »S hčerko že cel teden jočeva.« Zalokar-Divjakova na to odgovarja: »Tako ne gre. Saj si vendar mama. Nekaj naredi!«

Kot posebej pereč pa izpostavlja problem molka v odnosih. Recimo primer, ko mama tri dni ne govori s hčerko, ker jo je ta užalila. »Pa saj niste vi v puberteti!« na to pravi predavateljica. »Odrasli lahko stvari zverbaliziramo in ne trmarimo. Tisti, ki je bolj zrel, gre prvi naproti. Ker komunikacija je za odnos to, kar je kri za telo. Življenje je prekratko, da bi bili tiho.«

Komu bo sledil?

Otrok želi napredovati, iti vedno dlje, pravi Zalokar Divjakova. Pri tem pa potrebuje odrasle, ki so mu vzor – vprašanje je samo, koga si bo za to izbral. Če pri starših, v družini, ne najde varnosti, bivanjske zasidranosti, jo bo iskali kje drugje

 

Foto: elevationekidz.com, primorskival.si, blog.laurawooten.com, farzadlaw.com, idiva.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem