Bogdan Žorž o vzgoji

Piše: Katja Ban
Četrtek, 22. april 2010, 1:00
Image

Bogdana Žorža poznamo kot psihologa in psihoterapevta. Čeprav se je pred enim letom upokojil, še vedno vodi Svetovalnico Tabor, kjer pomaga otrokom, mladostnikom in družinam v stiski. Napisal je več knjig, že več let piše za revijo Ognjišče, na radiu Ognjišče svetuje v oddaji Za življenje. Kot predavatelj ali gost okroglih miz gostuje širom Slovenije.
 

 

 

Vam ob vsem naštetem sploh ostane kaj prostega časa? Kako ga preživljate?

Resnici na ljubo mi je časa v zadnjih nekaj letih res že kar hudo zmanjkovalo, čeprav sam vedno pravim, da gre le za vprašanje izbire in organizacije časa. Čas ni pomemben – medtem ko nekaj počnemo, pač čas teče, za vse enako … No, z upokojitvijo se stvari spreminjajo. Res si nekoliko več časa vzamem sedaj tudi zase, za družino … In ta čas najraje z ženo preživljava kje v naravi – pa naj bo to v vinogradu ali v gorah, s katerimi sva kar rahlo zasvojena … Pa tudi za duhovnost si sedaj vzameva več časa.  

 

Vodili ste B&Z IZZIV Zavoda za pomoč otrokom, mladostnikom in družinam v stiski, ki se je sedaj preoblikoval v Svetovalnico Tabor. Kdo se obrača k vam po pomoč? Imajo starši probleme z otroki ali otroci probleme s starši? 

Iskalcev pomoči je vedno več in tudi težave, problemi, s katerimi se obračajo po pomoč, so vedno pestrejši. V našem Mladinskem domu v Čepovanu smo sprejemali otroke in mladostnike z najrazličnejšimi težavami, pomoč so vse pogosteje iskali kar starši sami, čeprav mnogi po nasvetu šol ali drugih. No, tudi vaš pomislek na težave s starši ni brez osnove: veliko že odraslih otrok se še vedno obrača name s prošnjo za pomoč, nasvet – ker se nekako ne morejo otresti nezdravega nadzora staršev, ker jim starši ne »dopustijo odrasti«. Sedaj, po upokojitvi, imam še skromno svetovalnico, v kateri pa se vse bolj zavestno omejujem le na pomoč pri vzgojnih problemih. 

 

Kateri vaš nasvet starši najtežje sprejmejo?

Težko odgovorim! Pravzaprav nimam občutka, da starši ne bi hoteli sprejeti nasveta – vendar sem v nekem posebnem položaju: name se večinoma obračajo starši sami in so torej vnaprej pripravljeni sprejeti tudi kak nasvet. Morda je več težav pri starših, ki se pritožujejo nad neprimernim vedenjem otrok, in pričakujejo, da bom jaz »popravil« tega otroka, ne pa da jim bom svetoval, kako naj spremenijo svoje vzgojne prijeme … Ampak, veste, v resnici ni problem v tem, ali starši sprejmejo nasvet ali ne. Problem je v tem, kako starši zmorejo ta nasvet uresničevati. In tu je včasih potrebno resno delo, ki ni več svetovanje, ampak že prava terapija, saj se morajo starši soočiti z lastnimi vzgojnimi vzorci, ki jih prenašajo iz svojega otroštva …  

 

Pregovor pravi, da je kovačeva kobila zmeraj bosa. Kaj se je vam osebno pri vzgoji zdelo najtežje? Bi kaj naredili drugače? 

Če naj bom iskren – moram priznati, da sem bil slab oče! Kar bi povsem odločno spremenil, če bi lahko čas zavrtel nazaj, kot rečemo: več bi se pogovarjal, več časa bi posvetil vzgoji, več bi se pri vzgoji posluževal pohvale, spodbud, opore! Ni me sram priznati, da pri svojem psihoterapevtskem delu z otroki in starši veliko črpam prav iz svojih vzgojnih napak! 

 

O vlogi starih staršev ste napisali knjigo Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Kako lahko stari starši pomagajo pri vzgoji? Kako se sami znajdete v vlogi dedka? 

Ta tema mi je zelo pri srcu – tudi zato, ker sem tako močno doživel svojo vlogo starega starša, nonota, kot rečemo pri nas. Veliko opozarjam že na to, da se je kriza družine, o kateri danes toliko govorimo, začela pravzaprav z razpadom velike družine, v kateri so bili poleg otrok in staršev še stari starši, pa še kdo … No, prej ste me spraševali o vzgojnih napakah staršev – v takšni veliki družini so vzgojne napake veliko manj boleče, manj hude, ker jih vedno lahko blažijo drugi družinski člani. V družinici, ki jo tvorita samo mati in otrok – ima pač vsaka materina vzgojna napaka zelo resne posledice! Torej – največje vzgojno poslanstvo starih staršev je torej prav v tem dopolnjevanju vzgojne vloge staršev in v blaženju vzgojnih napak. V današnjem potrošniškem času pa najbrž stopa v ospredje drugo poslanstvo, to je poslanstvo skrbi za vzgojo duhovnih vrednot. V praksi sicer stare starše priznavamo predvsem kot »zastonj servis«. Tudi ta vloga ni zanemarljiva, a ni bistvena! Meni to poslanstvo starega starša res veliko pomeni, morda tudi zato, ker sem (vsaj upam tako) bolj zrel in se tega jasneje zavedam. In mi je zelo lepo biti stari oče – pa čeprav včasih tudi težko, zlasti v trenutkih, ko se mi zazdi, da bi »moral« kaj posredovati, ko mi kaj ni všeč – pa se trudim zadržati, se trudim, da ne bi s svojim posredovanjem rušil avtoritete staršev.  

 

Napisali ste tudi knjigo RAZVAJENOST - rak sodobne vzgoje. Na to temo predavate po vsej Sloveniji. Iz naslova knjige bi lahko sklepali, da je razvajenost težko ozdravljiva smrtno nevarna bolezen – je to pretirana ugotovitev? Kako jo preprečiti in kako jo (o)zdraviti?  

Ni pretirana trditev in zelo sem prepričan, da je danes razvajenost nevarna tudi za obstoj naroda! Splošne družbene razmere so še vedno take, da razvajanje spodbujajo. V mislih imam najprej potrošništvo – vsa ta potrošniška »mašinerija« računa na razvajene ljudi, ki bodo »pridno trošili«, ki se ne bodo mogli upirati mamljivim ponudbam reklame. Pa tudi pretiravanja s »pravicami« spodbujajo razvajanje. Vsepovsod govorilo le o pravicah – nič pa o dolžnostih! Zdravljenje razvajenosti je zelo težko, predvsem zato, ker razvajenec ni pripravljen priznati svoje razvajenosti in išče zdravilo za svoje težave drugje – pravzaprav čaka, zahteva, da mu težave rešijo drugi. Kadar pa se razvajenec zave svoje razvajenosti, postane vse drugače – in lahko se posledic razvajenosti tudi reši. Glede preprečevanja pa: potrebno se je zavedati pogubnosti permisivne vzgoje, ki je omogočila tako velik razmah razvajenosti, potrebno je zavedanje odgovorne vloge vzgoje! Za zdravo vzgojo brez razvajanja je potrebno ob zdravih, trdnih vrednotah otroka vzgojiti tako, da si bo z lastnim naporom prizadeval reševati probleme, s katerimi se srečuje v življenju, da se bo pripravljen tudi odrekati in prevzemati soodgovornost za sožitje v svojem okolju.  

 

Vzgoja je najprej naloga staršev. Kakšna je vzgojna vloga države? Kaj pa Cerkve?

Država je poklicana, da ustvarja take življenjske pogoje, v katerih se bodo starši lahko posvetili vzgoji. Sem sodi vse od davčne in družinske politike, pa do organizacije otroškega varstva in šolstva. Žal danes pogosto ni tako. Šolski sistem hitro rad zaide – in postavi starše v vlogo nekakih pomočnikov učiteljem. V resnici bi morala tudi šola biti le pomoč staršem! Cerkev pa ima tu še posebno poslanstvo. Ko govorimo o treh poslanstvih Cerkve: evharistiji, oznanjanju in dobrodelnosti, ne moremo mimo dejstva, da vsa tri poslanstva v resnici živijo samo v povezanosti z družino, z vzgojo. Velikokrat poudarjamo, da Cerkev skrbi za vzgojo duhovnih vrednot. To je res, a tudi tu je treba neko jasno zavedanje: tudi duhovne vrednote se najprej oblikujejo v družinski vzgoji. Včasih je bilo to samoumevno. Ko danes ugotavljamo, da šepa prav vzgoja duhovnih vrednot v družini, bi bilo potrebno veliko več pozornosti in energije nameniti temu, kako pomagati družini, da bi se vzgoja vrednot vrnila vanjo. 

 

Če bi lahko staršem dali zgolj en preprost vzgojni nasvet – kaj bi jim svetovali?

Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega!

Objavljeno v Salezijanskem vestniku 1/2010, poobjavljeno z dovoljenjem.

© Copyright iskreni.net

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Četrtek, 22. april 2010, 10:46

Slika je pa taka, kot bo zdaj zdaj nekoga vžgal. :)

Četrtek, 22. april 2010, 18:27

Zelo, zelo dobrodošel prispevek za vse mlade, malo manj mlade ali stare starše.
Z vsem napisanim se zelo strinjam. Pogovor z psihoterapevtom je dober pokazatelj, da vzgoja ni enostavna stvar.
Vsa vprašanja in odgovori so mi bili kot izziv, oziroma refleksija najine vzgoje. To je zanimivo,ko so otroci že odrasli in res lahko potrdim da vzgoja ni enostavna, ampak splača se vzgajati tako kot pravi Žorž. (Svetujem vam, da preberete njegove knjge - jih toplo priporočam; moja izkušnja).

V tem pogovoru pa se me je najbolj dotaknilo besedilo:

\"Če bi lahko staršem dali zgolj en preprost vzgojni nasvet – kaj bi jim svetovali?\"

\"Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega.\"

Te besede je potrebno izpisati in pritrditi na prostor, na katerem naše oči in misli obstanejo večkrat na dan.

Anonymous
Petek, 23. april 2010, 12:14

Bogdan Zavec :side:

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem