Blizu srca - tudi po porodu

Četrtek, 3. junij 2010, 1:00
Image

mami!  
Ker vem, da ti bodo z mojim prihodom gotovo pozabili priložiti navodila za uporabo in telefonske številke za nujne primere, bi ti rad povedal, kaj potrebujem.

Tvojo bližino

  • Do sedaj sem bil navajen tvojega bitja srca, tvojega gibanja in tvoje toplote. Ne loči me takoj od tega. To bo zame prevelik šok. Nosi me, kolikor le zmoreš, vsaj kadar sem buden, saj to v začetku ne bo veliko časa, obljubim.  
  • Tvojo bližino potrebujem, ker je to jezik ljubezni, ki ga razumem. Ali si vedela, da so otroci, ki so jih samo hranili in ni nihče z njimi vzpostavljal kontakta, umrli še pred dopolnjenim prvim letom? Ljubezen in tesno vez s tabo potrebujem tako, kot potrebujem hrano in nego.
  • Če me boš nosila v svojem naročju prve 3 mesece vsaj 3 ure dnevno, bom manj jokal, mirnejši bom, hitreje bom shodil in se razvijal na vseh področjih.
  • Tvoje bližine ne potrebujem samo zaradi ustvarjanja vezi, ampak tudi zaradi tvojega gibanja. To poskrbi, da se pravilno razvija tudi moje telo, predvsem pa možgani. Voziček in avto sta bolj slab nadomestek tvojega gibanja. Povzročata preveč tresljajev. Brez gibanja bom nemiren, brcal bom in krilil z rokami, toda to mi ni prijetno, še manj nujno potrebno.
  • Če bom prve pol leta pogosto v tvojih rokah, bom kasneje samostojnejši in se te ne bom plaho oklepal, ko bom shodil. Pogumno in radovedno bom raziskoval svet, pa tudi vrtca ali varstva se bom hitreje privadil.
 
Razne nosilke, kot so sling, trak, štorklja, vreča in nahrbtnik za nošenje otroka, smo predstavili v članku Slingi, trakovi, štorklje ... 

 

Pogovarjaj se z menoj

  • Tvoj glas mi je znan, naj spoznam in se navadim tudi tvojega obraza. Pogovarjaj se z menoj, tudi če te ne razumem, to potrebujem.
  • In ko bom že bolje videl, mi predstavi svoj svet. Nosi me, ko boš pospravljala, se igrala s starejšo sestrico in šla po opravkih. Opazovati tvoje življenje je to, kar potrebujem, in ne pisane igralne blazine in igrače, ki mi migljajo pred očmi.  

 


Dojenje

  • Tvoje mleko je hrana, ki jo potrebujem. Ščiti me pred mnogimi boleznimi v času, ko je moj imunski sistem še nezrel in nedograjen.
  • Si vedela, da v resnici potrebujem tvoje mleko prvi 2 leti, in ne samo prvo leto? Zato me ne odstavljaj prekmalu in vztrajaj, dokler ti bo še dobro, kljub temu, da bo kdo mislil, da me razvajaš. 
  • Le z dojenjem, ki traja dlje kot 1 leto, bova oba dobila zaščito pred nekaterimi boleznimi, kot so rak, sladkorna bolezen, multipla skleroza ali debelost.
  • Če se bom dojil dlje, bo to pozitivno vplivalo tudi na moj intelektualni razvoj.
  • In mami … če ne bo šlo, bom razumel. Če te to spravlja v hudo stisko, potem vedi, da ni nič tako pomembno kot to, da si ti spočita in umirjena.

Več o prednostih dojenja v članku: Koristi dojenja. 

 

Odzovi se takoj, ko te kličem

  • Če jokam, potrebujem, da hitro prideš k meni in me vzameš v naročje. Potem poskrbi za moje potrebe: sem lačen, imam pokakano pleničko? Mogoče pa le potrebujem tvojo bližino, saj veš, prve dni
  • Še kar jokam? Mogoče pa se je v meni nabrala napetost, ki bi jo rad sprostil. Če me boš skušala utišati z dudo ali pogostim dojenjem, se bo napetost v meni nabirala in bom vse bolj siten ali pa odvisen od dude. Če me boš ljubeče stisnila k sebi, se bom čez čas pomiril.
  • Boš uporabljala dudo? Potem naj naju ne ločuje, naj ne bo ves čas v mojih ustih in jaz nekje sam, brez pogleda nate in brez tvoje bližine. 

 

Uspavaj me s svojo bližino.

  • Upam, da imata z očkom dovolj veliko posteljo, saj bi rad spal poleg tebe, tako bova bolje spala oba.
  • Si vedela, da v deželah, kjer otroci spijo skupaj z mamami, sploh ne poznajo pojava smrti v zibki? Dojenčki, ki spijo poleg mame, imajo bolj reden srčni utrip in dihajo bolj enakomerno. No vseeno pa se pozanimaj o varnostnih ukrepih glede skupnega spanja: predvsem to ne sme biti vodna postelja in ti ne smeš nikoli leči k meni pod vplivom alkohola.
  • Očka protestira? Bom vseeno spal v svoji postelji? Potem pa me uspavaj v svojem naročju ali z dojenjem in potem preloži v mojo posteljo. Ta pa naj bo blizu tebe, da ti bo nočno vstajanje čim manjši napor.
  • Potrebujem tvojo bližino, da zaspim, sicer bom potreboval dudo, blazinico, igračko ali lasten palec … vse to pa je le slab nadomestek tebe.

 

Priskrbi mi mirno okolje

  • Prve tedne potrebujem mirno okolje. Naj obiski počakajo. Preveč hrupa in dogajanja me lahko tako prestraši, da bom potreboval dolg jok, da se znebim napetosti, ki jo bo to v meni povzročilo.
  • Če je obisk veleblagovnice neizogiben, in ne bom spal, bi bil rad v tvojem naročju. Šele ko malce odrastem in postanem radoveden, pa bom z veseljem sedel tudi v vozičku.

 

Poskrbi zase

  • No tole je pa res najpomembnejše: Draga mami, res pazi nase, da boš dovolj spočita, dovolj naspana, da boš imela dovolj pomoči v gospodinjstvu in dovolj klepetanja s prijateljicami, da te bo očka primerno crkljal in da me boš kdaj mirno oddala v varstvo in odšla malce na potep tudi sama. 
  • Če boš ti negotova, pod stresom, utrujena, bom to čutil in bom nemiren tudi jaz in saj veš … potem bom jokal …
  • Poišči prosim pomoč takoj ko se pojavijo težave. Če te skrbi dojenje, se obrni na svetovalke za dojenje. Če te skrbi moje zdravje se obrni na zdravnika. Tudi na internetu lahko najdeš strokoven nasvet.
  • Te skrbijo krči? Okrog tega je toliko teorij kot je mamic z otročki, ki imajo krče. Mi malčki, pa mislimo, da je najboljše zdravilo zanje mamino naročje in spočita vesela mama. Predvsem pa prosim nikar se ne izstradaj s kakšnimi dietami.
  • Če imaš premalo podpore, si najdi kakšno mamico za druženje ali kakšno podporno skupino, gotovo je kaj tudi v tvojem kraju. Lahko pa klepetaš tudi na različnih forumih na internetu.

Toda tudi če boš kdaj utrujena in sitna ali kdaj celo groba do mene, boš zame ena in edina. Ko te bom pogledal, bo to pogled največjega oboževalca in ko se bom stisnil k tebi, bo to vse življenje hrana za mojo dušo. Z očkom sta mi podarila življenje, to je neprecenljivo. Že zdaj te imam rad, ko te še ne poznam. In ker ti to še nekaj časa ne bom znal povedati, naj ti to povedo moje oči in moj angelski nasmeh.

Pa srečno mami!

Tvoj otrok

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Petek, 4. junij 2010, 13:10

Kako fajn članek! Se strinjam z vsem in upam, da bom dobra mamica mojemu dojenčku v trebuščku.

Sobota, 5. junij 2010, 11:46

Hvala za ta članek! Zdaj sem še bolj prepričana da nočem otrok. Joj kako komplicirate... Saj ne bo konec sveta če otroka kdaj pustite jokati... In spanje zraven staršev... Groza! Nosi me kolikor zmoreš, nosi me ko boš pospravljala, se igrala s starejšo sestrico, odzovi se takoj ko te kličem... Kaj vam pa je? Kdaj pa ima potem mama čas zase? Seveda postanejo takšni otroci razvajeni!

Ponedeljek, 7. junij 2010, 23:36

s člankom sem hotela približati otrokove OSNOVNE potrebe v prvem letu življenja. to ni ne nadstandard, niti luksuz, še najmanj pa je to razvajanje.

razvajanje je dajanje otroku tega, kar v resnici ne potrebuje z namenom, da bi ga osrečili. otroka prve pol leta sploh NI MOŽNO razvajati. vse kar potrebuje je tesna vez: to pa mu lahko daste z bližino (podnevi in ponoči), odzivom na jok, dojenjem in s tem da skrbite zase in za svoje potrebe.

seveda da otroka ne bo konec, če malo joka ... je pa velika razlika, kaj ob tem vi počnete: ali se zanj pač ne zmenite (kako bi se počutili vi, če bi se zjokali pred prijateljico ona pa bi vas ignorirala, da vas ne bo razvajala) ali pa ga vzamete v naročje (takoj ko lahko) in otrok ve, da v stiski ni sam in da ste ob njem...

bodite sočutni do svojih otrok! o razvajanju bomo pa še kakšno rekli!

Sobota, 12. junij 2010, 17:19

Čudovito pismo otroka...Mislim, da bi to sporočilo moralo prispeti v nabiralnik vsake mamice..in seveda tudi očeta. Dojenček potrebuje bližino staršev, saj se lahko le na ta način razvija zdravo in nemoteno. Zakaj bi ga pustili jokati, če ni treba. Ne bomo ga razvadili, če mu takoj priskočimo na pomoč. Ogromno je zmotnega mišljenja o teh stvareh. Še posebej glede dojenčkovega spanja. Nevem koliko let se že vleče teorija, da je treba dojenčke polagati v svojo posteljo...čim dlje od staršev,da ja ne bo razvajen. In kaj se zgodi potem...ko otrok dopolni tri ali štiri leta, pridrvi nazaj k mamici in tam ostane..ponavadi še zelo zelo dolgo..tudi do tridesetega;) VSE BO DAL ZA TO, DA NADOKNATI TISTO, KAR MU JE BILO VZETU KOT DOJENČKU.
Popolnoma se strinjam s tem , da otroka ne moreš razvaditi v prvih mesecih življenja. Ga pa lahko seveda kasneje...KAR HITRO.
DUDA...fantastična stvar...če želimo zamotiti otroka,ga odložiti in prepustiti samemu sebi. Kaj mu ni najlažje to stvar vtakniti v usta in ga utišati...potem pa se čuditi samemu sebi, se občudovati kako je lahko z dojenčkom in kako neverjetno dobri starši smo.
Seveda je veliko težje otroka utišati malo drugače. Ga stisniti k sebi in potolažiti. Za to potrebuješ čas, voljo in rahločutnost do otroka. Moraš biti seveda tudi kreativen...se znati za trenutek spustiti na otrokov nivo,kljub temu, da si že odrasel in nevem kako pameten z diplomami v žepu in še nevem čem. Otrok tega ne potrebuje!
Danes čas vse prehitro beži mimo nas, zato se dajmo vsaj pri otrocih za nekaj šasa ustaviti in v njih vložiti \"malo več\" tega dragocenega časa.

Še enkrat pohvale avtorici tega članka. Če se mu prepustiš, ga prebereš s srcem, seže zelo globoko. Naj to pismo odpotuje daleč naokoli.

Lepo pozdravljeni.

Matevžkov oče Matej in mamica Maja.

re: Mamica dvema
Ponedeljek, 13. september 2010, 0:44

[quote=ŠPELA]Hvala za ta članek! Zdaj sem še bolj prepričana da nočem otrok. Joj kako komplicirate... Saj ne bo konec sveta če otroka kdaj pustite jokati... In spanje zraven staršev... Groza! Nosi me kolikor zmoreš, nosi me ko boš pospravljala, se igrala s starejšo sestrico, takoj ko te kličem... Kaj vam pa je? Kdaj pa ima potem mama čas zase? Seveda postanejo takšni otroci razvajeni![/quote]

Dobra odločitev!!!!!!! Ko pa se enkrat predaš temu, pa razumeš o čem pravzaprav govori članek.

Sama imam dva fanta, prvega sem dojila dve leti in dva tedna, drugi je star devet mesecev, je še tudi polno dojen in bo, če bo vse po sreči tudi dojen do drugega leta.

Rada ju nosim v raznih nosilkah, tako da sta veliko z mano - ali pa z mojim možem, s katerim imama podoben če ne skoraj enak pogled na starševstvo.

Zraven polno delam (hvala bogu lahko od doma)in sem včasih res utrujena, izžeta - pa sem bila tudi, ko sem hodila žurirat in sem hodila domov v zgodnjih jutranjih urah... le da sedaj namesto mačka dobim za nagrado največje darilo, ki si ga more zamisliti človek - ljubezen mojih malčkov.

Zanju mi ne bi bilo težko prehoditi celega sveta, in kakšna urica manj spanja ali kofetkanja s prijateljicami niti slučajno ne odtehta časa, ki ga preživim z njima!!!!

Skratka - je prav da si se tako odločila, ker je že tako preveč staršev, ki se za otroka odločajo iz popolnoma napačnih razlogov. Čestitam, ker se poznaš tako dobro, da boš naredila uslugo kakšnemu bitjecu, ki bi se nemočen rodil v tvoje mrzlo naročje.... Pa vso srečo v življenju ti želim.

Če pa se slučajno kdaj premisliš, pa ti privoščim, da se boš lahko nekoč iz srca nasmejala svojim neumnim prepričanjem in zadovoljna pohitela pocrkljat malo angelsko kreacijo, ki se je spočela iz ljubezni med tabo in tvojim partnerjem....

Torek, 14. september 2010, 22:44

jaz pa vedno, ko preberem kak malce bolj \"nestrpen\" komentar, pomislim, da sem bila tudi sama, ko sem bila še prvič noseča, precej podobnega mnenja. moj otrok ne bo razvajen, spal bo v svoji postelji, in jaz bom uživala svojo porodniško, ko bo otrok spal in spal ...

trajalo je dve leti, ko sem se borila proti potrebam otrok in jih skušala stlačiti v svoje tut-pod-razno-ne-bodo-razvajeni prepričanje. pa ni delovalo. nekaj je bilo hudo narobe in je manjkalo. in začela sem brati in raziskovati ...

potem je zmagalo srce nad našimi zahodnjaškimi miti o tem, kaj je dobro za otroka. začela sem brati o povezovalnem starševstvu. moj najstarejši sin je imel več kot dve leti, ko je prvič prespal noč v \"ta veliki postelji\". od tistega dne se me je vsako noč celo noč tiščal kot klop. to je trajalo pol leta. in tako sva nadoknadila kar sva zamudila. potem je šel nazaj v svojo posteljo brez problema. toda šele takrat je nehal biti cmerast otrok. in med nama se je končno razvila vez, ki bi jo v resnici lahko gradila že od vsega začetka.

zato jaz ne obsojam, le držim pesti prav za vsako mamico in otroka, da zmaga srce nad razumom. kajti v resnici se učimo mi. učimo se tajati naše zakrknjeno (ranjeno) srce in se predati temu, kar je resnično poslanstvo vsakega človeka: ljubiti. ... in ne prisiliti druge, da služijo nam in našim potrebam.

Anonymous
Torek, 14. september 2010, 23:29

[quote=alenka]
zato jaz ne obsojam, le držim pesti prav za vsako mamico in otroka, da zmaga srce nad razumom. kajti v resnici se učimo mi. učimo se tajati naše zakrknjeno (ranjeno) srce in se predati temu, kar je resnično poslanstvo vsakega človeka: ljubiti. ... in ne prisiliti druge, da služijo nam in našim potrebam.[/quote]

Pa ti s tem, ko si za pol leta vzela k sebi otroka nisi služila njegovim potrebam? Ne razumi me narobe, se strinjam, da mora otrok včasih v posteljo k staršem, ampak mislim, da je življenje vedno prilagajanje. Včasih mi služimo otrokovim potrebam, ravno tako pa moramo naučiti otroka, da tudi on včasih služi našim. Odnos je vzajemen. Starši nismo sužnji. Gre za odnos spoštovanja in služenja in ljubezni iz vseh strani. Vsi moramo včasih potrpeti, včasih pa dobiti svojo zadovoljitev. Uravnovešeno.