Ali si ti sploh pravi/a zame?

Mica Škoberne
Sreda, 12. december 2012, 23:09
Image
par hladen

V vsakem odnosu je naravno, da se na neki točki vprašamo, ali je človek ob nas »pravi/a«. A samo dejstvo, da se o tem sprašujemo, še ne pomeni, da človek ob nas ni pravi in da je težava v njem/njej ...

Novinarka Rebecca Webber v reviji Psychology Today opisuje primer moškega po imenu Elliot Katz, ki se je po 10 letih zakona in z dvema otrokoma znašel sredi ločitve. Kanadski vladni svetovalec je za razpad zveze krivil ženo. »Sploh ni znala ceniti, kaj vsem sem počel, da bi jo osrečil.« Hranil je otroke, jih previjal, kopal, jim bral pravljice in spravljal spat. Pred jutranjim odhodom na delo jim je pripravljal zajtrk. Kupil je večjo hišo in nase prevzel vsa finančna bremena, delala tudi ob večerih – vse za to, da bi dovolj zaslužil, da bi lahko žena ostala doma.

Prepričan je bil, da je za svoje nezadovoljstvo kriva zgolj ona sama in da je rešitev v tem, da se ona spremeni. Ko pa je enkrat ostal sam in je vedno bolj pogrešal vsakodnevni stik s hčerkama, se ni zmogel izogniti globljemu premisleku o svoji odgovornosti. »Res si nisem želel vsega tega doživljati še enkrat. Vprašal sem se, ali je karkoli, kar bi lahko takrat naredil drugače. Da se bo drugi spremenil, lahko pomeni leta in leta čakanja.«

Ugotovil je, da bi nekaj stvari res lahko zastavil drugače – recimo to, da se ne bi skušal na vsak način izogibati ustvarjanju vtisa, da skuša nadzorovati svojo ženo, kar je pripeljalo do tega, da je žena imela občutek, da mora vse odločitve sprejemati sama. Počasi je doumel, da se je žena počutila povsem frustrirana in osamljena, z občutkom, kot da je »poročena samohranilka«, ki mora sama delati vse načrte in reševati vse družinske probleme – ne glede na to, koliko domačih del je on prevzemal.

Postopoma je za njune težave prenehal kriviti ženo. »Drugega ne morem spremeniti. Spremeniš lahko le sebe,« pravi danes. Ugotovil je še, da je bil – tako kot številni moški danes – precej zmeden glede svoje vloge partnerja. Po nekaj letih samskega življenja in iskanje nove zveze pa je prišel tudi do spoznanja: razmišljanje o odnosu na način pravega/napačnega partnerja je slepa ulica.

Nimamo pravih orodij za ovrednotenje naših odnosov   

Katzeve ugotovitve iz osebnih izkušenj potrjuje tudi psihoterapevt Ken Page, ki pravi, da danes živimo v nekakšnem binarnem modelu: »Pravi ali napačni. Ostani ali odidi. Nimamo pravih orodij za razmišljanje o naših odnosih. A ljudje bi potrebovali širši nabor možnosti

Slej ko prej se v vsakem odnosu zgodi trenutek, ko ležiš v zakonski postelji, se obrneš na drugo stran, pogledaš osebo ob sebi in pomisliš, da je bila vse skupaj grozna napaka. To iz svojih izkušenj pravi družinski terapevt Terrence Real. Običajno pride do tega trenutka po nekaj skupnih mesecih ali nekaj letih. »Nekakšna neizrečena skrivnost naše družbe je to, da obstaja ta trenutek odčaranosti. Ko hodim po državi in govorim o 'običajni zakonski mržnji' me še nikoli nihče ni vprašal, kaj s tem mislim. Očitno je stvar zelo otipljiva.«

Ko zaljubljenost izzveni in »udari« resničnost

V zgodnjih fazah odnosa smo zaradi intenzivne privlačnosti in zaljubljenosti – povezanima s nevrokemikalijami, ki povzročajo intenzivno občutenje ugodja – povsem očarani: precenjujemo podobnosti med nami, idealiziramo drug drugega, spregledamo in podcenjujemo pa mnoge razlike in neželene lastnosti.  

A resničnost se slej ko prej izkaže – očaranost se razblini v času 9 mesecev do 4 let. Klinična psihologinja Christine Meinecke je napisala knjigo z izzivalnim naslovom: Vsakdo se poroči z napačno osebo. Pojasnjuje, da ko prvotna očaranost izgine, je kot bi nekdo prižgal stikalo in vse, kar še lahko vidita, so le njune razlike: »Osredotočata se predvsem na to, kaj je narobe z drugim. In kako mu dopovedati, da se mora spremeniti.«

Ampak težava ni v meni, je v tebi!

Poenostavljeno zaključimo, da težava ni pri nas in le redko razmišljamo na način: »Morda pa ji ne nudim tega, kar potrebuje.« »Mogoče je nataknjen, ker se mu nočem odpreti.« »Mogoče pa trpi zaradi odnosov z drugimi osebami.« Ključno vprašanje bi se moralo glasiti: »Kaj je razlog za to, da ne zmoreva druge drugega osrečiti?«

Namesto tega na tej točki ljudje pogosto pridejo do zaključka, da so se poročili z napačno osebo. Po mnenju Meineckeve je za to kriva tudi miselnost, da obstaja samo ena prava oseba. Posledice tega prepričanja pa so težke – obnašati se pričnemo destruktivno in krivdo za našo nesrečo valiti na partnerja ali iskati nekoga drugega izven odnosa.  

»Vsi imamo svoje napake,« opozarja prof. psihologije William Doherty, »le da se nam zdi pri starševstvu to nekako samoumevno, pri sozakoncu pa se nam nezaslišano.« Doherty tudi opozarja, da nas v precejšnji meri v nezadovoljstvo peha potrošniška kultura, saj nam dopoveduje, naj se ne zadovoljimo z ničemer, kar ni idealno.

Izsledki raziskav kažejo, da ženske običajno še bolj idealizirajo svoje partnerje kot moški, zato so tudi pogosteje pobudnice razhodov in ločitev (v dveh tretjinah). »Imajo bolj jasno izdelano predstavo, kakšen bi moral biti odnos bolj to primerjajo s tem, kar v resnici imajo, in so bolj razočarane kot moški,« pojasnjuje Doherty.

Kdo resnično ni pravi?

Seveda obstajajo tudi partnerji, ki resnično niso pravi – pri tem gre za osebe, ki zaradi različnih razlogov resnično niso zainteresirane ali sposobne zadovoljevanja potreb drugih. Na vrhu tega seznama so odvisniki, ki ne želijo reševati problema svoje odvisnosti. »Njihova osnovna zaveza in zvestoba in do odnosa, ampak do njihove odvisnosti,« opozarja Page. Te osebe tudi niso sposobne narediti prave stvari, kadar je težko, in izgubijo svojo resnično osebnost in integriteto. To pa so vse kvalitete, ki so za odnos pomembne.

Prav tako niso najprimernejši partnerji ti, ki so v prejšnjih odnosih (ponavljajoče) varali, saj uničujejo zaupanje in intimnost, ki sta osnovna gradnika odnosov. Po mnenju Dohertyja je to poleg zlorab in vseh oblik pretiranega nadzorovanja zelo dober razlog za prekinitev razmerja. »Tega v življenju ni treba trpeti nikomur.«  

Poleg teh pa kot neprimerne partnerje našteva še tiste, ki s teboj ne delijo vrednot in ciljev, ki so ti v življenju najpomembnejši. To je pogosto težava parov, ki se poročijo zelo hitro in zelo mladi, ko še niso vzpostavili in izoblikovali svojih lastnih vrednostnih sistemov. Seveda pa je za človeka v vsaki starosti pomembno, da ve, kaj mu je zares pomembno, in tudi to, da ve, kdo sploh je, kaj hoče in da zmore ti izraziti.  

In kaj storiti, ko začetna privlačnost zbledi? »Temu pravim prvi dan vašega resničnega zakona,« pravi Real. Ne gre za znamenje tega, da ste si izbrali napačno osebo, ampak je klic k temu, da osebnostno napredujete – da prevzamete odgovornost za svoje lastne frustracije.

Več o tem, kako se soočiti z »odčaranjem« in razlikami in kako zaživeti resnični zakon pa v članku, ki sledi …

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid