»Ah, zakaj jokate, saj imate doma že tri zdrave otroke!«

Vir: Shutterstock

Kako sem doživela spontani splav.

Ko sem zagledala dve črtici na nosečniškem testu, me je preplavilo veselje. Novo življenje, četrtič zapored. Z možem sva veselo novico povedala otrokom. Koliko iskric v očeh, koliko veselja, načrtovanja.

Medtem ko je vsak izbiral njemu najljubše ime, sem v glavi računala mesece do porodniškega dopusta. Kmalu bom preštela njegove prstke, gledala milino obrazka in ga stisnila k sebi. Tiho sem opazovala našo družinico in v srcu čutila hvaležnost.

Minevali so tedni. Prvi pregled je potrdil mojo nosečnost.

Neko sončno soboto smo se odločili oditi na izlet v hribe. Kljub nosečnosti sem se počutila dobro. Zadihano sem premagovala klanec in opazovala naravo okoli sebe. Še en lep dan je za nami.

Naslednje jutro pa iznenada kri v postelji. Zakaj? V glavi sem si razumsko skušala upravičiti krvavenje – morda sem se urezala, morda je kakšna majhna stvar, zdrava sem, otroci do zdaj so vsi v brez težav … Tisoč misli. In velik strah.

Ker je bila nedelja, sem morala na urgenco. Nisem vedela, kaj pričakovati. Molila sem vso pot do tja in upala na dober izid. Ogromno čakanja. Končno zaslišim svoje ime. Iz živčnosti se tresem. Joj, samo da bi bilo vse v redu. Zdravnica me premeri. Izpraša o mojih predhodnih porodih, o zdravju. Vse ok. Nobenih težav. Usedem se na stol. Čakam, da bom iz ultrazvoka zaslišala kakšen glas. Ali kakšno besedo zdravnice. Nič. Še čakam in postajam čedalje bolj živčna. Zdravnica nekaj odkimava, a ne reče nič. Še bolj se tresem. Nahruli me, naj bom pri miru, da lahko pogleda, kaj se dogaja.

Pove mi, da mi bo predpisala tablete. Naj jih pojem in sprožile bodo porod. Debelo jo pogledam in upam na kakšno sočutno besedo. Neutolažljivo začnem jokati. Nobene razlage, nobene tople besede, nobenega odgovora. Samo stavek: »Ah, zakaj jokate, saj imate doma že tri zdrave otroke!«

Moje telo prežema neznanska žalost. Nikoli prej si ne bi mogla misliti, da tako boli. Odločim se, da tablet ne bom vzela, ampak počakala do naslednjega dne, ko lahko diagnozo potrdi moja ginekologinja. Morda se je zdravnica na urgenci zmotila. Saj niti ni dobro videla. Saj ni rekla, da je umrl. Morda sem se z vzponom v klanec preveč naprezala. Morda bi morala več počivati. Morda …

Noč je v vsej svoji moči pokazala temino. Kljub temu da sem že nekaj ur spala, sem začutila bolečine. Močne. Vsakih nekaj minut. Prešinila me je misel. Popadki. Spet kri. Postalo mi je slabo in stekla sem na stranišče. Boli me. Niti bruhati ne morem. Usedem se. V straniščno školjko iz mene pade kepa. V zmedenosti potegnem vodo. Bolečine se stopnjujejo. Še vedno sedim na školjki. Za mano pride spoznanje, kaj se je zgodilo. Gledam v školjko. Sama kri. Nekaj nedoločenega. Še pada iz mene.

Zbudim se kot zombi. Mož mi je v oporo, a vem, da ne more čutiti moje bolečine. Tolaži me. Otroci skačejo okoli mene. Opazijo solze. Prvič me vidijo jokati. Poveva jim. Tolažimo drug drugega. A v mojem srcu ostaja bolečina.

Simbolično pokopljemo našega člana družine. Z otroki izbiramo ime. Ne vemo, ali je fantek ali punčka. Vseeno izberemo ime. Lažje nam je. Dominik.

Zadelo me je. Ne morem priti iz žalosti. Počutim se osamljeno v svoji izkušnji. Osamljeno v svojih strahovih. Bova še lahko imela otroke? Bodo zdravi? Sem zdrava jaz? Polašča se me nemir. Težko je.

V svoji nemoči molim. Predajam Njemu. Zaupam, da je moje védenje premalo in Njegov načrt pravi. Obujam misel na to, da so nama otroci zaupani v varstvo. Da niso najina last. Da niso samoumevni. Da je vse v Njegovih rokah. Počasi, počasi začnem čutiti mir. Zaupanje. In tolažbo.

Obrnem se v hvaležnost. Za vse podarjene trenutke z otroki, za vse lepo, kar doživimo, za zdravje. Za Dominika, ki je bil z nami le kratek trenutek. A ostaja naš večni priprošnjik v nebesih.