6 načinov navezovanja otrok na starše v različnih starostnih obdobjih

Vir: Shutterstock

Danes precej govorimo o naravni dojenčkovi potrebi po navezanosti s svojimi starši, predvsem z mamo. Kaj pa starejši otroci, kako je s potrebo po navezovanju pri njih?

A niso samo dojenčki tisti, ki brez navezanosti na mamo oz. primarnega skrbnika ne morejo dobro napredovati. Enako velja tudi za malčka, šolskega otroka in najstnika. Torej za otroke vseh starosti. Le načini navezovanja so različni in praviloma ustrezajo določeni starosti. Pa si jih pobliže poglejmo.

1. Navezovanje preko čutov

Niso samo dojenčki tisti, ki brez navezanosti na mamo oz. primarnega skrbnika ne morejo dobro napredovati.

Prvi cilj navezovanja je fizična bližina. Dojenček mora čutiti osebo, na katero se navezuje; bodisi preko vonja, vida, sluha ali dotika. Dojenček bo storil vse, da bo vzdrževal stik z njo in če bo to občutenje bližine prekinjeno, bo otrok jokal na vse pretege in se upiral.

2. Istovetnost

Drugi način navezovanja se pojavi nekje med 1. in 3. letom starosti. Otrok si želi biti tak, kakršna je oseba, ki mu je najbližje (gre za čustveno bližino). Preko posnemanja otrok skuša prevzeti enak način obnašanja in izražanja osebe, na katero je najbolj navezan. Tako se tudi uči jezika in govornega izražanja in na tak način si prisvaja kulturne vzorce obnašanja.

Za ta način navezovanja je značilna tudi identifikacija oziroma poistovetenje z izbrano osebo. Poistovetiti se z nekom ali nečem pomeni biti eno z njim/njo/tem. Izbrana oseba identifikacije je lahko starš, kakšen junak, določena skupina npr. športni tim ali pa rokovska zvezda, domovina in celo ideja.

3. Pripadanje in lojalnost

Če otrokov razvoj poteka tako, kot je treba, se v istem času, torej med 1. in 3. letom, pojavijo občutki, da mu oseba, na katero je navezan, pripada in da je on sam tej osebi lojalen.

V tem času otrok osebo, kateri je blizu, občuti za svojo; to je moja mami, moj očka, to je moj medvedek! Hkrati pa je otrok mamici, očku oz. skrbniku lojalen in ga uboga.

4. Občutek pomembnosti

Četrti način navezovanja je notranja potreba po tem, da otrok občuti, da je osebi, na katero je navezan, pomemben. Če otrok občuti, da je mamici in očku pomemben, ve, da je bližina, ki jo do njiju čuti, zagotovljena.

Če otrok občuti, da je mamici in očku pomemben, ve, da je bližina, ki jo do njiju čuti, zagotovljena.

Tako si predšolski otrok močno prizadeva ugoditi tistemu, na katerega je navezan, in si skuša pridobiti njegovo odobravanje.

Težava, ki jo ta stopnja navezovanja prinaša s seboj, je, da je otrok zelo ranljiv. Otrok zelo trpi, kadar čuti, da osebi, do katere čuti bližino, ni pomemben. Tako je otrok npr. zelo občutljiv na poglede nezadovoljstva in neodobravanja.

5. Občutki topline in naklonjenosti

Peta stopnja oz. način razvoja navezovanja otroka na starše oz. druge skrbnike zavzame obliko občutij topline in naklonjenosti. Navezanost vedno vsebuje čustva, a občutenja predšolskega otroka, ki stremi k čustveni intimnosti s starši ali skrbniki, so lahko zelo intenzivna.

Te občutke bi lahko primerjali z občutkom zaljubljenosti. Otrok se zaljubi v tistega, na katerega je navezan. Ta svoja občutenja npr. izraža tako, da za mamico ali očeta neprestano riše srčke ali kakšna drugačna sporočilca svoje naklonjenosti.

Toda v tej fazi je otrok še bolj ranljiv kot v prejšnji. Kadar nekomu podariš svoje srce, s tem tvegaš, da bo tvoje srce, če si zavrnjen, zlomljeno. Podobno se lahko zgodi z otrokom; če se starši ne odzovemo na ta njegova ‘ljubezenska’ sporočila, je otrok lahko neizmerno razočaran in prizadet.

6. Biti prepoznan

Šesti način navezovanja nastopi približno v času, ko otrok vstopi v šolo. Otrok doživlja bližino s svojimi starši takrat, kadar čuti, da ga le-ti prepoznavajo in sprejemajo kot ločeno osebo.

Vsi načini navezovanja se začnejo razvijati v otroštvu, a noben ni omejen na to obdobje.

Na nek način je ta stopnja podobna prvi, ko starši otroka prepoznavajo in sprejemajo na fizičnem nivoju, preko čutov. Na zadnji stopnji pa gre za prepoznavanje in sprejemanje otroka na nivoju čustev in občutkov. Starši moramo jemati resno to, kar otrok čuti in doživlja.

Če se je razvoj navezovanja odvil karseda optimalno, otrok pred starši ne bo skrival ničesar; v težavah se bo najprej obrnil na njih, kar je še posebnega pomena za kasnejša leta, ko bo otrok soočen z resnejšimi in zahtevnejšimi situacijami, v katerih bo potreboval modro vodstvo odraslega – starša.

Navezovanje traja vse življenje

Vseh šest načinov navezovanja se začne razvijati v otroštvu, a noben ni omejen na to obdobje. Doživljamo in izkušamo jih ljudje vseh starosti. Bolj smo psihološko nezreli, intenzivnejša je naša potreba po fizični bližini tistega, na katerega smo navezani, in intenzivnejši so naši občutki identifikacije z izbranim predmetom oz. osebo.

Povzeto po: G. Neufeld, G. Maté: Hold on to your kids