6 načinov, kako sramežljivega otroka spodbuditi k vključevanju v odnose

Miha Rutar
Piše: Miha Rutar
Sobota, 27. januar 2018, 5:52
Image
sramezljiv otrok5

Kdor ima sramežljivega otroka, je verjetno poskusil že mnogo stvari, da bi ga spodbudil k vključitvi.

Od spodbujanja (»Saj bo šlo, zadnjič je, se spomniš!«) pa do moledovanja (»Prosim, naredi to zame«), minimaliziranja občutkov (»Saj ti nima biti kaj nerodno, samo poznani so!«), podkupovanja (»Če boš šel sam, ti bom kupil/a …«), morda celo groženj (Če se boš tokrat upiral, ne gremo v kino, ki smo ti ga obljubili!«).

Pa še kaj bi se morda našlo v vrsti obupanih poskusov, da bi otroku pomagali pri prvem koraku.

O razlogih za otrokovo plahost in sramežljivost sem pisal v prejšnjem članku. Tokrat pa nekaj konkretnih nasvetov, kako mu lahko pomagamo.

1. Empatično prepoznati potrebe otroka in se odzvati nanje

V srčiki sramežljivost se skriva negotovost otroka vase. Zato je pomembno, da smo do otroka v splošnem podporni in da se empatično odzivamo nanj. S tem gradimo varno bazo, iz katere bo otrok lahko šel raziskovat svet.

Ko otroku pomagamo ubesediti občutke in prepoznati razloge zanje, počasi gradimo njegove kapacitete, da se umiri in potolaži.

Hkrati je pomembno, da ne sodimo, saj je pomembno, da se otrok počuti sprejetega ne glede na težave in občutke, ki jih ima (in ne pozabimo, da se zelo občutljivi otroci hitro počutijo napadeni).

Pomembno je plahemu otroku dati sporočilo, da je »točno tak, kot smo si ga želeli, da pa mu bomo pomagali, da se bo naučil stvari o odnosih in o vedenju, ki mu bodo pomagale v življenju«.

2. Razumeti otrokovo stisko in zaskrbljenost glede odnosov

Ko otroka stiska sramežljivost, je zadnja stvar, ki jo potrebuje ob sebi, negotov starš, ki svojo tesnobo razrešuje tako, da sili otroka v akcijo in minimalizira stisko, ki jo otrok doživlja.

Zato je pomembno, da se starš zmore najprej ustaviti in umiriti. Sramežljivosti ni nekaj, kar se odpravi na hitro ali na silo, ampak se samozavest gradi počasi. Pomembno je, da prepoznamo otrokove občutke, jih potrdimo ter se odzovemo nanje. Na primer: »Verjamem, da ti je težko nastopiti. Tudi meni je včasih, ko moram nastopiti in ne vem, kako bo izpadlo in kaj si bodo drugi mislili.«

Otrok bo največ odnesel od »treninga« v resničnih situacijah. Pomembno je, da mu damo priložnost, da preizkusi veščine oz. da smo pozorni, ko mu to uspe.

Preko našega empatičnega odziva se otrok uči empatije do drugih, kar mu pomaga pri socialnih stikih, saj tako lažje razume, kaj drugi doživlja in kaj rabi. To pa je tudi že naslednja strategija, ki je v pomoč.

3. Učenje socialnih spretnosti

Nekateri otroci zaradi zadržanosti enostavno nimajo dovolj izkušenj v socialnih odnosih ali pa jih plaši že samo vprašanje, kako začeti pogovor.

Starši včasih kar predpostavljamo, da ene stvari »bi pa že morali vedeti«. Namesto tega se lahko vživimo v vlogo mentorjev, ki učijo otroka o svetu. Od čisto osnovnih »pravil lepega vedenja« (npr. kdaj in kako se pozdravi, poslovi, zahvali, prosi, predstavi ipd.), pa do bolj zapletenih, kot so pogajanja (npr. kako se dogovoriti glede uporabe igrače), vključevanje (npr. kako se priključiti igri), zavračanje (npr. kako izključiti nekoga iz igre, ne da bi ga prizadeli) ipd.

V te situacije se bodo otroci dosti lažje vživeli, če jim bomo pomagali z lutkami, kar bo sprostilo vzdušje in naredilo proces bolj zabaven. Za starejše otroke pa lahko vadimo različne situacije in dialoge, ki bi jih lahko spravili v zadrego.

Tu so nam lahko v pomoč tudi različne knjige in slikanice, ki govorijo o tej temi in ki pokažejo možne rešitve, predvsem so pa dobra iztočnica za pogovor z otrokom.

4. Omogočiti otroku primerne izkušnje in jih podkrepiti

Otrok bo največ odnesel od »treninga« v resničnih situacijah. Pomembno je, da mu damo priložnost, da preizkusi veščine oz. da smo pozorni, ko mu to uspe.

Najprej v domačem okolju (kako se npr. spogaja za igračo s sorojencem ali pa kako pozdravi in odgovori na vprašanje obiskom, ki pridejo), pozneje v zunanjem, ki lahko postopno postaja bolj zahtevno (od npr. glasnega poslavljanja od ostalih v vrtcu, do samostojnega naročanja sladoleda na morju).

Kadar gre za dogajanje, ki traja dlje časa situacijah (npr. delavnice, krožki, šole v naravi) pomagamo tudi tako, da otrok spoznamo prej z voditeljem / voditeljico ali da ga že prej povežemo s kakšnim otrokom, ki se bo udeležil dogodka. Smiselno se je tudi pogovoriti z odraslim, ki bo vodil aktivnosti, saj bo ta tako bolj pozoren, da bo tudi naš otrok vključen in bo imel pozitivno izkušnjo.

Vsak uspel korak pa je pomembno opaziti, pohvaliti, komentirati. Lahko pa tudi konkretno nagradimo s kakšno posebno aktivnostjo ali konkretno nagrado.

Včasih okolica označi otroka kot »sramežljivčka«, mi pa temu pritrdimo, kar ni dobra popotnica za otroka, ki to opazuje.

5. Preokviriti otrokovo sramežljivost v nekaj bolj pozitivnega

Pogost odziv staršev je, da otroka označimo kot »sramežljivega«. »Ja, naš je pa bolj sramežljiv/plah/zadržan … « Včasih pa okolica označi otroka kot »sramežljivčka«, mi pa temu pritrdimo, kar ni dobra popotnica za otroka, ki to opazuje. S tem se mu namreč krepi negativna identiteta.

V takih situacijah je bolje, da na prijazen način zavrnemo to oznako in vedenje preokvirimo v nekaj pozitivnega, recimo: »Drugače je zelo duhovit, ko se navadi na družbo,« ali pa »Rad ima otroke, samo nekaj časa rabi, da se ogreje.«

6. Jaz kot model vedenja v socialnih odnosih

Starši se ne zavedamo, kakšno moč imamo v otrokovih očeh. Zanje smo najboljši in najmočnejši (vsaj do pubertete). Otroci nas vedno opazujejo, zato smo jim tudi največji učitelji preko zgleda.

Zaradi tega se je pomembno vprašati, kako se sam srečujem s sramežljivostjo oz. sem se v zgodnjih letih. Tako lažje razumem otroka in tudi postavljam primernejša pričakovanja do njega.

Poleg tega morda sam podpihujem otrokovo negotovost (npr. s komentarji, kako bi se najraje skril pred šefom; kako mi je zoprno iti na kosilo k sorodnikom, ker ne vem o čem se bomo pogovarjali).

S tem, ko lahko v navzočnosti otroka odnose živim sproščeno in rešujem tudi kakšne nevšečnosti v odnosih, otroka učim.

Druga priložnost za pomoč otroku pa je pogovor o svojih izkušnjah, ko mi je bilo nerodno in kako sem jih premagal. Bolj kot navodila, kako premagati sram, bo morda za otroka dragocena izkušnja, da je tudi njegov starš, ki ga občuduje, imel podobne izkušnje in jih je premagal – torej so ti občutki normalni in je tudi zanj upanje.

Miha Rutar je doktor zakonske in družinske terapije. V Zavodu iskreni.net vodi skupine za očete.

Foto: babycenter.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor