5 vprašanj, ki jih lahko zastavimo, ko otrok naredi nekaj narobe

Foto: Canva

Vsi delamo napake, tudi odrasli. Zato je ravno od otrok še toliko bolj neupravičeno pričakovati, da bodo vedno naredili vse prav. A na napakah se učimo. Kaj in kako se bo otrok ob tem naučil, pa je odvisno od nas staršev.

Kadar otroci storijo kaj narobe, lahko ob reakcijah starejših občutijo sram, krivdo, strah ali žalost. Lahko pa je njihovo (nenamerno) napačno dejanje dragocen vir rasti. Zato je pomembno, kako se starši odzovemo na dejanja otroka, ki se nam ne zdijo v redu.

Pri tem nam je lahko v pomoč 5 vprašanj, ki jih lahko zastavimo otroku in s katerimi mu pomagamo otroku soočati se s svojimi neprimernimi dejanji ali vedenjem.

1. Kaj se je zgodilo?

Če želimo otroku pomagati, moramo najprej vedeti, kaj se je sploh zgodilo.

Veliko otrok omeni ali izkazuje jezo, za njo pa se pravzaprav skriva sram, strah ali skrb.Najprej je dobro, da tako otrok kot mi ločimo dejstva od čustev, kajti z učenjem ločevanja med tem dvojim bodo lažje reševali težave tudi odrasli.

Kadar otrok dogodek opiše kot: »Na Anini zabavi sem se grdo obnašal in zaradi tega me ne bo nihče več povabil na zabavo,« iz tega ne izvemo nič. Poleg tega pa je opis povezan s strahom. V takšnem primeru otroka spodbujamo, da opiše zgolj dejstva, kaj točno je naredil.

2. Kako si se počutil?

Kadar otrok zmore opisati, kaj se je zgodilo, bo veliko lažje opisal tudi svoja občutja ob tem.

Starejše otroke spodbujamo, da povedo, kako so se in se zares počutijo ob tem. Veliko otrok namreč omeni ali izkazuje jezo, za njo pa se pravzaprav skriva sram, strah ali skrb.

Pri mlajših je ta korak večji izziv kot prvi, saj v nasprotju z opisovanjem dejstev čustev ali občutij še ne znajo ali ne zmorejo prepoznati ali poimenovati. A nič hudega, če ga po čustvih sprašujemo takrat, ko jih še ne zna izraziti. Bo pa lahko v pogovoru z nami in ob naši spodbudi, ko bo zrel, takoj stopil na pot osvajanja te pomembne veščine.

Zelo pomembno je, da otrokovim opisom prisluhnemo in mu pomagamo s svojimi. Nikakor pa prehitro ne sklepajmo, kako bi se moral otrok počutiti. V tem koraku se o čustvih in drug o drugem lahko veliko naučita oba.

3. Kaj se lahko iz tega naučiš?

Ko dogodek predelata z dejstvi in čustvi, je čas za učenje. Morda ta korak ni vedno primeren takoj po prejšnjih dveh, saj je otrokova (in naša) glava lahko »polna« vsega, kar se je zgodilo. Toda ko vidita, da je čas primeren, najdita odgovor na vprašanje, kaj se lahko iz tega nauči. Da otrok lahko to prepozna, lahko včasih traja dlje, kot si želimo. Zato bodimo vztrajni.

Posebej mlajši otroci težje vidijo celotno sliko, zato jim lahko pomagate s podobnimi zgodbami iz pravljic ali celo svojega otroštva. Tako bodo na dogodek lažje pogledali objektivno in morda hitreje prepoznali, kaj ni bilo v redu.

4. Kaj lahko naslednjič storiš drugače?

Ob takšnih pogovorih o storjenih napakah se otrok gotovo nauči mnogo več kot ob zasramovanju in grožnjah.Sedaj je čas za aktivno iskanje rešitev. Verjetnost, da se bo otrok znova znašel v podobni situaciji, seveda obstaja. Zato je dobro, da skupaj premislita in naredita sklep, kako bi se naslednjič odzval. Lahko ga tudi zapišeta ali narišeta.

5. Kako se sedaj počutiš?

Pogovorila sta se o dejstvih in o občutjih, iz dogodka sta se nekaj naučila in naredila odločitev za naprej. Če je vpleten še kdo, ki je bil ob tem prizadet, je otroka morda dobro spodbuditi k opravičilu. Toda otrok mora sedaj vedeti, da ne glede na to, kako grozno narobe je bilo to, kar je naredil, se svet ne bo podrl. Povejte otroku, da ga imate radi. Spodbudite ga, da verjamete vanj. Vprašajte ga po počutju.

Ob takšnih pogovorih o storjenih napakah (naj bo to laž, nasilje nad drugim, grdo govorjenje, prepisovanje na testu …) se otrok gotovo nauči mnogo več kot ob zasramovanju in grožnjah. Obenem pa se bo naučil soočati z napakami, kar mu bo kot odraslemu velikokrat prišlo prav.

Vir: www.mothering.com