Od kar pomnim je bila moja želja, da se nekoč poročim in postanem mama. Prepričana sem, da to ni le želja, ki izvira iz otroštva, temveč nam je to položeno v dušo, v gene, če tako želite.
Imam to srečo, da mi je Bog naklonil oboje. Žena sem – enkrat in upam, da bo tako ostalo. Mamica sem – enkrat in upam, da se bo kaj spremenilo :).
Zakaj je družina tako zelo pomembna, da nam je položena v našo bit, vtisnjena v našo dušo, zapakirana v nukleinske kisline? Je družina torej umetna tvorba ali nekaj tako zelo naravnega, da je človeku težko razumljivo? Bi ravno zaradi slednjega lahko rekli, da je družina celo nekaj nadnaravnega, svetega?
Da je družina milost in je zanjo potrebno “nekaj več” so verovala že stara ljudstva, toda kaj jo dela “nadnaravno”?
Družina ni le osnovna celica družbe, ni le prostor srečevanja ljudi, ki so si v krvnem sorodstvu (razen moža in žene). Družina je prostor umiritve, prostor, kjer lahko odložimo vsakodnevna bremena, se med seboj začutimo in se podpiramo. Iz zdravih družin izhajajo zdravi otroci.
Vsi totalitaristični režimi so se vedno trudili razbiti družine. Tako bi pridobili ranjene posameznike, brez sposobnosti avtonomnega mišljenja. Taki posamezniki pa so več kot primerni za pranje možganov, vodenje in so lahko manipulirani. Če so totalitaristični režimi to počeli zelo očitno (razveljavitev vseh zakonskih zvez, ukinitev nedelje, nacionalizacija premoženja, ustanovitev raznih domov, sirotišnic…), pa me razžalosti, ko začnem razmišljati, da se to dogaja tudi danes:
negativni medijski pritiski (govori se pretežno o ločitvah, na prve strani časopisja pridejo le grozljivi družinski obračuni in tragične zgodbe ), družbeno odobravanje nezvestobe, močan individualizem (drugi naj se prilagajajo meni) in vsiljevanje vtisa, da so ženske v družini kot matere manjvredne, ker si ne morejo privoščiti kariere, materialnih dobrin … (le redko se piše o tem, da se nas večina žensk počuti ženske šele ko postanemo matere) Omeniti je potrebno tudi zamik delovnega časa, ki je povzročil prenos vzgojne funkcije s staršev na ideološko obarvane vrtce, šole, zdravstvo, medije…
Zakaj torej reči družini da?
Zato, ker je to naša edina pot preživetja. Sliši se zelo radikalno, a tako je. Kakršnokoli drugačno obliko družine, ki obstaja (ne zatiskajmo si oči) pogledamo: od samohranilk, ločenih družin, homoseksualnih zvez… je v njih premalo otrok, da bi ohranili družbo. Samo iz odgovornih in heteroseksualnih zvez lahko pričakujemo dovolj otrok za ohranitev družbe, države. Zato so te družine tako pomembne in ni prav, da se jih zapostavlja. Premalo otrok ne pomeni zgolj izumiranje naroda. Pomeni primankljaj delovane sile, obremenitev pokojninskega in zdravstvenega sistema in skrajno obremenitev mlajših rodov.
Zato, moramo reči družini da. In skoraj prepričani smo lahko, da nam država pri tem ne bo pomagala, saj ne želi imeti pod seboj trdnih in avtonomnih ljudi. Zato moramo družine, ki verjamemo vase še bolj stopiti skupaj. Poglabljati odnose, širiti kulturo življenja, podpirati organizacije, ki delajo za družine, še posebej tiste, ki skrbijo za mlade družine (kajti tudi življenje starejših je odvisno od mladih družin)!
Zato moramo reči družini da, ker želimo, da so med nami zdravi mladi in otroci, katerih obstoj ni odvisen zgolj od zdravstvenega in farmacevtskega sistema, ki zmorejo razmišljati po svoje. Prav je, da smo si ljudje različni in imamo različna mnenja, toda ali jih zastopamo zaradi medijev, prijateljev, ideoloških knjig, ali pa so osnovana na naših čutenjih in na podlagi prebiranja različne literature (in literatura niso časopisi in revije 🙂 )?
Zato moramo reči družini da, ker nas k temu kliče narava. In narava ima VEDNO prav!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Mene so doma vedno “učili”, da je mož-žena odnos, družina, skupnost nekaj, kar je zapisano v genih. Verjetno pri večini je res. Ampka prav zato sem sye vedno počutila čudno, ker si sama tega nisem želela. Želela sem si za vse življenje ostati sama. Od majhnega. Ko sem odraščala in so vse punce imele fante in je bilo to normalno, sem tudi sama začela razmišljati, da bi verjetno imela fanta. In potem bum, sem se zaljubila v najboljšega človeka na svetu – v mojega sedanjega moža. Začela sva hoditi in dal mi je največji dar – ni me omejeval, ni se mi vsiljeval, le rad me je imel, nesebično, brez pričakovanja. Takrat sem razumela, da je Bog njega ustvaril zame in mene zanj. Odlično se dopolnjujeva. Ko sva bila poročena že nekaj let, si jaz še vedno nisem želela otrok. Tudi on na srečo ne. Sem čudna? Počutila sem se grozno. Vsi so pestovali, meni pa je bilo to popolnoma mimo. Potem pa nama je obema hkrati prišla želja po otroku. Prikradla se je malo po malo, nežno, kot to zna nevsiljivo narediti le Bog. Zdaj imava tri otroke, ki jih obožujeva, da bi kar umrla za njih IN za moža in svojega življenja ne bi zamenjala za nič. Družina je najbolj čudovita stvar!!!! Bog je velik!!
Meni je članek in tudi komentar Petje zelo všeč. Družina je zame res eno okolje, kjer se človek lahko uresniči.
V tem svetu se res ne smemo zanašati, da je komu mar za nas. Državi, podjetju ali pa raznim korporacijam je mar toliko, kolikor lahko od nas “iztržijo”. Tudi kariera je en tak pojem, ki nima resnične vrednosti. Više ko si, bolj si osamljen. V službi je vsak zamenljiv. V enem mesecu te vsi pozabijo.
Nekaj, v kar se res splača vlagati so odnosi. In družina je gotovo primerno okolje za gradnjo zelo globokih odnosov.
Anonimnež, na že enkrat kdo na tem svetu predloži en konkreten dokaz, da Bog ne obstaja. Da bo potem mir 😀
p.s.: ena debata na forumu se malo navezuje na to temo: [url=http://www.iskreni.net/forum/viewtopic.php?f=3&t=4686&start=30]klik[/url]