»Z ljubeznijo in vero lahko smrti preprečimo, da nam zastrupi življenje«

Eva Markovič
Nedelja, 5. julij 2015, 5:50
Image
smrt v druzini01

»Za smrt včasih krivimo celo Boga, ker je v našem srcu toliko bolečine, ki si je ne znamo razložiti.« Papež Frančišek je v eni izmed junijskih katehez o družini spregovoril tudi o eni najbolj bolečih izkušenj: smrti družinskega člana.

Kot ponazarja odlomek iz Lukovega evangelija, v katerem Jezus od smrti obudi mladeniča in ga vrne njegovi materi, Jezus sočustvuje z žalujočimi, saj smrt bližnjega ne more miniti brez bolečine. Bolečina je še posebej globoka takrat, kadar starši izgubijo otroka ali ko majhni otroci ostanejo brez staršev, je povedal papež.

A Jezusovo sočutje do matere mrtvega mladeniča nas opominjata, da je Jezus ob nas v najtemnejših trenutkih življenja, da je z nami tudi v izgubi in žalovanju. Papež je dodal, da lahko z vero v vstajenje premagamo »želo smrti«, saj smrt nikoli nima zadnje besede. Ljubezen, ki nam jo je izkazal Jezus na križu, je namreč močnejša od smrti.

»Naši dragi niso izginili v temi niča, ampak so v dobrih in močnih Božjih rokah,« je poudaril papež in dodal, da lahko izkušnja žalovanja okrepi družinske vezi, če znamo sprejeti križanega in vstalega Gospoda. Ko bo smrt dokončno premagana, pa se bomo ponovno združili s svojimi dragimi, je zaključil papež.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

***** ***** *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Na potovanju katehez o družini nas bo danes neposredno navdihnil dogodek, o katerem poroča evangelist Luka (prim. Lk 7,11-15, Jezus obudi mladeniča v Nainu). Gre za zelo ganljiv prizor, kjer vidimo Jezusovo sočutje do trpečih – v tem primeru do vdove, ki je izgubila svojega edinega sina. Prizor nam poleg tega prikaže tudi moč, ki jo ima Jezus nad smrtjo.

Smrt je izkušnja, ki jo brez izjeme doživi vsaka družina. Je del življenja. A, ko se dotakne članov naše družine, se nam smrt nikoli ne zdi nekaj naravnega.

Smrt je izkušnja, ki jo brez izjeme doživi vsaka družina. Je del življenja. A, ko se dotakne članov naše družine, se nam smrt nikoli ne zdi nekaj naravnega. Za starše, ki preživijo lastne otroke, je to še posebej boleče, saj nasprotuje osnovni naravi odnosov, ki družini dajejo smisel. Kdor izgubi sina ali hčer, se mu ustavi čas: odpre se prepad, ki požre tako preteklost kot tudi prihodnost.

Trpljenje ob smrti otrok ali staršev

Smrt, ki nam vzame majhnega otroka ali mladostnika, je zaušnica obljubam, darovom in žrtvam ljubezni, ki smo jih z veseljem podarjali življenju, ki smo ga rodili. V Dom svete Marte zelo pogosto prihajajo starši s fotografijo sina ali hčere , otroka, mladeniča ali mladenke in mi rečejo: »Odšel je, odšla je.« In njihov pogled je poln bolečine.

Smrt se nas dotakne in kadar gre za smrt otroka, se nas dotakne zares globoko. Vsa družina ostane ohromljena in nema.

Nekaj podobnega trpi otrok, ki ostane sam zaradi izgube enega ali obeh staršev. Vprašanje: »Kje je vendar ati? Kje je mamica?« – »V nebesih!« – Zakaj ga potem ne vidim?« To vprašanje prikriva tesnobo v srcu otroka, ki je ostal sam. Praznina zapuščenosti, ki se odpre v njem, je še toliko bolj tesnobna, saj otrok nima zadostne izkušnje, da bi poimenoval to, kar se je zgodilo. »Kdaj se vrne ati? Kdaj se vrne mamica?« Kaj naj odgovorimo, kadar trpi otrok? Takšna je smrt v družini.

Za smrt včasih krivimo Boga

V teh primerih je smrt kot črna luknja, ki se odpre v družinskem življenju in ki je nikakor ne znamo razložiti. Včasih se zgodi, da zanjo krivimo celo Boga. Koliko ljudi – saj jih razumem – se jezi na Boga in preklinja: »Zakaj si mi vzel sina, hčerko? Boga ni, Bog ne obstaja! Zakaj mi je to storil?« Pogosto slišimo takšne besede.

A takšna jeza prihaja iz srca zaradi velike bolečine. Izguba sina ali hčerke, očeta ali matere je velika bolečina. V družinah se to dogaja brez prestanka. Kot sem rekel, je smrt v teh primerih kot neke vrste prepad.

Smrt ima zaveznike: sovraštvo, zavist, napuh, skopost ...

Telesna smrt ima »zaveznike«, ki so še slabši od nje. Imenujejo se sovraštvo, zavist, napuh, skopost …

Toda telesna smrt ima »zaveznike«, ki so še slabši od nje. Imenujejo se sovraštvo, zavist, napuh, skopost … Skratka, grehi sveta, ki delajo za smrt in zaradi katere je smrt še bolj boleča in krivična. Vezi družinske ljubezni se zdijo kot vnaprej določene in nemočne žrtve teh pomožnih sil smrti, ki spremljajo zgodovino človeka. Pomislimo na absurdno »normalnost«, ki v določenih trenutkih in na določenih krajih s sovraštvom in brezbrižnostjo drugih ljudi povzroči dogodke, ki povečujejo grozo smrti. Naj nas Gospod varuje, da bi se tega navadili!

Z ljubeznijo in vero lahko smrti preprečimo, da nam zastrupi življenje

A mnoge družine Božjega ljudstva z milostjo sočutja, ki ga podarja Jezus, dokazujejo, da smrt nima zadnje besede. To je resnično dejanje vere. Vsakokrat, ko družina, ki žaluje – tudi kadar je njihova žalost zelo velika – najde moč, da obvaruje vero in ljubezen, ki nas povezujeta s tistimi, ki jih imamo radi, že zdaj preprečuje smrti, da bi nam vzela vse. Temí smrti se je treba približati s še večjim delom ljubezni. »Moj Bog, razjasni mojo noč!«

V luči Gospodovega vstajenja, ki ne zapusti nobenega od tistih, ki mu jih je zaupal Oče, lahko smrti odvzamemo njeno »želo«, kot pravi apostol Pavel (1 Kor 15,55). Lahko ji preprečimo, da bi nam zastrupila življenje, izničila naše vezi ljubezni in nas potisnila v še temnejšo praznino.

 

smrt v druzini02

Naši dragi niso izginili, ampak so v močnih Božjih rokah

Naši dragi niso izginili v temi niča. Upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in močnih Božjih rokah.

V tej veri lahko drug drugega tolažimo, saj vemo, da je Gospod premagal smrt enkrat za vselej. Naši dragi niso izginili v temi niča. Upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in močnih Božjih rokah. Ljubezen je močnejša od smrti. Zato je pomembno rasti v ljubezni in jo utrjevati, kajti ljubezen nas bo varovala vse do dne, ko bo osušena vsaka solza, ko »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več« (Raz 21,4).

Izkušnja žalovanja lahko družino utrdi

Če se prepustimo podpori tej vere, lahko izkušnja žalovanja rodi močnejšo vzajemno pomoč med družinskimi vezmi, novo odprtost za bolečino drugih družin in novo bratstvo z družinami, ki se rodijo in prerodijo v upanju. Zaradi vere se lahko rodimo in prerodimo v upanju.

Bližnje, ki so odšli, nam bo Gospod vrnil

Rad bi posebej izpostavil zadnji stavek v evangeliju, o katerem smo danes govorili (Lk 7,11-15). Ko Jezus obudi v življenje mladeniča, sina matere, ki je bila vdova, evangelij pravi: »Jezus ga je dal njegovi materi.« Takšno je naše upanje! Vse naše bližnje, ki so odšli, nam bo Gospod vrnil, da se bomo ponovno srečali. To upanje ne razočara! Dobro si vtisnimo v spomin to Jezusovo dejanje: »Jezus ga je dal njegovi materi.« Gospod bo naredil enako z vsemi našimi družinskimi člani!

Ta vera nas varuje pred nihilističnim pojmovanjem smrti, kot tudi pred lažnimi tolažbami tega sveta. Na ta način krščanska resnica ni v nevarnosti, da bi se pomešala z najrazličnejšimi mitologijami ter se podvrgla »starodavnim ali sodobnim obredom vraževerja« (Benedikt XVI, Angelus, 2. 11. 2008).

V navdih so nam družine, ki med žalovanjem znajo sprejeti Gospoda

Delo Božje ljubezni je močnejše od dela smrti.

Danes je nujno, da pastirji in vsi kristjani na konkreten način izražajo smisel vere v odnosu do žalovanja, ki ga doživlja družina. Pravice do joka ne smemo zanikati, sredi žalovanja moramo jokati, tudi Jezus se je zjokal in bil »v duhu pretresen« ob velikem žalovanju družine, ki jo je imel rad (prim. Jn 11,33-37).

Namesto tega lahko zajemamo iz preprostega in močnega pričevanja številnih družin, ki so v težkem času smrti znale sprejeti Gospoda, križanega in vstalega, skupaj z njegovo nepreklicno obljubo vstajenja od mrtvih. Delo Božje ljubezni je močnejše od dela smrti. In iz te ljubezni, ravno iz te ljubezni si moramo s svojo vero narediti dejavne zaveznike!

Spominjajmo se Jezusovega dejanja: »Jezus ga je dal njegovi materi.« Tako bo storil z našimi bližnjimi in tudi z nami, ko se bomo ponovno srečali in bo smrt v nas dokončno premagana. Premagal jo je Jezusov križ. Jezus nas bo vse ponovno združil v družino.

Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan

Foto: bigstockphoto

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor