Tekmovalni šport ali zloraba otrok?

Četrtek, 7. november 2013, 5:00
Image
gymnastics1

Hčerka trenira enega od športov, kjer je potrebna že v zgodnji letih (5,6 let) izjemno velika količina treninga. V zgodnjih dvajsetih pa se vse skupaj običajno že konča. Tudi če si na vrhu svetovne ravni.

Ker sva bila v mladosti tudi sama športnika, sva hčerko pripravljena spremljati na tekmovalni poti, tudi profesionalni, če bi se tako izkazalo, tako čustveno, kot finančno.

Sedem treningov na teden?!

V letošnjem letu so nam na začetku sezone, ki se začne v septembru, v klubu sporočili, da bodo treningi najmanj 5x na teden (primerljivo z drugimi klubi) plus dodatna dva treninga, ki jih ta športna panoga zahteva, kot dopolnilo osnovnim treningom. Skupaj torej 7 treningov po 1 uro. Po prvem mesecu pa najverjetneje še dodatna ura. Neverjetno. Strah zbujajoče.

Predlagala sva, da v sobotah zjutraj ne bi bilo treninga, da se tako majhni otroci lahko spočijejo od napornega tedna. V klubu sva naletela na gluha ušesa.

Z možem sva se že v začetku odločila, da hčerka ob četrtkih ne bo trenirala, ker ima še verouk, prav tako pa sva v klubu predlagala, da v sobotah zjutraj ne bi bilo treninga, da se tako majhni otroci lahko spočijejo, naspijo od napornega tedna. Gre namreč za otroke, ki so v tej sezoni vstopili še v prvi razred, kar je zanje že tako zahtevna nova okoliščina, polna stresa in negotovosti, sploh v prvih tednih. V klubu sva naletela na gluha ušesa glede sobote, zato sva se odločila, da hčerka vsaj v prvih mesecih šole ob sobotah ne bo trenirala.

Takšna odločitev je seveda dvorezen meč – dva treninga na teden manj se vsekakor poznata pri kvaliteti. Nemogoče je, da bi hčerka napredovala enako hitro kot ostali. To je bolečina, ki jo zaznava sama, pa tudi midva. Težko se je soočiti z dejstvom, da, kljub temu da daješ vse od sebe, nekdo, od katerega si bil boljši v preteklem letu, sedaj napreduje hitreje, vse elemente obvlada bolje, hitreje. Slaba volja in potrtost je rezultat skoraj vsakega treninga. Prav tako pa pogovori s hčerko, nudenje toplega objema, da se razjoka, da da ven vso težo, nejevoljo, razočaranje. In na drugi stran ovrednotenje njenih naporov. Spodbude, pohvale napredka.

Vzdušje na treningih

Ne glede na napisano je največji problem kluba drugje. V odnosu trenerjev do tekmovalcev. S tem pa tudi zelo realna možnost, da hčerka preneha s treniranjem, kljub velikemu talentu, ki so ga v klubu opazili zelo hitro.

Glavnina trenerjev, sploh pa trenerka, ki trenira našo hčerko, ima do tekmovalcev povsem neprimeren odnos. Na treningih ni prijetnega vzdušja, ustvarjalnosti, zabave, ki bi jo tako majhni otroci vendarle še potrebovali, vsaj na trenutke. Ni pravega veselja ob doseženem napredku, ni pravega pozitivnega spodbujanja. Veliko pa je grobih besed, grdih pogledov, priganjanja, neprijetnega vzdušja. En od deklic je dnevno deležna poniževanja, groženj, kričanja, včasih celo grobih potegov z roko. Ostali otroci pa seveda niso imuni na tako ponižujoče obnašanje, ki ga doživlja nekdo od njih.

Na treningih ni prijetnega vzdušja in pravega pozitivnega spodbujanja. Veliko pa je grobih besed, grdih pogledov, priganjanja, neprijetnega vzdušja.

Kaj se dogaja na treningih in kakšna čustva so ob tem prisotna, je lepo razvidno tudi ob igri najine hčerke doma. V zadnjih tednih se želi doma najprej igrati »treninge«. Ona je trenerka, jaz učenka. Tudi ona kriči, nič ne znam dovolj dobro, ne razumem, kaj mi govori in včasih moram celo domov (kar se v resnici dogaja omenjeni deklici). Ob tem pa jaz dejansko začutim zelo neprijetno, grozno vzdušje. Torej vzdušje, ki ga hčerka doživlja, čuti na treningu. Sprva nisem vedela, kako odreagirati, po pogovoru z možem pa sem razumela, da se hčerka tudi na ta način razbremeni, da ven vso težo in neprijetna občutja treninga. 

Prav tako sva pri hčerki po prvih nekaj tednov treninga opazila, da jo je, čeprav jo spodbujava, naj vpraša trenerko, če česa ne razume, tega enostavno strah. Kako tudi ne, če so trenerkini odzivi pri deklici, ki bi bila najverjetneje bolj uspešna v kakšnem drugem športu (kar je seveda problem kluba, da je takšno deklico sploh vzel v svoje vrste), tako uničujoči.

Sicer se je mož že pred začetkom sezone pogovoril s trenerko, ji predstavil hčerko, povedal, na kakšen način deluje (kar smo naredili tudi s prejšnjo trenerko, ki si jo je hčerka intuitivno izbrala sama, pa je pred novo sezono žal zapustila klub zaradi slabih razmer). Tudi kasneje, ko je hčerka  povedala, da ne razume dobro trenerke, smo jo ponovno prosili, če jih lahko bolj nazorno prikaže stvari.

gymnastics2

Vendar pa napredka v odnosu ni videti. Nasprotno, hčerka je v zadnjih 14 dneh celo rekla, da ne razume stvari, da obe deklici (s katerimi se primerja) vse razumeta bolje. Kar je naravnost neverjetno. Kako lahko iz nekoga, ki je vse razumel neverjetno hitro (prejšnja trenerka se je čudila, kako lahko hčerka tako hitro dojame vsako zadevo), preide v nekoga, ki ne razume ničesar?!

Hčerki omogočiti, da se v polnosti uresniči

Stiska, negotovost je tudi pri naju velika. Kaj narediti, kako dolgo vztrajati, poiskati novega trenerja izven kluba, se seliti na drugi konec Slovenije, kjer zaznavava da delajo celostno z otroci?

Stiska, negotovost je tudi pri naju velika. Kaj narediti, kako dolgo vztrajati?

Na spremembe v klubu ne računava več. V zaključku lanske sezone, pred skupščino kluba, smo se starši glavnine tekmovalcev povezali in želeli doseči spremembe. Na bolje seveda, tako v organizaciji kluba kot v višji strokovni ravni ter celostnem razvoju otrok. Na skupščini smo bili v celoti preglasovani.

Pred 14 dnevi sva se z možem, po posvetu z ljudmi, ki jim zaupava in za katere veva, da imajo veliko izkušenj na področju zdravega celostnega razvoja otrok, odločila, da hčerki ponudiva še druge dejavnosti, ki jih ima rada. Da začuti sebe tudi na drugih področjih, da začuti vzdušje tudi drugje. Da mogoče spontano izbere drugo področje, tisto, kjer bo svoje talente lahko v polnosti uresničila, kjer bo lahko zacvetela. Predvsem meni se namreč trga srce, ko gledam in čutim, da hčerka v nekem okolju, kljub nespornemu talentu, ne raste, ne dehti in brsti, tako kot si zasluži.

Vse skupaj izročava tudi Njemu, ga prosiva za modrost in milost, da bi znala hčerko voditi skozi pasti tekmovalnega športa, ki lahko zelo hitro preide tudi v zlorabo otrok.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid