Svet je lepši zaradi mojih otrok

Mica Škoberne
Četrtek, 9. oktober 2014, 5:11
Image
otroci1
Tega ne trdim zato, ker bi bili moji otroci tako neverjetno zlati, čudovito vzgojeni, prijazni, hvaležni, olikani, prikupni in vedno dobre volje. Daleč od tega …

Tega tudi ne trdim zato, ker bi bila v svoji mamasti zaverovanosti prepričana, da so moji otroci središče vesolja – ne le mojega, ampak kar celotnega osončja.

To trdim zato, ker to vsakodnevno opažam.

Svet pa seveda ni lepši samo zaradi mojih otrok, lepši je tudi zaradi sosedovih. In zaradi vaših! Svet je pač lepši zaradi otrok.

S tem se načeloma večina strinja, zato je še toliko bolj presenetljivo, da se danes vseeno mnogo ljudi očitno otrok boji.

Kako drugačne so družbe z veliko otrok od tistih z malo otrok, sem opazila že v potepanjih svetu.

Posebej močni so spomini na razigrani mali drobižek v revnih afriških vaseh, kjer se otrok več kot očitno ne bojijo, pa čeprav jim ne morejo veliko ponuditi. In njihov odnos do življenja je mnogim tegobam navkljub sproščen in optimističen.

otroci7

Atrakcija mrtvih ulic

Iz izkušnje bivanja v manjši vasi na severu Italije, kjer je rodnost še nižja od te v Sloveniji, pa mi ostaja občutek puščobnosti, urejenosti, a zadržanosti, hladu … Na ulici si le redko srečal starše z majhnimi otroki, mamice z dojenčki, v cerkvi jih praktično ni bilo. Zato pa je bila naša mala četica toliko večja atrakcija in popestritev.

»Tutti tre maschi?« (So vsi trije fantki?) je bilo standardno vprašanje Italijanov ob srečanju z neznanci na ulici, v trgovini, parku, postaji, pred cerkvijo … In ko sem prikimala, so me sočutno pogledali, se zasmejali in se prijeli za glavo, nato pa navrgli še kako vprašanje, komentar. Zanimivo, da so kitajski priseljenci ob istem vprašanju in odgovoru odgovarjali z: »Blagor vam«. A pustimo kulturne razlike ob strani – pogled na tri male fantiče je v vseh zbujal nasmehe, radovednost, včasih čudenje, očaranost, ki so jo nekateri izražali zgolj s pogledi, drugi z besedami in gestami. Morda smo bili kdaj deležni tudi zgražanja, a v takih trenutkih sem se raje kot opazovanju obrazov posvečala reševanju situacije.

Ko smo se prvič z otroki pojavili lokalni cerkvi, so nas starejše gospe navdušeno prijele pod roko in iz zadnjih vrst zvlekle v prvo klop. Za 5 minut, potem smo se neslavno a uvidevno umaknili nazaj, da je maša sploh lahko nemoteno potekala naprej. A tistih pet minut smo bili njihovo veselje in njihov ponos.

Kipeče življenje privlači

Precej očitno je bilo, da to kipeče življenje privlači, da so se ga iskreno razveselili. Ker iskrene otroške oči izzivajo in privlačijo (pa čeprav je iskrenost včasih v zavračanju, sumničavosti, prestrašenem pogledu), ker razigranost in razposajenost poživljata tudi opazovalce, ker male vrtavke zasučejo ves svet okrog sebe, ker lahko ob prisrčni prismuknjenosti otrok tudi sam postaneš igriv, ker inovativen otroški pristop k stvarem odpira nov pogled na svet, ker iskrene otroške izjave osupnejo, nasmejijo in dajo misliti. In ker podirajo meje tako znotraj kot zunaj.

otroci5

 

Podobno kot v Italiji so me kot mamo z otroki ustavljali in ogovarjali tako ljudje v Italiji, Angliji, v Ljubljani kot v domačem kraju – na cesti, igrišču, avtobusu, v trgovini, čakalnici, restavraciji ... Razlogi, pogledi in besede so povsod podobni. Otroci po vsem svetu ljudem ponujajo priložnost, da se ob njih zaustavijo, nasmehnejo, se pošalijo, namuznejo, dajo duška svoji radovednosti, naklonijo razumevajoč ali sočuten pogled (o tistih očitajočih tokrat ne bi), izmenjajo nekaj besed. In pogosto gre za ljudi, s katerimi sicer verjetno nikoli ne bi navezali stika. Otroci iz neznancev naredijo trenutne znance, včasih pa celo prijatelje.

Kaj imajo skupnega otroci in starejši?

Najpogosteje se ob mojih otrocih zaustavljajo starejši. Prva misel je, da je tako zato, ker pač imajo čas, ker se jim nikamor ne mudi. A mislim, da so razlogi še drugje, zdi se, kot da s starostjo pride tudi sposobnost opazovati, uživati v trenutku, se veseliti drobnih stvari, ne ozirati se na predsodke in pregrade, videti, kaj je pomembno … Ko opazujem njihove oči in obraze, se mi včasih zdi, da se pred njihovimi očmi vrti celo njihovo otroštvo, otroštvo njihovih otrok, mnogo doživetega in tudi marsikaj izgubljenega in zamujenega. Včasih o teh stvareh tudi spregovorijo … dokler se nam ne mudi naprej.

»Kako je luštkan! Kako mu je ime?« pa sem zadnjič kar nekajkrat v dobre pol ure slišala tudi na otroškem igrišču od malih šolarjev ob srečanju z našim malčkom. Pa ni šlo samo za majhne raznežene deklice, med njimi so bili tudi divji in razposajeni fantje. Presenečena sem bila, kako radovedni, pozorni in nežni so oboji postali ob srečanju z majhnim otrokom, koliko zanimanja je vzbudil v njih. In kako hitro so se ob njem razgovorili o svojih malih bratcih ali sestricah. Tudi o tistih, ki bi si jih le želeli imeti, pa jih nimajo ...

 

otroci3

Pogled na otroka nas dokazano »premakne«

Da moje prepričanje o blagodejnem učinku otroške navzočnosti ni zgolj starševska sentimentalnost, pričajo tudi izsledki raziskave, ki je bila leta 2012 objavljena v reviji NeuroImage. V njej so ugotovili, da se že ob pogledu na fotografijo obraza dojenčka pri odraslih (tudi, če nimajo lastnih otrok) aktivirajo predeli možganov, ki so odgovorni za skrb, komunikacijo in povezovanje, oxfordska raziskava iz leta 2008 pa kaže, da se ob pogledu na otroški obraz (za razliko od pogleda na obraz odraslega) v možganih odraslih aktivira predel, ki je povezan z ugodjem. Že ob pogledu na otroka se v nas dobesedno nekaj premakne ...

V eni od bolj problematičnih londonskih sosek so se odločili za zelo inovativen poskus boja proti kriminalu in nasilju na ulici – roloje, ki so ponoči spuščeni preko izložbenih oken, so poslikali z obrazi dojenčkov iz soseske. »Raziskave kažejo, da obrazi dojenčkov – okrogla lička in velike oči v ljudeh vzbujajo ljubeč odziv,« je za BBC pojasnila Tara Austin, predstavnica oglaševalske agencije, ki se je domislila takšnega pristopa.

 

otroci2

Kdo je bogat in kdo reven?

Kako revna je oz. lahko v prihodnosti bo, tudi v ekonomskem smislu, družba brez otrok, že pričajo težave, s katerimi se začenja soočati Japonska, medtem ko so otroci velika priložnost za razvoj Afrike in Indije.

Sama pa sem prepričana, da otroci niso samo prihodnost blaginje družbe, ampak tudi njena sedanjost.

Skupaj z otroki nimam v rokah samo dela, obveznosti, odgovornosti in nekakšnega osebnega zadovoljstva, ampak veliko bogastvo – za celo družbo. V tem duhu sedaj tudi gledam na neznance, ki nas ustavljajo in ogovarjajo na cesti. In zato se trudim, da se v takih trenutkih tudi sama z otroki zaustavim in z vesljem z njimi delim delček bogastva, ki mi je bilo zaupano. Ker je tako svet lepši ...

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem