“Starši znate v 24 urah opraviti delo 48 ur …”

Thumbnail

“… Si pri tem znate vzeti čas tudi za molitev?”

Starši bi morali dobiti Nobelovo nagrado za rešitev enačbe, kako v štiriindvajsetih urah opraviti delo, za katerega je potrebno dvakrat več časa. V družini časa vedno primanjkuje, dela pa je vedno preveč. A ravno molitev, za katero nam običajno zmanjka časa, v hitenje vsakdana vrne mir in veselje.

Tako je papež Frančišek med katehezo o družini spregovoril o družinski molitvi. Poudaril je, da Bog ni le vsemogočni Stvarnik in Sodnik, ampak tudi Oče, ki nas ljubkuje z očetovsko ljubeznijo, nas spremlja in varuje. Zato ga moramo tudi mi ljubiti z vročo in čustveno ljubeznijo, iz katere izvira duh molitve.

Čas za molitev si moramo vzeti kljub številnim obveznostim in pomanjkanju časa. Papež je kot primer navedel Marto in Marijo (Lk 10,38-42), ki se učita, da je delo sicer pomembno, a še pomembnejše je poslušati Gospoda.

Na koncu je papež starše pozval, naj otroke učijo moliti in pokrižati se. Skupaj naj prebirajo evangelij in molijo, da bo njihovo družinsko življenje obdano z Božjo ljubeznijo.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

***** ***** *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Po razmišljanju, kako družina preživlja čas praznovanj in dela, bomo danes razmišljali o času molitve.

Za molitev nimamo nikoli dovolj časa

Kristjani največ tarnajo ravno o času.

Kristjani največ tarnajo ravno o času: »Moral bi več moliti … Saj bi rad, a pogosto nimam dovolj časa.« To ves čas poslušamo. Njihovo obžalovanje je gotovo iskreno, saj človeško srce ves čas išče molitev, celo kadar se tega ne zaveda. Če je ne najde, nima miru. Zato je potrebno v srcu gojiti »vročo«, čustveno ljubezen do Boga.

Do Boga moramo gojiti silovito ljubezen

Postavimo si zelo preprosto vprašanje. Dobro je, da z vsem srcem verujemo v Boga, da računamo na njegovo pomoč v težavah, da čutimo dolžnost, da se mu zahvaljujemo. Vse to je pravilno. Toda ali imamo Gospoda vsaj malo radi? Nas misel na Boga gane, očara, razneži?

Spomnimo se velike zapovedi, na kateri slonijo vse ostale: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37). V stavku je uporabljen silovit jezik ljubezni, ki se nanaša na Boga. Duh molitve prebiva predvsem tu. In če prebiva tu, prebiva tu ves čas, nikoli se ne oddalji.

Bog nas ljubkuje z očetovsko ljubeznijo

Nam uspe Boga dojemati kot ljubkovanje, ki nas ohranja pri življenju in pred katerim ne obstaja nič? Ljubkovanje, od katerega nas ne more ločiti nič, niti smrt? Ali ga dojemamo le kot veličastno Bitje, Vsemogočnega, ki je vse ustvaril, Sodnika, ki nadzoruje naša dejanja?

Ali ni presunljivo, da nas Bog ljubkuje z očetovsko ljubeznijo?

Vse to je seveda res. A šele kadar je Bog ljubezen vseh naših ljubezni, te besede dobijo poln pomen. Takrat smo srečni, pa tudi nekoliko v zadregi, saj On misli na nas in nas predvsem ljubi! Ali ni to presunljivo? Ali ni presunljivo, da nas Bog ljubkuje z očetovsko ljubeznijo? Kako lepo je to! Lahko bi se nam dal spoznati le kot Najvišji, dajal bi nam zapovedi in pričakoval njihovo izvrševanje. A Bog je naredil neskončno več od tega. Spremlja nas na poti življenja, varuje nas in nas ljubi.

Molitev je lahko misel brez besed, prošnja pred sveto podobo ali poljub

Če ljubeča pozornost do Boga ne razvname ognja, duh molitve ne ogreje našega časa. Lahko pomnožimo število besed, »kakor pogani«, kot pravi Jezus, ali svetu razkazujemo svoje obrede, kot delajo farizeji (prim. Mt 6,5-7).

Srce, v katerem prebiva ljubeča pozornost do Boga, v molitev spremeni tudi misel brez besed, prošnjo pred sveto podobo ali poljub, poslan v smeri cerkvi. Kako lepo je, kadar mame majhne otroke učijo, da Jezusu ali Mariji pošljejo poljub. Koliko nežnosti je v tem! V tistem trenutku se otroško srce spremeni v kraj molitve. To je dar Svetega Duha.

Za dar Svetega Duha se naučimo prositi v družini

Nikoli ne pozabimo prositi za dar Svetega Duha za vsakogar izmed nas! Božji Duh na ta poseben način v naših srcih govori »Aba«, »Oče«. Uči nas izgovarjati »Oče«, tako, kot je govoril Jezus, na način, ki ga sami ne bi mogli nikoli odkriti (prim. Gal 4,6).

Duh molitve povrne čas Bogu. Prek nje izstopimo iz obsedenosti življenja, ki mu vselej primanjkuje časa.

V družini se naučimo prositi za dar Duha in ga ceniti. Če se tega naučimo z enako samoumevnostjo, kot se naučimo reči »očka« in »mama«, smo se tega naučili za vedno. Kadar ravnamo tako, je čas vsega družinskega življenja obdan z Božjo ljubeznijo in na samoumeven način išče čas za molitev.

Starši znajo v 24 urah opraviti delo, ki zahteva 48 ur

Kot dobro vemo, je družinski čas zapleten in poln oseb, opravkov in skrbi. Vedno ga je malo, nikoli ga ni dovolj, vedno je veliko dela. Kdor ima družino, se hitro nauči rešiti enačbo, ki je ne znajo rešiti niti veliki matematiki: kako v štiriindvajsetih urah opraviti delo, za katerega je potrebno dvakrat več časa! Obstajajo mame in očetje, ki bi za to lahko prejeli Nobelovo nagrado. Uspe jim, da iz štiriindvajsetih ur naredijo oseminštirideset. Ne vem, kako to naredijo, a jim uspe! V družini je toliko dela!

Molitev nam povrne mir in veselje

Duh molitve povrne čas Bogu. Prek nje izstopimo iz obsedenosti življenja, ki mu vselej primanjkuje časa, ponovno najdemo mir v nujnih stvareh in odkrijemo veselje nepričakovanih darov.

Pri tem sta nam dobri voditeljici sestri Marija in Marta, o katerih govori evangelij. Od Boga sta se naučili skladnosti družinskega ritma: lepote praznovanja, vedrine dela, duha molitve (prim. Lk 10,38-42). Obisk Jezusa, ki sta ga imeli radi, je bil njuno praznovanje. A Marta se je tistega dne naučila, da delo gostoljubnosti, čeprav je pomembno, ni vse. Poslušati Gospoda, kot je storila Marija, je tisto, kar je zares bistveno, to je bil »boljši del« časa.

Pomembno je, da v družini skupaj molimo in beremo evangelij

Ti, mama, ti, oče, moraš naučiti svoje otroke moliti in pokrižati se. To je ena najlepših starševskih dolžnosti!

Molitev izvira iz poslušanja Jezusa, iz branja evangelija. Ne pozabite, da je treba vsak dan prebrati odlomka iz evangelija. Molitev izvira iz zaupnosti z Božjo Besedo. Ali takšna zaupnost obstaja v naši družini? Imamo doma evangelij? Ga kdaj odpremo in skupaj beremo? Premišljujemo o njem med molitvijo rožnega venca? Evangelij, ki ga beremo in premišljujemo v družini, je kot dober kruh, ki hrani naša srca.

Zjutraj in zvečer ter kadar se usedemo za mizo, se naučimo skupaj zmoliti, v veliki preprostosti. Jezus pride med nas, kakor je prišel v družino Marte, Marije in Lazarja.

Starši moramo otroke naučiti moliti

Ena stvar mi posebej leži na srcu, opazil sem jo v mestih: obstajajo otroci, ki se niso naučili pokrižati se! Ti, mama, ti, oče, moraš naučiti svoje otroke moliti in pokrižati se. To je ena najlepših starševskih dolžnosti!

V družinski molitvi, v trenutkih moči in v težavnih obdobjih, smo zaupani drug drugemu, da bi vsakogar od nas v družini varovala Božja ljubezen!

Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan

Foto: acireland.ie

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja