»Starši, vrnite se iz izgnanstva«

Vir: Shutterstock

»Tudi v najboljših družinah se je treba prenašati in za to je potrebna velika potrpežljivost!« je dejal papež med katehezo, v kateri je razmišljal o temeljnem poslanstvu družine – vzgoji otrok.

Dobra družinska vzgoja – v spoštovanju do sebe in drugih – je namreč ključna za zdravje celotne družbe in vsak dan dela čudeže.

Papež je citiral apostola Pavla, naj otroci ubogajo starše, starši pa naj otrok ne grenijo, jim ne jemljejo poguma in ne bodo brezobzirni.

Posebej je izpostavil težavo ločenih staršev, ki med seboj nimajo spoštljivega odnosa, pri čemer so glavne žrtve otroci. Poudaril je, da morajo starši drug o drugem govoriti lepo, tudi če ne živijo več skupaj, saj otrok nikoli ne smemo uporabljati za talce.

Vzgojno poslanstvo se po papeževem mnenju sooča s številnimi težavami. Starši za otroke pogosto nimajo časa, zato svoje mesto prepuščajo vzgojnim ustanovam in strokovnjakom. Odnos med starši in šolo bi moral biti ubran, vendar je pogosto ravno nasprotno.

Papež je starše pozval, naj sami sebe ne izločajo iz vzgoje, ampak naj v polnosti prevzamejo svojo vlogo. Pri tem naj se oprejo na ljubezen, ki nam jo daje Bog. Nanj lahko računajo, da jim bo podaril vero, svobodo in pogum, ki jih potrebujejo za svoje poslanstvo.

V nadaljevanju sledi besedilo celotne kateheze.

***** ***** *****

Danes, dragi bratje in sestre, bi vam rad zaželel dobrodošlico, saj med vami vidim številne družine. Lep pozdrav vsem družinam!

Nadaljujmo z razmišljanjem o družini.

Danes se bomo ustavili ob ključni značilnosti družine – njeni naravni poklicanosti k vzgoji otrok, da rastejo v odgovornosti do sebe in drugih.

Otrok naj uboga starše, starši pa naj ne bodo brezobzirni

Otroci, ubogajte starše, to je Bogu všeč. Starši, vi pa ne grenite svojih otrok s tem, da od njih zahtevate stvari, ki jih niso sposobni.

Zelo lepe so besede apostola Pavla: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Gre za modro pravilo: otrok mora biti vzgojen, da posluša in uboga svoje starše, ki pa mu ne smejo ukazovati na brezobziren način, da mu ne vzamejo poguma. Otroci morajo odraščati, ne da bi zapadli v malodušje, korak za korakom.

Če vi, starši, svojim otrokom rečete: »Zdaj se bomo vzpeli po stopnicah,« in jim daste roko, da bodo korak za korakom premagali stopnice, se bodo stvari odvile dobro. Če pa rečete: »Splezaj po stopnicah!« – »Ne morem!« – Dajmo!«, potem otroke zagrenimo, saj od njih zahtevamo nekaj, česar niso sposobni narediti. Zato morata v odnosu med starši in otroki vladati modrost in veliko ravnotežje.

Otroci, ubogajte starše, to je Bogu všeč. Starši, vi pa ne grenite svojih otrok s tem, da od njih zahtevate stvari, ki jih niso sposobni. Tako je treba delati, da bodo otroci rasli v spoštovanju do sebe in drugih.

Otrok ne sme postati talec ločenih staršev

Ta ugotovitev se zdi očitna, a v našem času ne manjka težav. Težko vzgajajo starši, ki vidijo svoje otroke samo zvečer, ko se utrujeni od dela vrnejo domov. Tisti, ki so tako srečni, da imajo delo!

Ločeni: ločili ste se zaradi številnih težav in razlogov, v življenju ste izkusili to preizkušnjo, toda otroci ne smejo nositi teže ločitve.

Še težje je ločenim staršem, ki nosijo težo svojega položaja: reveži so imeli težave in so se ločili, pogosto pa otrok ostane v vlogi talca. Oče slabo govori o mami, mama slabo govori o očetu in tako nastane veliko zla. Zato ločenim staršem pravim: nikoli nikoli nikoli ne smete imeti svojega otroka za talca! Ločili ste se zaradi številnih težav in razlogov, v življenju ste izkusili to preizkušnjo, toda otroci ne smejo nositi teže ločitve.

Ne smemo jih imeti za talce in jih izrabljati proti zakoncu. Med odraščanjem naj poslušajo mamo, kako lepo govori o očetu, čeprav nista več skupaj, in očeta, kako lepo govori o mami. Za ločene starše je to zelo pomembno in zelo težko, a izvedljivo.

Med družino in družbo ni vzgojnega zavezništva

A vprašanje je predvsem: kako vzgajati? Kakšno je izročilo, ki ga danes posredujemo svojim otrokom?

Intelektualni »kritiki« so na tisoče načinov utišali starše, da bi obvarovali mlade generacije pred resnično ali domnevno škodo družinske vzgoje. Družina je bila med drugim obtožena oblastnosti, favoritizma, konformizma, čustvenega zatiranja, ki povzroča konflikte.

Med družino in družbo, med družino in šolo je nastala razpoka. Vzgojni dogovor je danes spodkopan, zato je vzgojno zavezništvo med družbo in družino v krizi, saj je medsebojno zaupanje omajano. Simptomov je veliko. V šoli so se na primer poslabšali odnosu med starši in učitelji. Včasih prihaja do napetosti in medsebojnega nezaupanja, posledice pa seveda nosijo otroci.

Vlogo staršev so prevzeli »strokovnjaki«

Po drugi strani so se pomnožili t. i. strokovnjaki, ki so prevzeli vlogo staršev tudi v najglobljih vidikih vzgoje. Strokovnjaki vedo vse o čustvenem življenju, o osebnosti in razvoju, o pravicah in dolžnostih. Poznajo cilje, utemeljitve, tehnike. Starši danes v veliki nevarnosti, da sami sebe izključijo iz življenja svojih otrok.Starši pa lahko samo poslušajo, se učijo in se prilagodijo. Ker so prikrajšani za svojo vlogo, pogosto postanejo pretirano zaskrbljeni in posesivni do svojih otrok, tako da jih na koncu sploh ne opominjajo več. »Saj ne moreš opominjati otroka!«

Konflikte vse bolj zaupajo »strokovnjakom«, tudi pri najbolj kočljivih in osebnih vidikih svojega življenja, s čimer se sami postavijo v kot. Zato so starši danes v veliki nevarnosti, da sami sebe izključijo iz življenja svojih otrok. To je zelo hudo!

Papeževa osebna izkušnja: šola in starši so nekoč sodelovali

Danes že poznamo takšne primere. Nočem reči, da so pogosti, vendar se dogajajo. Učiteljica na primer pograja otroka in napiše pismo staršem. Spominjam se osebne izkušnje. Nekoč, ko sem hodil v osnovno šolo, sem učiteljici rekel grdo besedo in učiteljica, srčna ženska, je v šolo poklicala mojo mamo. Prišla je naslednji dan, pogovorili sta se med seboj, nato sta poklicali mene. In mama mi je pred učiteljico razložila, da je bilo moje dejanje grdo in ga ne bi smel storiti. Toda mama mi je to povedala z veliko nežnostjo in me prosila, naj se učiteljici opravičim. To sem tudi storil in nato sem bil zadovoljen, da sem izrekel opravičilo. Zgodba se je dobro končala. A to je bilo prvo poglavje! Ko sem prišel domov, se je začelo drugo poglavje …

Predstavljajte si, da danes učiteljica stori kaj takega. Naslednji dan v šolo pride eden ali oba starša in ji očitata, da »strokovnjaki« pravijo, da otrok ne smemo tako grajati. Stvari so se spremenile! Zato starši ne smejo sami sebe izključiti iz vzgoje otrok.

Jasno je, da takšen pristop ni dober. Ni ubran in ne omogoča dialoga. Namesto, da bi podpiral sodelovanje med družino in drugimi vzgojnimi ustanovami (šolo, športnimi društvi …), mu nasprotuje.

Nekatere napake lahko storijo samo starši

Kako smo prišli do sem? Nobenega dvoma ni, da so imeli starši, ali bolje rečeno nekateri vzgojni modeli v preteklosti svoje omejitve. O tem ni dvoma. Res pa je tudi, da obstajajo napake, ki jih lahko naredijo samo starši, kajti samo oni jih lahko izravnajo na način, ki je nemogoč za kogar koli drugega.

Življenje ne nastane v laboratoriju, ampak v resničnosti.Po drugi strani vemo, da je življenje postalo skopo s časom za pogovor, premišljevanje, soočanje. Številni starši so zelo obremenjeni z delom in drugimi skrbmi, saj morata delati tako oče kot mati. Znajdejo se v zadregi pred novimi zahtevami otrok in pred kompleksnostjo sedanjega življenja – takšno pač je in moramo ga sprejeti. Znajdejo se paralizirani od strahu pred tem, da bi naredili napako. Težav pa se ne reši le z govorjenjem. Nasprotno, površinski pogovor ne vodi v resnično srečanje misli in srca.

Vprašajmo se raje: Ali poskušamo razumeti, »kje« so dejansko otroci na svoji poti? Ali vemo, kje je v resnici njihova duša? In predvsem: Ali želimo vedeti? Smo prepričani, da v resnici ne pričakujejo ničesar drugega?

V družinah se je treba prenašati v ljubezni

Krščanske skupnosti so poklicane, da ponudijo podporo pri vzgojnem poslanstvu družin, kar počnejo predvsem z lučjo Božje besede. Apostol Pavel govori o vzajemni dolžnosti med starši in otroki: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21).

V osnovi vsega tega je ljubezen, ki nam jo daje Bog, ki »ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,5-7). Tudi v najboljših družinah se je treba prenašati in za to je potrebna velika potrpežljivost! Toda takšno je življenje. Življenje ne nastane v laboratoriju, ampak v resničnosti. Tudi sam Jezus je izkusil družinsko vzgojo.

Tudi v tem primeru milost Kristusove ljubezni vodi v izpolnitev tega, kar je vpisano v človeško naravo. Koliko čudovitih zgledov krščanskih staršev imamo, ki so polni človeške modrosti! Ti nam dokazujejo, da je dobra družinska vzgoja glavni steber humanizma. Njeno družbeno izžarevanje je vir, ki omogoča preseganje vrzeli, ran, očetovske in materinske odsotnost, ki doleti najmanj srečne otroke. To izžarevanje lahko dela prave čudeže. In v Cerkvi se takšni čudeži dogajajo vsak dan!

Starši se morajo vrniti »iz izgnanstva«

Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva ter v polnosti znova prevzamejo svojo vzgojno vlogo.

Želim si, da bi Gospod vsem krščanskim družinam podaril vero, svobodo in pogum, ki so potrebni za njihovo poslanstvo. Če bo družinska vzgoja ponovno odkrila neustrašnost pri svoji vlogi, se bo mnogo stvari izboljšalo, tako za negotove starše kot za razočarane otroke.

Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva, saj so sami sebe izključili iz vzgoje otrok, ter v polnosti znova prevzamejo svojo vzgojno vlogo. Upamo, da bo Gospod staršem naklonil to milost, da se ne bodo izključevali iz vzgoje svojih otrok. To lahko storijo samo ljubezen, nežnost in potrpežljivost.

Vir: Radio Vatikan

Mednaslovi in poudarki so uredniški.