Sodobna ženska: utrujena senca same sebe?

Darja Ovsenik
Petek, 27. marec 2015, 5:00
Image
Urska Faller 1

Včeraj bi se moral v Ljubljani pričeti prvi festival ženstvenosti. Pa se ni. O tem je spregovorila njegova organizatorica Urška Faller.

Urška Faller je s festivalom želela ženski za nekaj dni vrniti »veliko čustev, ljubezni, lepote, nasmehov, mehkih gibov – da v družbi zaveje in počasi vzklije zopet ženstvenost«, kot je zapisala v vabilu. In naletela na ogorčen protest žensk (in moškega) iz akademskih krogov, ki so ji očitale diskriminatornost ter nagovarjanje »na način, ki v današnjem času zveni groteskno«.

Po blatenju v medijih in grožnjah, da bodo uporabile vsa sredstva in prijeme, da festival prepovedo, je Urška festival, ki ga je sprva organizirala v partnerstvu s Cankarjevim domom, po pismu pa v lastni režiji »zgolj z lastnim časom, voljo in prizadevanjem«, odpovedala. »Ker festival ni bil mišljen, da bi povzročil kak razdor, ampak povezal ženske.«

Tvoj pogled na žensko se je poleg primarne družine oblikoval ob 13-letnem delu osebne in poslovne asistentke. Kaj te je pripeljalo nazaj iz »visokih krogov«, da si začela snovati organizacijo Femme Feminite?

Moj šef se je odločil, da gre v pokoj. Že v času te službe sem se spraševala, zakaj sem študirala etnologijo in kulturno antropologijo. Sicer sem ogromno znanja iz kulturne diplomacije lahko uporabila pri svojem delu, nisem pa še videla pravega namena. Že dolgo sem v večinskem družbenem delu, tj. srednjem sloju, ki so prišli iz prejšnje ureditve v nov hiter kapitalizem, opažala neko stisko, nezadovoljstvo, sovraštvo, preziranje, negativno napetost. Počasi sem začela pisati načrt za organizacijo Femme Feminite in potem je prišla novica o upokojitvi. Tako se je začelo.

Pri srednjem sloju sem opažala neko stisko, nezadovoljstvo, sovraštvo, preziranje, negativno napetost.

Ta srednji razred sem tudi sama in se strinjam z opažanji. Se ti ne zdi, da je stiska posledica strahu in skrbi za to, kako dostojno preživeti svojo družino?

To je zelo logično. To je narejeno tako, da smo ves čas v strahu. Če nas je strah, smo zelo lahko vodljivi. Večji, kot so pritiski, večji je strah in zato vedno bolj popuščamo. Nedavno je bil v Jani članek, v katerem pišejo o tem, kako so včasih še sužnji živeli bolje kot mi. Odnos je bil drugačen. Danes pa si nihče. Pogrešam človeške in humane odnose. Pogrešam lojalnost, zaupanje in spoštovanje. Vsekakor pa nikjer ne vidim več ljubezni.

Vse to si zaznala in vedela, da želiš spremembo. Kaj je bila srčika tvoje vizije?

V prvi vrsti humanizacija družbe. Ker pa sem to najprej videla s svoje, ženske strani, sem šla najprej na žensko stran. Izhajam iz sebe. Kar vidim na tej strani je to, da smo skozi ves čas, ko smo si z emancipacijo pridobivale pravice, same sebe razgrajale.

V kakšnem smislu?

V čustvenem. Zdaj smo na stopnji, ko z lahkoto in celo brez pomisleka zatajimo žensko v sebi – saj res lahko naredim vse sama, nikogar ne potrebujem. Tako rekoč smo že skoraj spol v spolu. Dojemajo te kot subjekt, ki delaš, služiš denar, si enaka moškemu. Zdaj celo enakopravnost ni dovolj – treba nas je izenačiti z moškim in nam dopovedati, da ga ne potrebujemo, da sem samovzdrževalni objekt ali subjekt.

Ali tu nastopi praznina, ki jo opažaš pri sodobnih ženskah?

Ta praznina se kaže na zunaj – ne vidim veliko srečnih ljudi, ni otroške igrivosti, v očeh vidim strah in neko nervoznost družbe. Sama imam možnost, da ne živim tako in vem, kako je živeti drugače in je super. Ampak ljudje so v dnevnem toku in jih je strah, ki jim ga dodatno vlivajo še mediji in ne zmoremo stopiti na drugo stran.

Tako rekoč smo že skoraj spol v spolu. Dojemajo te kot subjekt, ki delaš, služiš denar, si enaka moškemu.

S čim si pravzaprav začela?

Z idejami, točkami, kaj si želim v 5, 10, 20, 30 letih narediti. Kako priti do tega, se pa sestavlja sproti. Vedno se najde pot, če je stvar prava. Potem sem razmišljala, kako s to idejo doseči čim večjo kritično maso. To pa je najlažje z nekimi dogodki, ki se odvijajo na več točkah in se med sabo povezujejo. In to predstavljalo festivali, tako kot je bilo mišljeno v Cankarjevem domu, ki bi se moral zgoditi med 26. in 28. marcem, ampak sem ga morala zaradi hudih nasprotovanj odpovedati.

Boš kljub temu uresničila svojo idejo?

Festival se bo zgodil, le prestavila ga bom. To, da se ni zgodil v Sloveniji, ne pomeni, da se ne bo zgodil zunaj nje. Svet je velik in ko nanj pogledaš iz letala, nikjer ne vidiš meja. Te so le na papirju in v naših glavah, da smo lažje omejeni, nadzorovani in ustrahovani. Vsako leto bomo dodali novo lokacijo. Festivali se bodo zgodili na isti datum ob isti uri, s čimer bomo ustvarili neko energijo, povezali ženske in dosegli kritično maso. Ko imamo kritično maso, pa lahko spreminjamo družbo.

Kako pridobivaš kritično maso?

Odpovedani festival je bil sestavljen iz najbolj široke palete tem. Namenjen je bil ženskam in parom, v osnovi pa je imel namen, da zmehča žensko, da najde toplino, milino. Ker ne moremo mimo tega, da je prav, da smo danes ženske izobražene, vozimo avtomobile, volimo, nosimo hlače, vendar ko to preide neko skrajnost, pride do boja, do trde, bojne moške energije. Meni je že prav, da smo enakopravne (čeprav nam to ponekod ne koristi), s tem, da smo enake, da nas družba tišči tja, kamor ne sodimo, se pa ne strinjam, ker vidim, koliko notranjih stisk to povzroča. Ženske se sprašujejo, ali res ne potrebujejo moškega, ali je narobe, če jim mož da nekaj denarja.

Meni je že prav, da smo enakopravne, s tem, da smo enake /.../, se pa ne strinjam, ker vidim, koliko notranjih stisk to povzroča.

Kako se ti preživljaš?

Nimam težav s tem, da me vzdržuje moški subjekt. Ženske smo narejene tako, da raje dajemo, kot prejemamo, ampak na drugačen način, moški pa nam pri tem pomagajo. Sama ne morem eksistirati. To si dovolim in tega me ni sram. Raje sem srečna kot bolna.

Danes je realnost taka, da ženska večinoma precej enakovredno prispeva v družinsko blagajno. To je ena od posledic borbe za enakopravnost.

Ker gremo v to, da so ženske enake moškim, moški izgubljajo nekaj, kar bi lahko imeli kot več. In ker smo se borile (v osnovi to ni naša energija), smo tudi veliko izgubile. A o tem, koliko je stisk, stresa, depresij, rakavih in drugih bolezni, ki so pri ženskah nastale samo in zgolj zaradi tega, molčimo.

Kako si snovala festival? Kako si našla goste?

Pravzaprav ne vem (smeh). Kar našla sem jih. Vse je trajalo kakšno leto, se sestavljalo, podiralo in na koncu sestavilo. Kar je najbolj nepojmljivo za današnjo družbo, je to, da sem začela z nič sredstvi. Izvajalci delavnic so bili pripravljeni delati zastonj, začeli smo z dobro voljo in časom.

Sama ne morem eksistirati. To si dovolim in tega me ni sram. Raje sem srečna kot bolna.

Kot partnerja festivala si pridobila Cankarjev dom, potem pa je prišlo pismo. Kako je prišlo do tebe?

Sporočili so mi iz Cankarjevega doma. Teh žensk prej nisem niti poznala. Gre za mrežo, ki se napaja iz javnih financ: fakultete, ministrstvo oz. sektor za enake možnosti, Mirovni inštitut, društvo Legebitra, SOS-telefon idr.

V pismu so zapisali, da ste s svojo vsebino groteskni in diskriminatorni.

To so zapisali zato, ker v programu ni vsebin za lezbijke in geje, feministke in druge skupine, ampak jaz ravno tega nisem hotela. Danes smo tako obremenjeni s tem, kako moramo biti dobri, poslovni, finančno uspešni, na zunaj obdani z neko zlato fasado … Če bi jo pa odprli, bi iz nje tako zasmrdelo, da bi vsi pobegnili. Zato so nas predstavili kot groteskne, površinske, seksistične in patriarhalne, ker nimamo nekega znanstvenega ozadja. To so same floskule in živeti v teoriji je nekaj čisto drugega kot v realnosti. Žal mi je za te dame, ki definitivno živijo v teoriji.

Kaj se je zgodilo po tem?

Cankarjev dom je po pismu odstopil od pogodbe z razlogom, da so se v njej zmotili – popravili so svoje statute za nazaj in napisali, da ne morejo biti partnerji. Kar je zame pomenilo, da bi morala vse plačati vnaprej, česar pa nisem mogla, ker sem zasnovala tako, da bi lahko stroške pokrila z denarnimi tokovi, ki bi prišli s festivalom. Potem se je začelo podirati tudi z odhodom gospoda Rotovnika: najprej niso izdali reklame, nato so jo dali s prijavnico, na katero se še sama nisem znala prijaviti, tako da sem imela karte v prodaji le dober teden. Spraševali so me, kako bom pokrila stroške, če nimam prodanih potrebnih dva tisoč kart. Želeli so, da nekje dobim 20 tisoč evrov, meni pa se bo že nekako pokrilo. Od tega sem odstopila. Tudi na plakatih so bili edini, pod katere so z veliki črkami zapisali »drugi organizator«. Popolnoma so se distancirali od nas.

Ste potem stopili v stik s podpisnicami pisma?

V Cankarjevem domu so me to prosili. Napisala sem jim, da razumem njihovo stališče, a da živimo v demokratični družbi, zato je prav, da drug drugega razumemo ter se podpiramo in razhajamo tam, kjer se razlikujemo. Z napadalnostjo ničesar ne dosežemo.

Kakšen je bil odziv?

Nikoli ga ni bilo. Vse se je potem dogajalo po medijih, z blatenji. Kasneje sem poslala zahtevo po odstopu vseh podpisnic, ker se mi ne zdi prav, da ljudje, ki jih plačujemo mi vsi, širijo toliko sovraštva in poučujejo mlade ljudi, ki se šele oblikujejo, ter nas celo ustrahujejo.

Urska Faller 2

S čim so vas ustrahovali?

Z besedami, da se bodo borili z vsemi sredstvi in prijemi, da festival odpovemo. Prelomnica je bilo to, kar so napisale vstajniške socialne delavke, ki imajo zdaj ukinjen profil na družabnem omrežju. Bistvo je, da so čisto vse vzele iz konteksta, komentirale in bile prepričane, da je edino tako prav. Zaradi tega je tudi odstopilo nekaj predavateljev, ker nočejo biti v nečem, v čemer se nekdo bojuje. To tudi ni moj namen. Iz ozadja sem izvedela, da so nameravale na festivalu metati vložke, tampone, jajca itn. in sem se odločila, da se česa takega ne grem.

Obrnila si se tudi na predsednika države in vlade.

Najprej sem poslala pismo predsednikoma države in vlade, v katerem sem ju spraševala, ali se jima zdi prav, da take pobude ustvarjajo ljudje v javnem sektorju, medtem ko mi nismo zahtevali niti centa od države. S tem bi celo omogočili nekaj delovnih mest, da bi nekaj ljudi bolj mirno živelo. Prosila sem jih, naj posredujejo in da bom dala v svet vest, da Slovenija ni neprijazna le do razvoja gospodarstva, ampak tudi do ljudi, ki želijo živeti »normalno«, ki torej niso homoseksualci.

Kakšen je bil odgovor?

Ni ga bilo. Nato sem šla pogledat v Supervizorja in seštela, da so vsa ta združenja v zadnjih desetih letih dobila približno 30 milijonov evrov. Sprašujem se, zakaj to država spodbuja.

Gre za manjšino, ki pa ima denar in vpliv …

Ta manjšina ustrahuje večino. Prav zaradi vseh mogočih očitkov sem šla že na začetku v to, da bom stvari organizirala z denarjem, ki ne bo državni, zato da mi ne bodo govorili, kaj moram govoriti in delati.

In tudi to so ti preprečili. Gre torej za omejevanje svobode?

Za popolno nesvobodo. Nedavno sem si ogledala film Sodoma. Točno to se nam dogaja: najprej si rečemo, ti ljudje so družbena realnost, treba jih je sprejeti. Potem odobrimo, jim damo družben pomen, potem pa nas začnejo ustrahovati. In potem moramo mi sodelovati pri tem. Če ne, smo kaznovani. Imajo vrhunsko taktiko. A jim energija že peša. Zelo.

Slovenija je neprijazna do ljudi, ki želijo živeti "normalno".

Pa po vsem tem verjameš v to, da se lahko stvari obrnejo na bolje, da se vzpostavita dialog in spoštovanje?

Verjamem in vem, da bomo to dosegli. Vidim po odzivih, ko mi vsak dan piše toliko žensk in moških, da sploh ne morem vsega prebrati. Tu smo zato, da sprejmemo drugačne, ampak nismo za to, da nas ustrahujejo. Manjšina ne more ukazovati večini.

Kakšna je pot naprej?

Najprej to, da bodo iz festivala nastala manjša izobraževanja po Sloveniji, ker zanimanje ostaja. Potem pa delam na tem, da v tujini organiziram svetovni kongres o tem, kaj se dogaja v družbi in kaj z žensko v njej. Da je ženska lahko izobražena in da je lahko na nekih položajih, če ji to odgovarja. Ampak da s tem ni zaslepljena. Da si še vedno lahko dovoli izpolniti poslanstvo, če meni, da je to biti žena in mati. Da je normalno, če moški vzdržuje žensko. Da se vrne tja, od koder izhaja njeno srce.

Ampak poglejva čisto realno: mlada družina srednjega sloja si ob ustvarjanju prvega doma težko privošči, da bi ženska ostala doma.

Sreča ni zgolj poslovni uspeh. Sreča je neka notranja izpolnjenost, ki je denar ne more kupiti. Na ta način lahko moški v sebi najde moškega in ženska žensko. Pripravljamo zahteve, ki bodo romale v Bruselj in na Združene narode, s katerimi želimo doseči, da se materam materinstvo in skrb za dom priznata za poklic. To moramo začeti upoštevati, ker se ženska ne more raztrgati. Zato so ženske tako zelo utrujene. Zakaj ne bi ženskam, ki si želijo to vlogo izpolnjevati tako, da so nekaj časa doma, za to plačali? Zato se tudi povezujem z Ženskami sveta, ki so že šle v Bruselj, in enim izmed zelo močnih vzhodnih medijev.

Sem tudi v kontaktu z znanima italijanskima oblikovalcema, ki sta sicer geja, a sta svojo novo kolekcijo posvetila eni in edini ženski – materi. Njuno vodilo je: Lepo je, da lahko izbereš. A ne moraš imeti vsega. Nekaterih stvari preprosto ne moramo in ne smemo spreminjati. Ni humano. Ni naravno. Družina so mama, oče in otroci. In mama je ena sama.

 

Foto: osebni arhiv Urške Faller

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana