Pravi razlog za neverjeten uspeh 50 odtenkov sive

Mica Škoberne
Torek, 17. februar 2015, 5:13
Image
50 4

NAMIG: Ne gre za seks. Po tem ko so bili vsi medijski žarometi uprti v premiero filma »Petdeset odtenkov sive«, se kritike na račun filma in tudi na račun njegove vsebine vedno bolj množijo. A za kaj gre v resnici?

Film, posnet po največji knjižni uspešnici zadnjih let, trilogiji erotičnih romanov, ki so se prodali v že več kot 100 milijonov izvodih v 52 jezikih, je bil medijsko nadvse pompozno napovedovan in pričakovan. Pomenljivo in nadvse provokativno je, da so njegovo premiero postavili prav na valentinovo, t. i. praznik zaljubljencev.

14. februar je mimo, film je tu. Kritiki so ga raztrgali in vedno pogumneje se množijo kritični glasovi z mnogih strani, kot da bi šele konkretne filmske podobe zares odprle oči za patološkost »ljubezni«, kot jo prikazuje zgodba. A kot kaže, je tudi negativna publiciteta dovolj za to, da se polnijo filmske blagajne.

Petdeset odtenkov sive namreč ni več zgolj knjižna trilogija, ni samo še ena neposrečena filmska adaptacija knjižne predloge, ampak postaja družbeni fenomen, ki še bolj kot fiktivna junaka razgalja resnično podobo in mesto ljubezni in spolnosti v današnji družbi. Pa tudi hrepenenja.   

O fenomenu smo že pisali tudi na naših spletnih straneh (Zakaj pornografija za mamice privlači, 50 odtenkov sadomazohizma in spolnega nasilja, Mlade ženske, ki berejo »50 odtenkov sive«, pogosteje žrtve zlorab).

Tokrat vam v branje ponujamo še en zanimiv odgovor na vprašanje, v čem je skrivnost uspeha serije. O tem v spodnjem eseju s portala Life Site News razmišlja ameriška avtorica Kirsten Andersen, ki med drugim citira tudi nekaj presenetljivih izjav glavnih dveh igralcev omenjenega filma:

....

V zadnjih tednih je bilo na tej in tudi drugih straneh porabljenih nič koliko pikslov o tem, kako grozen je kulturni gigant, poznan kot Petdeset odtenkov sive. Literarni in filmski kritiki jih sovražijo, ker so obupno napisani. Feministke jih sovražijo, ker je glavna  junakinja čisto brez hrbtenice in brez osebnosti. Tisti, ki se borijo proti nasilju in zlorabam za štirimi stenami, jih sovražijo, ker prikazujejo zalezovanje, grožnje in nadzorovanje kot znamenja resnične ljubezni. Ljubitelji sadomazhostičnih spolnih praks (BDSM) jih sovražijo, ker se jim zdi, da ne prikazuje primerno njihovega življenjskega sloga. Kulturni konzervativci jih sovražijo, ker so vzeli nasilno, sprevrženo pornografijo, ki so jo ljudje le s sramom konzumirali, in jo predstavili kot nekaj trendovskega.

Celo glavni zvezdi filmske priredbe priljubljene knjižne serije na nek način sovražita Petdeset odtenkov. Jamie Dornan, ki upodablja glavnega junaka Christiana Greyja, je v intervjuju za revijo Glamour povedal, da je do sedaj že igral »nekaj bolnih, zares bolnih tipov, serijske morilce … in osebe, ki žensk ne obravnavajo na družbeno sprejemljiv način«. A kljub temu mu je lik Christiana predstavljal »izjemno zahteven izziv«.  

50

»Ne želim si, da bi moja družina gledala [Petdeset odtenkov], ker ni primerno. ... Ali pa prijatelji mojih bratov, s katerimi sem odraščala. Mislim, da bi se jim zdelo 'bljak'. Del mene tudi nekako čuti – nočem, da bi kdor koli gledal ta film.« Dakota Johnson

V pripravah na snemanje je Dornan obiskal spolno ječo, kakršno je Christian Grey zgradil v svojem stanovanju, da bi v njej tešil svojo strast po nasilju in obvladovanju. Po tem ko je opazoval stvari, ki naj bi jih počel s svojo soigralko, in se vrnil domov k svoji ženi in novorojenemu otroku, se je počutil umazanega. »Zares dolgo sem se tuširal, preden sem se dotaknil katere od njiju,« je priznal za britansko izdajo Elle. Šel je celo tako daleč, da je za The Guardian izjavil, da kljub temu, da izredno pogreša svojo pokojno mamo, ki je umrla za rakom, ko je imel sam 16 let, »pa je po svoje dobro, da ji ne bo treba gledati Petdesetih odtenkov sive«.  

Dakota Johnson, ki igra Ano Steele, pa je za Glamour povedala, da čeprav izhaja iz rodbine z dolgo hollywoodsko igralsko zgodovino – njena starša sta Melanie Griffith in Don Johnson, babica pa Tippi Hedren – ji ni prijetno ob misli, da bi jo gledali v njeni prebojni vlogi.

»Ne želim si, da bi moja družina gledala (Petdeset odtenkov), ker ni primerno,« je dejala Johnsonova. »Ali pa prijatelji mojih bratov, s katerimi sem odraščala. Mislim, da bi se jim zdelo 'bljak'. Del mene tudi nekako čuti – nočem, da bi kdor koli gledal ta film.«

50 9

Da bi zares razumeli uspeh Petdesetih odtenkov, se moramo najprej posvetiti njihovim koreninam.

V čem je ob vsem tem sovraštvu do trilogije in do filma sploh skrivnost tega grozomanskega uspeha?

O tem se sprašuje tudi Jamie Dornan.

»Sprašujem se, kaj je takšnega pri teh knjigah, da so, oprostite moji igri z besedami, tako prodrle na svetovni trg,« je dejal za britansko Elle. »Množično navdušenje ne pomeni vedno, da gre za nekaj dobrega. Samo pomislite na Hitlerja! Ampak zdi se mi, da v tem primeru nekaj mora biti. Nekaj preprosto mora biti. Morajo imeti v sebi neko vrednost, če se toliko ljudi strinja glede tega.«

Ne motiš se, Jamie, ampak če dam samo namig: ne gre za seks.

Da bi zares razumeli uspeh Petdesetih odtenkov, se moramo najprej posvetiti njihovim koreninam. Kljub zelo ciljni kampanji in internetnemu poliranju avtorice E. L. James in njenih založnikov, je še vedno dokaj razširjeno vedenje o tem, da je Petdeset odtenkov začelo svoj pohod kot literarna spletna serija oboževalcev sage Somrak z naslovom »Gospodar vesolja«.

Pod psevdonimom »Snowqueen's Icedragon« (Ledeni zmaj snežne kraljice) ali na kratko »Icy« je Jamesova zgodbo na spletu objavila kot predelavo uspešnice o najstniškem vampirju in njegovi obsedenosti z običajnim človeškim dekletom z oznako »za odrasle«. Gospodar vesolja je živahnega vampirja Edwarda Cullena preobrazil v mladega miljarderja (predstavljajte si seksapilnega Marka Zuckerberga s sadističnimi potezami) in srednješolsko sivo miško Bello Swan v sramežljivo študentko, ki dobesedno pade v Edwardovo življenje in v hipu pritegne njegovo pozornost.

V tistem času je bila literatura oboževalcev Somraka tako priljubljena, da so se ustanavljale prave male založniške hiše, da bi z najbolj priljubljenih zgodb »brisali serijske številke« in jih objavljali kot izvirna dela (objavljanje tovrstnih del v profitne namene se v splošnem obravnava kot kršenje avtorskih pravic, zato je potrebno zakriti vse navezave na izvirne junake, ki so v lasti drugih avtorjev, če želiš prodajati takšen ponaredek).

Eden do takšnih založnikov je stopil v stik z »Icy« in strinjala se je, da spremeni imena, da bi zgodbo objavili kot serijo e-knjig pod novim psevdonimom E. L. James. Ko so postajale knjige bolj in bolj priljubljene, so pravice prodali založbi Vintage, ki jih je izdala kot danes vsemu svetu poznanih Petdeset odtenkov sive.

50 7

Petdeset odtenkov je priljubljenih iz natanko istega razloga kot Somrak, saj gre pravzaprav 
za povsem isto zgodbo, le da je pisana za starejše občinstvo.

V čem je torej skrivnost uspeha Petdesetih odtenkov? Preprosto. Nikoli se niso veliko oddaljili od svojega temeljnega izvora. Petdeset odtenkov je priljubljenih iz natanko istega razloga kot Somrak, saj gre pravzaprav za povsem isto zgodbo, le da je pisana za starejše občinstvo – občinstvo z globljimi žepi in brez zateženih staršev, ki bi rekli »ne« na prošnjo, da si v knjigarni kupite knjigo, si jo izposodite iz knjižnice ali greste v kino, ko se preseli na velika platna.

V Somraku je zgodba predstavljena skozi oči Belle Swan, sramežljive in malce čudaške najstnice, ki brez da bi se za to sploh trudila, pritegne pozornost in nazadnje obsedenost Edwarda Cullena, nečloveško privlačnega sošolca z nadnaravnimi močmi in temno skrivnostjo: je vampir in čeprav je noro zaljubljen v Bello, se mora boriti proti svojemu prirojenemu hotenju, da bi jo ranil.

V Petdesetih odtenkih imamo Ano Steele, sramežljivo in malce čudaško študentko, ki brez da bi se za to sploh trudila, pritegne pozornost in nazadnje obsedenost Christiana Greyja, nečloveško privlačnega (večkrat je opisan kot »Adonis«) moškega z neverjetno močjo in temno skrivnostjo: zasvojen je z nasilno spolnostjo in čeprav je noro zaljubljen v Ano, se bori s svojim notranjim hotenjem, da bi jo ranil.  

Opazite kako podobnost?

Skupnih točk med obema zgodbama je še veliko več, kot jih prikazuje ta primerjava zgolj grobih orisov obeh zgodb. Lika Belle in Ane sta oba naslikana kot skoraj prazni tablici, na kateri lahko bralec projicira svojo lastno osebnost.

Vse, kar vemo o obeh dekletih, je to, da sta čisto navadni – tako navadni, da če bi v slovarju iskal besedo »navaden«, bi ob geslu našel njuni sliki – oziroma ne, našel bi majhno ogledalce, ki bi odsevalo tvoj lasten obraz, ker ravno v tem je bistvo vsega tega. Mišljeno je, da bralec (bralka) postavi sebe v zgodo in nenadoma si ti sama, v vsem svojem pomanjkanju veličine, tista, ki se ji ne moreta upreti ta dva močna, božanska, prelepa in globoko ranjena moška, in samo ti jima lahko pomagaš, da bi spet našla svojo človečnost. In najboljši del? Čisto nič ti ni bilo treba narediti za to, da bi pritegnila njuno brezmejno predanost, dovolj je, da si zgolj in samo ti sama.

50 somrak3

Lika Belle in Ane sta oba naslikana kot skoraj prazni tablici, 
na kateri lahko bralec projicira svojo lastno osebnost.

Omamna fantazija, kajne?   

Za  ženske, ki obožujejo Petdeset odtenkov, je spolnost večinoma postranska zadeva. (Bodimo pošteni – za tiste, ki jih to zanima, obstaja veliko bolje napisane in veliko bolj eksplicitne erotične literature.) Opisi spolnosti v Petdesetih odtenkih segajo od suhoparno kliničnih do absurdno otročjih, z glavno junakinjo, ki svoje spolne organe stalno imenuje »tam spodaj«.

Privlačnost tako Petdesetih odtenkov kot Somraka je v sanjarjenju, da tam nekje zunaj obstaja nek izjemen moški (ali, hm, vampir), ki te bo oboževal natanko takšno, kakršna si, ne glede na to, kako običajna, neizdelana in povsem neizrazita si. Če se vam ob tem porodi misel, da morajo imeti te ženske v svojih srcih nekakšno luknjo, ki je narejena po meri Boga, se verjetno ne motite.  

Privlačnost tako Petdesetih odtenkov kot Somraka je v sanjarjenju, da tam nekje zunaj obstaja nek izjemen moški (ali, hm, vampir), ki te bo oboževal natanko takšno, kakršna si, ne glede na to, kako običajna, neizdelana in povsem neizrazita si.

»Predstavljajte si vse, kar si ženska želi od moškega, in to pomnožite z deset tisoč, pa dobite Edwarda Cullena. Tega nič na svetu ne zanima tako kot Bella. Pisateljici je uspelo ustvariti popoln moški lik – bled grški kip, ki ga bralec lahko časti in od katerega je tudi sam čaščen,« piše karikaturist Matthew Inman, sicer ateist, ki je svojo karikaturo glavnega junaka pomenljivo naslovil z »Edward Cullen – poznan tudi po imenu He-Man/Jezus Kristus.«  

Nadomestite Edward in Bella s Christian in Ana v Inmanovem komentarju in počasi boste razumeli, s čim imamo opravka.

Uspeh tako Petdesetih odtenkov kot Somraka izvira iz tistega boja, ki se odvija v vseh nas od dneva, ko se jokajoči, goli in nemočni znajdemo na tem svetu. Na eni strani si vsi globoko želimo, da bi bili ljubljeni takšni, kakršni smo. Na drugi strani se doživljamo kot obupno nevredne tega.

To občutje nevrednosti lahko izvira iz veliko različnih virov – iz medijev, družbe, lahko celo iz kroga prijateljev in družine. Ko sem pisala tale esej, me je prijatelj in novinarski kolega opomnil, da so ženske, ki predstavljajo jedro občinstva Petdesetih odtenkov, rojene v poznih 60-ih in 70-ih letih in so odraščale v času, ko je bilo število ločitev na vrhuncu. Posledica tega je, da so mnoge – morda celo večina – odraščale brez stalno prisotnega očeta.

Morda so bile prikrajšane za izkušnjo tega, kako je biti punčica očetovega očesa, medtem ko so njihove mame v sebi pestovale rane, ki so morda privedle do razhoda, in ko so njihovi očetje postavljali nove hiše in si ustvarjali novo življenje z drugimi ženskami in drugimi otroki. Morda jih v čaščenje teh ranjenih moških, ki se zdravijo in uresničujejo ob tem, ko se učijo brezpogojno ljubiti na videz nevredna dekleta, potegne pravljica, ki ne nagovarja njihovih romantičnih hrepenenj, ampak neko globoko, neraziskano otroško rano. Ker nihče še ni naredil študije o tem, gre samo za domneve, ampak sumim, da bi bili izsledki zelo zgovorni.

50 8

Morda jih v čaščenje teh ranjenih moških potegne pravljica, ki ne nagovarja
njihovih romantičnih hrepenenj ampak neko globoko, neraziskano otroško rano.

To je samo eden od možnih vzrokov za praznino, ki jo potem začasno zapolnijo knjige, kakršna je Petdeset odtenkov. Dejstvo pa je, da se lahko vsakdo, ki se je kadar koli iz katerega koli razloga počutil nepomembnega ali nevidnega, postavi v Anine čevlje in razume njeno vzhičenost nad tem, da je bila izbrana – ona, med vsemi ljudmi! – od moškega, ki ima takšno moč, da bi bil lahko tudi Bog. In kdor koli, ki je kadar koli poskušal z ljubeznijo potegniti nekoga iz nevarnega življenjskega sloga – pa naj gre za zasvojenost, nasilje, samopoškodovanje, tvegano spolno vedenje, ali, presneto, vampirizem (nikoli ne veš) – se  lahko poistoveti z Aninim veseljem ob tem, ko njena vdana ljubezen preobraža Christiana iz ranjenega, zlovoljnega diktatorja v ljubečega moža.

Slabe stvari se zgodijo, kadar skušamo igrati Boga ali kadar dopustimo, da v naših življenjih njegovo mesto zapolni nekdo drug. Edina odrešilna ljubezen, ki jo bomo kadar koli lahko našli na tem svetu, je po svojem izvoru božanska – in ne romantična.

In na kocu je skrivnost do uspeha Petdesetih odtenkov v tem, da postavi bralca tako v vlogo odrešenega kot v vlogo odrešenika. Ampak ravno to je tisto, kar je tako nevarno pri tej zgodbi – ker Christian Grey ni Bog in tudi Ana ni, niti ni nihče izmed  nas. V resničnem življenju bi Christianova nenasitna »ljubezen« privedla do prepovedi približevanja, Anina nepripravljenost, da ga zapusti, pa bi nazadnje privedla do iskanja zatočišča v varni hiši ali celo do smrti. Isto velja za vse nas – slabe stvari se zgodijo, kadar skušamo igrati Boga ali kadar dopustimo, da v naših življenjih njegovo mesto zapolni nekdo drug. Edina odrešilna ljubezen, ki jo bomo kadar koli lahko našli na tem svetu, je po svojem izvoru božanska – in ne romantična.

Krščanski konzervativci si še posebej prizadevajo, da bi se borili proti škodi, ki jo lahko povzroči omenjena serija, na način, da svarijo pred poveličevanjem pornografije, zlorab v družini in poniževanja. A obstaja še ena fronta, na kateri bi se morali kristjani boriti, enkrat za spremembo pa na njej nismo v obrambi. Za trenutek pozabimo na pornografijo, pozabimo na zlorabe. V Petdesetih odtenkih imamo opravka z zgodbo, ki se je dotaknila src milijonov žensk, in pod njeno umazano zunanjostjo, v njenem bistvu, gre za zgodbo o brezpogojni ljubezni in odrešenju.

50 6

V Petdesetih odtenkih imamo opravka z zgodbo, ki se je dotaknila src milijonov žensk, in pod njeno 
umazano zunanjostjo, v njenem bistvu, gre za zgodbo o brezpogojni ljubezni in odrešenju.

Tu smo na domačem terenu, ljudje … To je naša zgodba. Če se na stotine milijonov ljudi odpira za ponarejeno in v mehke platnice vezano verzijo ljubezni, ki jo sami živimo vsak dan, bi morali v tem videti ne le napada, ampak tudi priložnost.

Ljubezen je naša zgodba. Pripovedujmo jo na boljši način.

Vir: Kirsten Andersen/Lifesitenews.com

Foto: splet

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.