Pismo bralke: Odgovorni zajci?

Uredništvo iskreni.net
Sobota, 24. januar 2015, 6:21
Image
odgovorni zajci

Papeževa izjava o "zajcih" v zvezi z vprašanjem načrtovanja družine, ki jo je izrekel ob povratku s Filipinov, je doživela veliko odzivov. Nekateri so ob njej začutili prizadetost. Objavljamo pismo bralke, mame večjega števila otrok.

Še vedno sem pod vtisom različnih interpretacij nauka, ki so se nakazovala v poročilih o dogajanju na, ob in po izredni sinodi o družini oktobra lansko leto. Prav tako z zaskrbljenostjo spremljam in trepetam za usodo družine, ki je že dolgo na udaru protidružinske indoktrinacije iz javne medijske sfere, in bežno preletim mastne naslove nad rezultati t. i. »javnomnenjskih anket« o (ne)naklonjenosti različnim oblikam »družin« - prirejenih oz. tako nastavljenih in izvedenih, da ustrezajo učinku, ki ga želijo doseči.

In potem: hladen tuš. Direktno iz papeževih ust. Tako vsaj servira nacionalni poročevalec v prvem poročilu o papeževi novinarski konferenci v letalu: »Katoličani se ne bi smeli množiti kot zajci«. Do večera se je sicer naslov nekoliko omilil: »Papež: Ne rabijo se obnašati kot zajci, če želijo biti dobri katoličani«. In v članku, ki sledi, še drug papežev poudarek: »Eden od pomembnih naukov Cerkve je tudi odgovorno starševstvo.« Se bom vrnila k temu – a najprej pokukam še na katoliški medij.

Tam je omenjeni papežev odgovor vpet v poročilo o vseh vprašanjih, ki so jih novinarji postavili papežu. Povzetek je kratek in kozmetično popravljen: »… To pa seveda ne pomeni, da bi morali imeti kristjani otroke kar po tekočem traku. … Gre namreč za odgovorno starševstvo.« Nič o zajcih. A glej ga, šmenta. Tudi tukaj se do večera pojavi popravek: prevod celotnega novinarjevega vprašanja in celotnega papeževega odgovora. In: spet zajci. Sicer manj »udarni« in zgolj kot prispodoba – pa vendarle.

Skeli še vedno, ker se tudi sama zlahka prepoznam v delu te podobe: naša družina je nadpovprečno številčna (včasih so rekli: »normalna« – ker je takih bila večina). Toda tega nikakor ne jemljem kot dokaz ali poroštvo našega »dobrega katolištva«. Vsak je poklican k temu, da v svojem življenju poskuša spozna(va)ti, spreje(ma)ti in v čim večji meri izpolnjevati Božjo voljo. In vsak to počne na njemu lasten način.

Dvoje mi ob tem roji po glavi:

1. Pomen besede

Nevidna je, a izredno močna. Človeka lahko dvigne iz blata – lahko pa ga v hipu potunka »do nafte«. Njen učinek je lahko blagodejno zdravilen – lahko pa mrtvohladno ubijajoč. Sogovornika lahko ohrabri in spodbudi – ali pa zatre in zlomi. »Beseda izrečena ne vrne se nobena«. Učinka nespametnih ali nepremišljenih besed včasih ni mogoče popraviti: ostane vsaj brazgotina.

Tudi sama se premalo zavedam, kako pomembno je, da besede izrekam(o) ali pišem(o) skrbno in premišljeno. Odgovornost je toliko večja, kolikor pomembnejše je mesto, s katerega govorim(o): koliko in katerim poslušalcem je sporočilo namenjeno.

Po drugi strani (z lastnimi izkušnjami nepremišljenosti, ko sem se kasneje »vlekla ven« iz napačno formuliranih besed) lahko tudi razumem težave, ki nastopijo v spontanih govorih: tudi papež je najprej človek in narobe bi bilo od njega pričakovati, da bo vsem razumljiv na enak način. Kakor je tudi povsem v skladu z njegovo človeško naravo, da se (z)moti (prepričana sem, da mnogo manjkrat kot jaz). Ne bi bilo prvič, da bi morali vatikanski uslužbenci korigirati oz. pojasnjevati pomen papeževih besed.

2. Pojem in kompleksnost t. i. »odgovornega starševstva«

Dovolj širok in raztegljiv pojem, da lahko vanj stlačimo, kar želimo. Predvsem pa smo tu močno na področju individualnega. Ni splošnega recepta in jasnih navodil. Prepuščeno posameznikovi vesti – in hkrati (ali pa prav zato) v nevarnosti, da lastno mišljenje enačimo z Božjo voljo: da z našim (omejenim) spozna(va)njem in ujetostjo v ta trenutek Boga prepričujemo, da je to, kar mi mislimo, želimo ali počnemo, Božji načrt. Morda je – morda pa ni. Kdo bi to z gotovostjo vedel? Verjetno tudi papež ne. Ali vsaj ne tako od daleč, na splošno. Primer od primera je različen.

Mar so bile naše babice in prababice vse po vrsti neodgovorne? Oziroma: niso bile preudarne? Takrat je veljalo, da je vsak otrok Božji dar – do danes se to menda ni spremenilo? »Bog je dal – Bog bo poskrbel,« tako nekako se je razumevalo Božjo Previdnost. Je mogoče ta »zavarovalnica« medtem šla v stečaj?

Tesno ob »odgovornem starševstvu« pa v krščanskih vodah hodi še en »pomočnik«: naravno urejanje rojstev oziroma naravno načrtovanje nosečnosti. Ob mnogih dobrih izkušnjah, ki mi jih je prineslo spoznavanje delovanja lastnega telesa, pa (se) vendarle sprašujem: ni to zgolj drugačno poimenovanje iste miselnosti? Ni to (pre)mnogokrat sinonim za nekemično (t. i. »zdravo«, »neškodljivo«) kontracepcijo? In: ali se tukaj ne postavljamo na raven, ki nam ni posebno v čast: ko Bogu »milostno« dovolimo – ali pa ne, da nas uporabi za sodelovanje pri stvarjenju – posredovanju novega življenja?

Kdo ve?

Na koncu mi vendarle ostaja senca nejasnosti in dvoma. Neka opreznost in negotovost. Podobno kot ob papeževem govoru ob zaključku izredne sinode: privoščljivo smo poslušali dele, v katerih je okrcal tiste, ki mislijo drugače kot mi, in z zadovoljstvom prisluhnili »našim argumentom«.

Na koncu pa sem se vprašala: kaj pa je sporočilo vsega? Katera je tista prava pot? Prav tako v omenjenem odgovoru novinarju: manjka pika na i. Pogrešam nedvoumnost in jasnost. Do kod sem še preudarna in kje se moja preudarnost neha? Kaj pa Bog misli o tem – kdo mi bo to povedal?

Martina Krečič, Vipava

 

Besedilo predstavlja mnenje bralke in ne (nujno) tudi mnenje iskreni.net.

O izjavi o "zajcih" ter drugih papeževih odgovorih v zvezi z načrtovanjem družine smo poročali tudi na iskreni.net - in upamo, da celovito, saj smo izpostavili vse ključne vidike papeževih besed. Objavili smo tudi komentar: Zajci brez konteksta ali koliko otrok naj ima "dobri" katoličan.

*****     *****     *****

Prevod "spornega" papeževega odgovora v celoti:

10. vprašanje (Christopher Schmidt, nemška katoliška tiskovna agencija): Kako se Cerkev odziva na kritike v zvezi s svojimi stališči glede načrtovanja družine, upoštevajoč, da svetovno prebivalstvo tako narašča? In kako se odziva na kritike, da je revščina na Filipinih posledica dejstva, da imajo ženske na Filipinih povprečno po 3 otroke?

Papež Frančišek: Mislim, da je številka treh (otrok) na družino, ki jo omenjate, tista, za katero strokovnjaki pravijo, da je pomembna za ohranjanje populacije. Treh na par. Če pade, nastopijo ekstremi, kot se to dogaja v Italiji: slišal sem – ne vem pa, če je to res – da leta 2024 zaradi padca populacije ne bo več denarja za pokojnine.

Da vam dam odgovor na vaše vprašanje, je zato ključnega pomena pojem, ki ga Cerkev ves čas uporablja in ga uporabljam tudi sam: to je »odgovorno starševstvo.« Kako ga uresničujemo? Z dialogom. Vsaka oseba skupaj z duhovnikom išče, kako uresničevati odgovorno starševstvo.

Primer, ki sem ga omenil prej, namreč o ženski, ki je pričakovala osmega otroka po sedmih carskih rezih [primer je papež navedel v odgovoru na 4. vprašanje, op. prev.]: to je neodgovornost. (Ženska bi lahko rekla): »Ne, saj zaupam v Boga!« Toda Boga nam daje načine, da smo lahko odgovorni. Nekateri menijo – oprostite, da bom uporabil to besedo – da če želimo biti dobri katoličani, moramo biti kot zajci. Ne. Odgovorno starševstvo!

To je jasno in zato so v Cerkvi zakonske skupine, so strokovnjaki na tem področju, so duhovniki – in vsakdo lahko išče in spozna veliko, veliko dopustnih načinov in ti nam pomagajo pri tem. Dobro, da ste mi zastavili to vprašanje.

Še nekaj v zvezi s tem (bi povedal): za večino revnih ljudi je otrok zaklad. Drži, da moramo biti tudi na tem področju preudarni, toda za revne je otrok zaklad. (Morda nekateri rečejo:) »Bog že ve, kako mi bo pomagal,« in morda nekateri od teh niso preudarni, to drži. Toda odgovorno starševstvo nam omogoča, da gledamo tudi na darežljivost očeta in matere, ki vidita zaklad v vsakem otroku.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor